Živjo. Stara sem 23 let. Anksioznna sem nekje od 6 leta. Več nevem na koga se naj obrnem. Bila sem pri psihologinji , ampak že dve leti nazaj. Nisem več šla ker sem se počutila samo še bolj zmedeno. V šoli sem imela strašne težave , kar se učenja tiče ,kot tudi druženja s sovrstniki itd. Ker sem bila ‘drugačna’ od njih, oziroma so me tako dojemali – da tudi učitelji. Neprestano so se učenci norčevali iz mene in bila sem vedno kot kakšna črna ovca.
Imam eno prijateljico. Ampak je zelo drugačna od mene in tega ne razume kaj jaz doživljam. Fanta nimam, si pa želim da bi imela iskreno ljubezen in da bi si ustvarila družino. Doma s starši imamo super odnose ampak jaz sem kjub temu zelao sama. Neprestano čutim tesnobo , da se včasih bojim tudi same sebe. Ne verjamem vase, in se vedno primerjam z drugimi. Ko že moram kam iti po opravkih se bojim ljudi oziroma težko gledam v oči , še posebej nemaram gneče. Zato se bolj kot ne izogibam takim situacijam. Kaj se službe tiče, pač svoje oddelam nadrejeni nimajo težav z mano. Tudi tam nimam prijateljev – no saj se malo pogovarjam ampak da bi imela pravo prijateljstvo pa ne – si pa želim. Skratka ko gledam nazaj si nikoli nisem mislila da bom pri teh letih tako osamljena in brez življenja. Ne najdem več izhoda preprosto!

Pozdravljeni Dalia,

hvala za vaše sporočilo.

Kolikor razumem je večina vaših težav povezana s socialnimi stiki? Težave s sovrstniki, sodelavci, partnerski odnosi, prijatelji. Počutite se zelo samo in tesnobno. Po eni strani imate željo po socialnih stikih, hkrati pa vam je težko le-tega vzpostaviti. Slišati je, da se dve vaši želji bojujeta med seboj? Verjamem, da vam je težko. Predlagam, da poizkusite s psihoanalitično psihoterapijo in morda na ta način pridete do boljšega počutja.

Lep pozdrav,