Pozdravljeni!

Sem nova na tem forumu in nekaj me neznansko žre! Stara sem 20 let in že 3 leta se borim z anksioznostjo (raznoraznimi strahovi), OKM in panični napadi. Vmes sem se preselila oziroma bolj natančno pobegnila od problemov doma k fantu, ker je bilo zame preveč! Vse to troje sem predelala sama s pomočjo fanta k mi je stal ob strani, me podpiral in mi pomagal, brez kakršnihkoli zdravil in psihiatra. Moram rečti, da mi gre (je šlo) odlično, do približno prejšnjega tedna, ko sem z fantom imela hud nesporazum (oziroma več nesporazumov ki jih nisva rešila in se je v meni samo nabiralo), hkrati pa doživela psihično maltretiranje z strani staršev in dveh bratov. Vse to se je dogajalo zvečer in me še dodatno vrglo iz tira. Naslednje dni pa sem doživljala oziroma doživljam neke vrste kalvarijo, najprej sem bila skozi celi dan zelo živčna, vznemirjena, panična hkrati in nisem mogla biti pri miru, nato pa se je zvečer nadaljevalo z močnim strahom da si bom kaj naredila (strah in mogoče podzavestno to, da spet pride fant domov iz dela in me bo spet psihično utrujal). Nato sem tisti večer vzela tableto Helex (za sprostitev) in zaspala. Ponoči pa sem imela strašno moro, kjer sem v sanjah videla psihopatko. Zbudila sem se cela v šoku in poprijel me je močan strah pred tem da sem ta ženska jaz in da bom komu kaj naredila- v tem primeru fantu, ki je spal poleg mene (seveda sem se potem pomirila in si rekla da je to samo strah in nič več) v tistem šoku, strahu in paniki sem zaslišala kako je počilo v radiatorju in jaz sem dobila vsiljivo misel o vesoljcih in da sem nora, da mi ni pomoči, da sem fantu sestra in popolnoma nerazumljivi strahovi. Nato pa sem celoten naslednji dan preživela v nenormalnem strahu pred tem, da vidim nekaj česar sploh ni in tega me je bilo tako strah da sem npr. videla ptico in si rekla kaj pa če je to zmaj? (zavedala sem se nelogičnosti tega strahu) ampak me je še bolj postalo strah, da ne omenjam zelo močnih paničnih napadov (da sem videla recimo rozo steno ki je drugače zelene barve). Prišlo je tako daleč, da sem zahtevala napotnico za pod nujno k psihiatru, ker sem še dodatno pregledovala raznorazne bolezni na spletni strani, sem že dejansko samo sebe prepričevala da imam bolezni od bipolarne motnje, psihoze pa tam do šizofrenije hkrati pa zelo močen strah da se mi bo zmešalo in me bodo strpali v psihiatrično bolnišnico, kjer bom ostala do konca življenja brez da videla svojega partnerja, ta bi me potem zapustil in umrla bi “zmešana” in v bedi do konca dni, da imam halucinacije, blodnje,…itn. Psihiater ni ugotovil nič novega, kakor poprej moja osebna zdravnica ko mi je pisala nujno napotnico, da imam anksioznost (paroksizmalno epizodično anksioznost-panično motnjo) in obsesivne kompulzivne motnje, glede zdravil mi psihiater ni predpisal praktično nič razen Helexa, ki ga naj vzamem po potrebi, rekel mi je, da sem do sedaj vedno bežala pred problemi, sedaj pa so me doleteli vendar še v obliki večjih strahov, panike in prislinih misli (kjer sem si tudi domišljala raznorazne glasove). Imela sem tudi zelo težko in travmatično otroštvo (nisem dobivala ljubezni, bila psihično in tudi spolno maltretirana). Določene strahove sem predelala npr. strahovi da bom komu ali sebi kaj naredila, strahove glede spolne usmerjenosti, da me bo obsedel hudič,… le potlačena jeza in agresija, ki se jo trudim sprostiti z raznoraznimi športi in s tem da povem kaj si mislim in se tudi razjezim, kar prej nisem znala. Ker se me je med tem “kalvaričnem” tednu že polastil tudi strah, da ne bom več ločevala med resničnostjo in neresničnostjo, se mi dogaja da zvečer sedaj sicer lahko zaspim, vendar preden zaspim imam raznorazne vsiljive misli in potem ko dejansko zaspim, se nekje sredi noči zbudim in se me polasti določena misel, po kateri potem nevem ali sem to dejansko sanjala ali je resničnost ali le vsiljiva misel, to pa potem razglabljam celoten dan in to mi povzroča anksioznost in dvomim ali sem normalna in ali je to dejansko resničnost oziroma neresničnost. Npr. danes se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Imam fanta, ki trenutno dela v Avstriji in danes je nepričakovano v jedilnici zazvonil telefon in oglasila se je tašča (živim pri fantu da ne bo pomote). To je vse lepo in prav toda v mene je prišla danes nekakšna misel, da je fant dal odpoved, te misli sem se prestrašila in začela razglabljati sama pri sebi da če sem to sanjala, je to resničnost ali je le misel? Vedno se bojim da je več kot le misel…..je to OKM, anksioznost ali napadi panike? Namreč podzavestno sem pozorna na vsako situacijo, vsako besedo, ki jo kdo izreče ali jo sama izrečem, imam občutek da me je strah vsega, sem zmedena in tega me je še bolj strah, nonstop premlevam, analiziram, tuhtam, včasih sem zamišljena ker nevem kam naj to popredalčkam in o tem raglablam 24ur na dan sama z sabo. Naj povem, da silim k ljudem, se ne zapiram v sebe ali prostore, govorim o problemih, se poskušam zamotiti z raznoraznimi športi, Na začetku se mi je bilo lažje spopadati z tem in sem imela občutek da mi gre na boljše, dokler me je fant poslušal…sedaj, pa se je spet vse nabralo v meni, ker mu nisem mogla več zaupati svojih problemov….zanimiva izkušnja se mi je pripetila tudi pri osebni zdravnici ko sem čakala v ambulanti na posvet in sicer odprla sem časopis da bi brala, na kar sem zagledala sliko tablet Nalgesina, in ta slika je v meni vzbudila neko asociacijo glede teh tablet in potem sem razglablala kaj se je preden sem šla k zdravnici zgodilo, ali sem rekla kaj v zvezi z temi tabletami ali sem mogoče sanjala o njih ali je bila le asociacija, ki sem se jo prestrašila. Kaj bi lahko bilo to? posledica anksioznosti, okmja, paničnih napadov ali vse naenkrat? in ali je možno da tudi v sanjah doživljam vse to troje? Naj povem da sem takrat ko se mi je to vse skupaj poslabšalo, jedla antibiotike Hiconcil nato pa tako kot sem že omenila vzela tableto Helex. Ali je možno da mi je to vse skupaj poslabšalo že prejšnje stanje? Ali le hud stres pod katerim sem takrat bila in bo sčasoma boljše? Tudi sedaj ko pišem to, se sama sebi zdim neznansko panična! Strah me je, kako bo ko bo danes spet prišel domov fant, strah me je ali ga bom prepoznala…VGLAVNEM SAMI NERAZUMLJIVI STRAHOVI! Kako si pomagati naprej? Kaj naj storim? Psihiater mi je predlagal tudi psihoterapijo (eno psihoterapijo naj bi dala skozi sama), drugo pa z partnerjem, da bi se vedla skupaj spopadati z tem. Kontrolo pri psihiatru imam čez 2 meseca in takrat mu moram poročati svoje stanje – izboljšanje. Vem da je vse na meni in da je od mene odvisno ali bo boljše ali ne (iščem izhode in se ne predam, ker imam nekje globoko v sebi upanje da bo boljše, pa čeprav se zdi na trenutke vse tako črno). Rada bi samo da vem da nisem zmešana! prosim za čimprejšnji odgovor! 🙁

Lep pozdrav, ZmedenA

Lepo pozdravljeni!

Najprej naj vam povem, da vas razumem. Ko ste odšli od staršev, vam je fant verjetno pomenil “cel svet”, bil je celo vaš terapevt. Vendar ravno zaradi nadaljnega odnosa med vama, ki ga opisujete, ni priporočljiva “terapija” v družinskih krogih, četudi bi bil eden od družinskih članov psihoterapevt.
Omenili ste, da niste dobili dovolj ljubezni že iz primarne družine, zato čutim tudi v vaši vezi s fantom strah pred zapustitvijo. To je vzorec, ki ste ga verjetno prinesli že iz družine. Občutek imaste kot da se vam podira svet, tako kot se vam je v odnosu s starši in normalna posledica je, izbruh omenjenih motenj, ki so bile prisotne že od prej, a so v svojih globinah ostale nepredelane.

Pri anksioznih motnjah je še posebaj velikega pomena strokovna pomoč. Velikokrat so posledica ravno nočne more. Vsiljivke, da bi komu kaj naredili, se običajno pri nevrotskih motnjah ne udejanijo. Pri vas je čutiti predvsem močno anksioznost, ogromno različnih strahov.
Na Helex se ljudje hitro navadijo in postanejo odvisni. Glede na celoten problem ter potlačeno jezo, agresijo, bi vam toplo priporočala psihoterapijo. Gre za to, da se poglobljeno lotimo problema, poskušamo najti izvorne vzroke in poskušamo vplivati na spremembo vzorcev vedenja. Nič ni iz danes na jutri, je pa pot, ki vam pomaga do boljše kakovosti vašega življenja.

V kolikor vas zanimal psihoterapevtski proces, vam dam lahko tudi svoj kontakt.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Najprej se Vam lepo zahvaljujem za Vaš čas in hiter odgovor.

Res je. Ko sem odšla od doma in se priselila k fantu, sem imela občutek in močno verjela v to, da sem se sedaj končno vsega rešila in da sem z tem poglavjem zaključila za vedno. Vendar s tem nisem naredila čisto nič drugega kot to, da sem zbežala pred problemi (kot snežna kepa, ki jo povaljaš v snegu in ta postaja vedno večja). Ta vzorec sem verjetno res prenesla iz družine, ker edina svetla točka v mojem življenju je bil dedek, s katerim sva bila zelo navezana drug na drugega in imela posebno vez (žal pa me je v zgodnjem otroštvu tudi spolno zlorabljal). Fant mi je pomagal v tem smislu, da sem mu lahko izpovedala svoja čustva, občutke, strahove,… da sem imela vsaj nekoga, kateremu sem lahko povedala svoje mnenje, kako se počutim, kaj občutim in občutek podpore da v tem vsem nisem sama, da je nekomu mar zame. Problem pri meni je tudi v samostojnosti, samozavesti, kritičnosti do sebe, v tem da nosim in občutim veliko krivde, sem preveč občutljiva ter čustvea. Vem da dejansko vse leži na meni, da to spremenim, ker sem samo jaz tisti ključ do uspeha. Zavedam se tudi, da bo ta pot k lepšemu življenju trajala več let in bo pogosto posuta z trnji ampak ne bom obupala. Predvsem pa to, da se soočim z strahovi, jim pogledam iz oči v oči in ne bežim več pred njimi. Glede tablet Helex sem ponosna nase, da sem do sedaj vzela le eno tableto in pri tem želim tudi ostati, ker vem za to odvisnost. Želim si tudi končati šolanje (kar mi do sedaj ravno zaradi strahov in posledično zaradi izogibanja pred problemi) še ni uspelo. Pohvalim se lahko tudi s tem (in sem tudi ponosna na to), da imam same 4 in 5. Poskušam se tudi čimbolj ukvarjati z raznoraznimi športi, kjer na takšen način sprostim jezo in agresijo. Tudi za psihoterapijo se bom v ponedeljek dogovorila in sicer po priporočanju psihiatra (eno terapijo naj bi skozi dala sama, potem pa še terapije skupaj z fantom).

Rada bi tudi slišala Vaše mnenje in seveda kaj mi priporočate v tem primeru. Fant dela v avstriji in domov pride le skozi vikend. Tam ima tudi svoje stanovanje in študiram v tej smeri da bi odšla z nnim za en teden. Ne v tem smislu da bi spet pobegnila pred problemi ali da bi ga imela blizu temveč zaradi tega da bi se tam, kjer bi bila praktično sama od 6.00-19.00 soočila z svojimi strahovi in naredila prvi pomembni korak h samostojnosti. Bi bila ta poteza smiselna, pametna?

Za odgovor se Vam lepo zahvaljujem!

Lepo pozdravljeni!

Dobro je, da se zavedate vsega napisanega, da je predvsem od vas odvisno, kako si boste osmislili življenje ter premagali omenjene probleme. Psihoerapija, vas bo vodila, da boste lažje prihajali do potrebnih uvidov. Predelovali boste verjetno tudi odnos z dedkom, ki ima za vas lahko še vedno velik pomen.
Kar se tiče tujine…pomembno se je vprašati, kako si predstvaljate teden? Kaj bi bilo drugače kot tu? Zakaj tega ne bi mogli napraviti tu? Prav tako je pomembno, da ne izpuščate psihoterapevtskih seans, ki jih boste imeli.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Pozdravljeni!

Žal je prišlo nekaj vmes in zato nisem odšla v tujino z fantom kar me je dodatno potrlo.V mislih sem imela to, da bi pri sebi razčistila stvari, naredila korak h samostojnosti predvsem pa menjava okolja kar bi mi zelo prav prišlo, kar je tu nemogoče ker imam taščo, ki me nonstop 24 ur na dan obremenjuje z svojimi problemi in jezo, ki jo usmeri vame, jaz pa nimam toliko moči, da bi ji povedala kaj me tare in tudi če bi ji povedala ne bi zaleglo, v meni pa vre in vre ker bi ji rada povedala kaj ji gre in se znebila tega dodatnega bremena. Težko je, ker nimam praktično nikogar kateremu bi lahko 100% zaupala in se mu potolažila. Pa dobro, tudi to bi prenesla (fantovo oddaljenost), če se ne bi spopadala z anksioznostjo, okm in paničnimi napadi. In čeprav se stanje nekako izboljšuje, mi je še vedno hudo pri srcu in se strahovi menjajo kot po maslu, kot danes npr. ko je fant ponoči odšel na delo v tujino, sem to žalost spet potlačila in posledično sem ponoči in v sanjah spet imela raznorazne strahove in še, ko sem se vmes zbujala se nisem mogla otresti tesnobnosti. Skozi celoten dan praktično od jutra že imam v sebi to tesnobnost, jezo, nemir in vznemirjenost, posledično pa še vse od anksioznosti, okmja in paničnih motenj. Tako se recimo že od jutra spopadam z hudim strahom pred tem da bom tašči kaj naredila ali pa komu drugemu, strah je bil tako hud da sem bila primorana vzeti Helex da se pomirim. Nakar sem si rekla sama pri sebi, da me tega da bom komu kaj naredila sploh ni treba biti strah in mi je odleglo. Potem pa sem se odpravila spat da bi se malo odpočila in sem v glavi slišala “ubij” in sebe kako sem si dopovedovala da tega pač ne bom storila, ker nisem takšna….evo pa imam ponovno novi strah in vem da bo zaradi tega strahu ponovno noč, ki bo ostala neprespana ali pa prespana v hudi anksioznosti. 🙁

Lepo pozdravljeni,

verjetno boste še vedno v prihodnosti imeli možnost za tujino. Poskušajte gledati na vse skupaj kot na priliko, da poskušate jemati kot izziv soočenje s seboj v tem okolju, ki vas obdaja.
Poskušajte postaviti meje do sebe in tašče, saj je niste dolžni kar naprej poslušati, če se tako odločite in vas vse skupaj otežuje. Povejte ji, da želite biti malo sami.

Čeprav se morda ne sliši najbolje, ampak je potrebno, da se sami soočite s seboj in svojimi strahovi, težavami, zato je morda celo dobro, da fant ni prisoten. Glejte na to kot izziv, priložnost, da nekaj storite v smeri svojega zdravja. To moč in pravico imaste le vi.

Od kod prihaja vaša omenjena jeza?
Pri nevrotskih motnjah kot so OKM in anksiozne motnje, se vsiljive, prisiljene misli kot je npr. to, da bi komu kaj storili, skoraj nikoli ne uresničijo. Gre le za močan strah – anksioznost, za to je nujno potrebna strokovna pomoč. To je tudi edini pravi naslov, da zaupate vse svoje težave.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Pozdravljeni!

Tako kot ste rekli. Verjetno in upam si trditi, da bi s tem, ko bi sedaj odšla v tujino, spet poskušala (podzavestno) zbežati pred problemi, strahovi in vse kar v meni vzbuja neugodje. Zato v tem vseeno, čeprav težko, vidim tudi pozitivno plat. Že velikokrat sem poskušala postaviti mejo ampak mi za to vedno zmanjka pogum. Mogoče tudi zato, ker so me doma naučili in me vzgajali v tej smeri da moram jaz vedno biti tiho, moram vse požreti, zadržati svoje mnenje, se ne smem jeziti, biti ponižna in narediti vse kar me drugi prosijo predvsem pa da nikoli ne smem govoriti o svojih problemih, ker je to samo v moji glavi ali pa si stvari izmišljujem. Na tem področju vidim, da sem naredila že kar nekaj korakov, pri izražanju mnenj, tudi zetu sem že povedala, kaj mi leži na duši in se postavila zase, ko se je začel zdirati name, zdaj že tudi velikokrat na glas povem da sem jezna in si pridržujem imeti pravico “BITI JEZNA”, lažje govorim o svojih problemih..žal pa sem še vedno prevečkrat tiho, prevečkrat zadržim jezo samo zaradi ljubega miru, sem ponižna in naredim vse kar mi drugi rečejo in ne znam reči “NE”! To pa samo zato, ker me skrbi, kaj si bo potem mislila o meni predvsem tašča in kako se bo spremenil najin odnos. Velikokrat mi je tudi sama rekla, da ji naj povem če me kaj moti, da mi ne bo zamerila, samo jaz ne morem ven iz svoje kože ker imam potem prevelik občutek krivde!

Vem, da se moram soočiti z svojimi strahovi, se jim prepustiti in jim pustiti prosto pot, da bodo tako kot so prišli tudi lahko odšli, ker sem opazila da bolj kot se jim upiram slabše je.

Opazila sem, da nosim v sebi ogromno jeze in agresije. To pa zato, ker se nikoli nisem jezila, ker se nisem smela in ta se je nakopičila v meni do te mere, da sem že jezna na vsako malenkost. Jezna sem na vse kar me obdaja – celi svet! Zanimivo, da sem najbolj jezna zjutraj ko se zbudim in se moj dan praktično šele začne, to pa zato ker se ponoči ne naspim (vmes se zbujam in ko se zbudim ne morem več zaspati nazaj), v mislih se mi predvajajo prisilne in vsiljive misli, ponavadi se v mislih pogovarjam sama z sabo, analiziram, si dopovedujem stvari, potem v mislih slišim besede, ki mi jih pravi nekdo drug in me postane strah da imam psihozo, da bom začela slišati glasove ki mi bodo pravili naj kaj naredim česar nočem in se začnem boriti na vse štiri da bi vse to zatrla ampak se vedno znova in znova vrne- vglavnem kup strahov, jaz pa bi rada le v miru spala in zaspala kadar bi hotela, ne mislila ničesar ali pa bila preobremenjena z čemerkoli! Tako že vnaprej vem kako bo potekal moj dan (strahovi, anksioznost, vsiljive in prisilne misli, ponovno poslušanje tašče,…gibanje v začaranem krogu!) Strah me je ali imam res psihozo? Bojim se tega da bi se psihiater zmotil in mi postavil napačno diagnozo. Vglavnem KUP STRAHOV!:(

Včeraj sem sicer naredila en velik korak. Ko sem zjutraj začutila zelo močno jezo, sem odšla ven po boksarske rokavice in jo na takšen način sprostila. Skozi celoten dan sem se počutila veliko boljše, kot že dolgo ne predvsem zato, ker mi je uspelo kljub strahovom narediti nekaj brez prisotnosti fanta in prvič po dolgem času sem se počutila spet samostojno…vmes sem se odpravila tudi tečti vglavnem poskrbela sem da sem bila v gibanju, vmes sem se tudi naročila na psihoterapijo in rekli so, da pridem na vrsto že čez en teden. Psihoterapije se neznansko veselim, saj bi končno rada s pomočjo in pravim usmerjanjem spet zaživela polno življenje!

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Imam tesnobo pred spanjem, včasih se mi je dogajalo, da nisem hotela zaspati, ker mi je bilo škoda časa, vmes se mi je dogajalo da niti nisem mogla zatisniti očesa…dvomim v vse in nonstop analiziram, najdem vsako malenkost, ki jo potem povežem z boleznijo (psihozo, šizofrenijo). In pa zanima me kako uspešna je psihoterapija pri OKM?

Lep pozdrav,

Lepo pozdravljeni!

Me veseli, da ste malo bolje in da ste se začeli soočati sami s seboj. To je prvi korak k vašemu zdravju. To, da se zavedate, da imaste moč sami nad seboj, ne glede na vašega partnerja, je prav tako stopnička bližje cilju.

Sedaj vidite, da je jezo možno sprostiti in kako dober občutek je to. Fizična vadba vam bo poleg psihoterapevtske, prav gotovo v veliko pomoč.
Ne gre za psihozo, gre le za vaš močan strah.

Za vas bo zelo velikega pomena, ko boste sčasoma zapustili “vlogo žrtve”, spoznali, da je ne glede na preteklost, vaše življenje v celoti v vaših rokah, da je vaša pravica reči “ne”.
Vesela sem, da ste dobili datum in ste motivirani za psihoterapevtski proces. Psihoterapija prav gotovo pomaga, vendar le z vašo pripravljenostjo in motivacijo. Le tako naprej.

Za vas bo dobro, če si boste postavili končni cilj in vmesne, ter prvi, manjši korak, ki ga lahko še razdrobite. Potrebno je samo začeti. Potem bodo tudi motnje spanja preteklost.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

lep pozdrav,
začenjam se zavedati da imam OKM, anksioznost, tesnobo. o teh rečeh vem bolj malo, samo to kako grozno se počutim, ko to doživljam. nekaj časa sem mislila da je vse to res, ampak kot ste napisali so to samo vsiljive misli. sprašujem se kako iti naprej, kako to premagati, če bo kdo to izvedel, moji bližnji imajo do psihičnih bolnikov zelo negativen odnos (da so se sami odločili, da so leni, pa zato ne premagajo težav). ko gladam za nazaj vidim da jih imam že od 11 leta. torej desetletje. zapiram se sama med štiri stene in ne vidim izhoda iz tega. na pomoč. hvala

Spoštovani!
rada bi skrajšala, a se že dobrih 13 let ukvarjam z resno težavo, za katero sem po dolgih iskanjih našla vsaj ime: agorafobija. Strah pre dodprtim prostorom, vendar gre za panično vedenje le v primeru, ko sem v avtu. Torej, na nek način se bojim ceste, zlasti avtoceste. Hitrosti. Hitrega premikanja, viaduktov in zelo vidnega polja. Torej, ko gledam po cesti, je zame bolje, da nimam lepega razgleda in vidnega polja odstrtega daleč naprej, v daljavo. S tem se spopadam (vsaj po neki moji presoji), od takrat, ko sem zapustila moža in se preselila z drugim moškim v najeto stanovanej. A to je bila moja VELIKA želja. Da zaživim s tem moškim. Nato sem se kmalu (le nekaj dni po preselitvi) takrat z Cleom, odpravila k teti v Nemčijo. Približno 600km iz Lj, v mestece ob Nurnbergu. Takrat sem ugotovila, da me grabi huda panika, paranoja in histerični izpadi, ko sem začela klicati najprej moža, nato tedanjega fanta, da mi pomagata…da sem se zgubila na cesti nekje v Avstriji, ko sem iskala pravo pot. Ugotovila sem, d sem zlastina tistih visokih viaduktih, ki so izpeljani med mogočnimi hribi po Avstriji, totalno prestrašena. Jokala sem, klicala na pomoč…. tresma sem se…hotela sem se ustaviti na cesti. Zmanjševala sem hitrost, čedalje bolj. Ovirala promet, drugi so mi trobili in takrat se moj strah še povečeval. Enako se mi seveda dogaja tudi zdaj. Vsaka nova vožnja po avtocesti je zame peklenska naloga. Iskala sem pomoč. povsod. Bial na hipnoterapiji, na zasebnih pogovorih, pri pshijatru ipd. Že leta iščem možnost in priložnost, da končno zadiham. Da se poćčutim svobodno. Tako sem preprosto ujetnik. In pripravljena sem celo z avtom se ustvait in izstopit ven, samo da se agonija med vožnjo konča. panična sem tudi, ko me drugi peljejo. Le takrat morda malce manj, ker ne gledam na cesro naravnost, pač pa se oziram po levi iin desni, da ne bi spremljala ovinkov, ceste, ki “visi” na ovinku… ceste, ki gre navzdol, jaz pa moram peljat vsaj 100 na uro, ker so drugi potem nervozni. Motijo me drugi vozniki, ki tako suvereno drvijo in so tako pošastno samostojni na avtocesti. Ne vem…ne znam vam opisat, kaj vse preživljam ob nemoči, ki me preganja že desetletja in ko nisem samostojen človek, ko ne morem na pot kamor želim in kadar želim. Vedno znova iščem način, da se s kom peljem. Ali da mene kdo kam pelje. nenzanih avtocest pa me je sploh tako strah, torej takšnih po kateri se še nisem v življenju peljala. Svojčas sem delala v KP. In tista cesta je za mene največja paranoja. Tja se vedno, če se le da odpravim po stari cesti. Preširok problem, prehuda težava, ki so mi jo zdravili na razne načine, predvsem pa vse temelji na stvaku: S TEŽAVO SE MORAŠ SOOČIT. TOREJ, POJDITE NA CESTO ČIM VEČKRAT! gROZAAAA! jAZ SE TAKO NE POZDRAVIM. lE SLABŠE JE. vSAJ ZDI SE MI, DA TEGA NE MOREM PREŽIVETI. Prosim, pomagajte mi! Pomagajte mi s katerokoli metodo, samo da mine. denarja sme zapravila že zelo veliko za zasebne terapevte…vendar. Moja težava ostaja.

Hvala vam. Hvala do neba!

LP

Hajdi

Lepo pozdravljeni!

Ne ozirajte se na bližnje. Dobro bi bilo, da vedo s čim se soočate, tako bi vas morda lažje razumeli. Ni vam potrebno, da se označujete kot “psihični bolnik”, vsak od nas ima v življenju kakšno težavo (tudi vaši bližnji niso popolni), pomembno je le, kako se bomo soočili z njo. Kaj bomo naredili, da jo premagamo. Torej “ni sramotno pasti, pomembno je, da ne obležimo”. Potrebno je najti prave vzroke – izvor vaše težave. Čemu se je vse skupaj začelo in to že pri vaših 11. letih? Zakaj se zapirate vase in ne najdete izhoda? Ko najdete vzrok, ga je potrebno odstraniti.

Toplo bi vam priporočala psihoterapijo. Če bi se odločili, me lahko kontaktirate.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Dober večer občasno imam vsiljivke ki so se mi razvile iz paničnih napadov in anskioznosti včasih imam občutek da je konec z mano grozen občutek da bom psihično uničen ko je najhujše se meni to zdi vse realno in ne morem realno misliti da je to samo simptom in ne dejansko stanje ali je to psihoza ali so takšne stvari ki se razvijejo iz asnkioznosti običajno nevrotskega izvora z tem bi mi zelo olajšali moje mišlenje hvala .

Lepo pozdravljeni,

se opravičujem za zapoznel odgovor.
Glede na to, da ste imeli prej panične napade in anksioznost so vsiljivke običajno posledica nevrotične in ne psihotične motnje. Lahko se razvije OKM – obsesivno kompulzivna motnja.

Priporočam vam psihoterapijo, da razrešite vzroke/izvor za nastanek paničnih napadov, anksioznosti in vseh posledic.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555