Pozdravljeni,
stara sem 41 let in moje težave so se začele pred približno enajstimi leti, nekaj mesecev po rojstvu otroka, ko sem doživela prvi napad prisilnih misli, ki sem se jih močno ustrašila. Takoj sem poiskala pomoč, psihiater mi je zelo dobro pojasnil zadeve in me tudi uspešno pomiril, jemati sem začela Cipralex. Čez čas se je stanje umirilo, ob prvem poskusu postopnega ukinjanja tablet pa povrnilo. Sicer so prisilne misli sčasoma izginile oziroma sem jih znala v nekaj dneh izključiti, če so se že pojavile, a ostala je tesnoba v obliki moteče nesproščenosti, nekega vozla v trebuhu, ki se je le redkokdaj ‘odvezal’. Pri tem moram tudi poudariti, da imam s partnerjem zelo dober odnos, otrok je super, sem tudi zelo pozitivno in celo optimistično naravnana oseba, nasmejana in dobre volje in tudi sicer se rada družim z ljudmi in ne zapiram vase. Imam prijateljice, s katerimi lahko govorim tudi o svojih problemih. Delo, ki ga opravljam, imam rada in me veseli, zna biti pa dokaj stresno.

Po nekaj letih tega statusa quo je zbolela moja mama, in sicer za demenco, čez par let pa so zdravniki pri očetu ugotovili raka. Zadnje leto pred njuno smrtjo je bilo zame res prehudo: na eni strani moj majhen otrok in služba, na drugi starša, za katera sem morala skrbeti sama. Eno leto neznosne logistike, skrbi za lasten dom in prizadevanj, da staršema omogočim čim boljše udobje in oskrbo. Vsakodnevno letanje sem in tja, ob pomoči negovalk in moža, vožnje očeta na urgenco, borbe z zdravniki in na drugi strani neznanski strah ob dejstvu, da izgubljam starše, ter biti priča temu, kaj iz človeka naredi demenca, in kako je moj ubogi oče nebogljen: vse to je bilo zame preveč. Imam tudi migrene, ki so se v tistem času zelo zgostile. Starša sta po enem letu najhujšega stanja umrla praktično eden za drugim v zelo kratkem času, takrat sem si vzela nekaj tednov zase, a se potem tudi hitro zatopila v svoje delo. Delno, da odmislim, delno, ker je bilo treba, ker si s finančnega vidika nisem mogla privoščiti, da ne bi delala. Čez nekaj mesecev me je kot strela z jasnega usekal prvi napad panike. Najprej sem mislila, da bom zlezla skupaj: zabrnelo mi je v glavi, kot bi se mi hotelo zmegliti pred očmi, in zalila me je vročina. Grozen občutek, ki pa se ga več ne morem znebiti in se pojavlja, ko sem v nekih situacijah, iz katerih ne morem ven (v vrsti v trgovini, pri frizerju, med ljudmi). Pravzaprav se ne morem znebiti misli, kaj če se mi to zgodi spet, ko bom med ljudmi, kaj če padem dol, kaj če bruham, kaj če… Sledile so spet močne tesnobe, ker me je to kar potrlo in razjezilo, in sledili so spet zelo zelo pogosti glavoboli. To zdaj traja že kakšno leto, najbolj pa me je postalo strah, da ne bom več upala nikamor ven oziroma da bom šla ven samo, če bo nekdo z mano, kar je običajno moj mož. Delo opravljam doma, zato mi tudi nikamor ni treba, zato sem ugotovila, da mi v tem stanju tak način dela v bistvu nekako tudi škodi. Sem zelo družabna oseba, nekoč sem hodila sama tudi v velike množice, zdaj pa mi to niti na misel več ne pride. Kljub temu si ne dopuščam, da bi se zaprla pred svetom in prepustila strahu. A to jemlje ogromno energije. Pred kratkim sem celo zamenjala lokacijo dela: odhajam namreč v pisarno, kjer so še drugi ljudje. Nekaj časa sem se krasno počutila, vzdušje je odlično in zelo mi ustreza. Bila sem prepričana, da bo to dobra vaja, da se bom z vsakim dnem bolj sprostila in bo moja panika preteklost. Potem pa se je sredi dela, ko sem sedela zatopljena pred monitorjem, spet zgodilo: najprej sem začutila slabost, potem sem se ustrašila, da ne bi bruhala, nato je sledila panična vročina in nekakšno medlenje. Komaj sem se skoncentrirala, a mi je uspelo in nihče ni opazil, da bi bilo kar koli narobe. Me je pa po več tednih vesele volje spet potolklo. Sledil je nekaj dnevni migrenski napad, pravzaprav se to dogaja v tem trenutku. Začasno sem spet doma, ker že zaradi bolečin ne morem nikamor, obenem pa se pripravljam na to, da se bom vrnila tja. In hkrati nekaj v meni išče izgovore, zakaj se ne bi. Jaz pa bi rada samo zaživela sproščeno kot nekoč, saj mi te tesnobe in panike jemljejo energijo, najbolj pa se bojim, da bi temu sledila še depresija, iz katere se res ne bom več mogla izvleči. Proti temu se borim z vsemi močmi, a ves čas z mislijo “kaj če mi zmanjka energije in volje”. S tem pa se tesnoba samo še stopnjuje. Skratka, začaran krog.

Še to: trenutno sicer hodim k drugemu psihiatru (prvi je namreč prenehal s prakso za odrasle), s katerim pa se sploh nisem ujela in grem tja samo še po recept. Tudi ne želim eksperimentirati z drugimi tabletami, rada bi prišla zadevi do dna in poiskala vzrok za vse to. Mislim, da potrebujem nekaj drugega, a ne vem več, kaj. O tem sicer sama veliko berem, poskušam upoštevati razne nasvete, a ne vem, če je to dovolj. Rada bi nazaj svojo ‘staro sebe’. Za vsak nasvet in mnenje bom zelo hvaležna.
Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Popolnoma normalno je, da ima vsak človek mejo, kjer se nam začnejo pojavljati določeni simptomi zaradi preobremenitev. Tudi vi ste doživeli veliko obremenitev in stresnih dogodkov, temu pa je tudi sledilo poslabšanje. Vsi simptomi, ki jih opisujete imajo lahko psihični izvor – tudi migrenski glavoboli.

Vsak simptom (psihogenega izvora) ima svoj izvor, ki pa ga klasično psihiatrično zdravljenje ne obravnava. Pri takšni obravnavi gre za odpravljanje simptomov s psihofarmaki in ne zdravljenje. Psihiatrična zdravila so včasih nujna in zelo potrebna, vendar se pogosto dogaja, da niso le začasna bergla na poti do izboljšanja, ampak stalni spremljevalec. V nekaterih primerih je sicer neizbežno doživljenjsko jemanje takšnih zdravil (organske okvare in določene bolezni), v drugih pa ne. Funkcija bergle je namenjena temu, da se noga razbremeni in zaceli, nato pa lahko shodimo sami. Podobno naj bi bilo z določenimi psihofarmaki.

Kako se lotiti celjenja duševnih ran? Simptomi, ki jih doživljamo so na nek način naši prijatelji, saj nam nekaj sporočajo. Nekaj je v nas, ki nam povzroča trpljenje in vprašanje je, kaj je to. Gledano iz tega vidika, je lahko simptomatsko zdravljenje ovira, do korenitega izboljšanja. Je pa včasih nujno potrebno, saj brez zdravil ne zmoremo osnovnega funkcioniranja – npr. primeri težkih depresij, agorofobij ipd. Šele potem, ko smo se zmožni postavit na noge, se lahko lotimo dela na sebi. Samoraziskovanje v psihoterapiji je ugoden način. S psihoterapevtom se srečujete vsaj enkrat tedensko po eno uro, kjer imate prostor za sebe, za samoraziskovanje. Postopno ozaveščanje in predelava prinese olajšanje, včasih pa tudi težke trenutke, ki so sestavni del takšnega procesa. Postopoma prihaja do drugačnega gledanja, doživljanja nas in drugih ter spremenjen način soočanja s težavami in konflikti. Kar je prej delovalo iz nezavednega (simptomi), brez naše vednosti, zdaj postane dostopno zavestnemu doživljanju in s tem drugačnemu načinu predelave.

Upam, da sem vam odgovoril na vaša vprašanja.

Lep pozdrav,

Re: anksioznost in panični napadi 25.01.15 10:40

Lep pozdrav!
Moja hčer ima težave z paničnimi napadi.
Pričelo se je pred kakšnim tednom in to v spanju.Začela je kričati in je grozno kričala tri krat na noč .
Nato je naslednji dan se po napadu onesvestila v šoli.
Potem je imela kakšen teden mir in ji je zgleda uspelo obvladovati stres.
Sedaj ta konec tedna pa se je spet pričelo.Po napadu se je onesvestila v šoli pa v Drami.
Nato je naslednji dan prišla domov.
In sedaj ima napade po petkrat na dan.
Bili smo na urgenci in so jo tudi zadržali na oddelku , kjer bi naj ugotovili panične napade.
Omenim naj , da je dijakinja prvega letnika Srednje šole za umetnost v Ljubljani.
Ker smo iz okolice Maribora živi v domu Bežigrad. In kot izgleda ji je vse skupaj vzelo preveč energije. Na začetku šolskega leta ni poprijela takoj za delo in se ji je sedaj pred konferenco nabralo ogromno učenja. Uspela je ostalo vse rešiti le matematika ji je ostala graja. In jo je delala po štiri ure na dan a ni nič pomagalo imela je inštrukcije 2 krat na teden v domu in tudi nič. Mislim , da je bilo to posledica utrujenosti oziroma nezbranosti , ampak nažalost z ženo tega nisva prej opazila dokler ni prišlo do teh napadov.
Ko je omenila, da ima napade sem si mislil omedlela je in kaj bi lahko bil vzrok, ko pa je prišla domov in sem bil priča tejh napadov me je prijela panika. Po lovljenju zraka nekaj časa omedli in pade v nezavest se spet za trenutek osvesti in nato pade spet nazaj v nezavest. Grozno z ženo se nama para srce ob pogledu kako mora otrok trpet.
V ponedeljek mora nazaj v bolnišnico, kjer so že predlagali dodatne psihoterapije , in ker sem zasledil , da ste omenili neki gospe , da poznate kolege iz Maribora kateri obvladajo zadevo bi vas prosil , da mi sporočite kontakt vaših kolegov.
Za posredovanje se vam že vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Aleš

Pozdravljeni Aleš,

hvala za vaše sporočilo.

Kolikor slišim gre za pogoste in intenzivne napade. Nedvomno bi bilo priporočljivo, da vaša hčerka poišče pomoč tudi pri psihoterapevtu. Z veseljem vam pomagam pri iskanju. Kontaktirajte me (zasebno sporočilo, telefon (031759205), email ([email protected]) in se bova pogovorila.

Lep pozdrav,

Spoštovani,

že nekaj časa prebiram teme v zvezi s paničnimi napadi in tesnobo in sem se odločila, da tudi sama podelim svojo izkušnjo/izkušnje, morda se kdo najde v njej.

Stara sem 26 let in imam približno zadnjih pet let probleme s paničnimi napadi. Začeli so se, ko je mama zbolela za rakom na dojki. Bila je operirana in z njo je danes vse v najlepšem redu. Sama pa tem napadom nisem posvečala velike pozornosti.

Ko sem lani doživela zelo hud paničen napad, sem šele začela iskati razloge za moje stanje.Zvečer sem gledala tv, ko mi je srce poskočilo in sem se v trenutku spotila. Da bi se spravila k sebi sem sla v kopalnico in se z ledeno mrzlo vodo polivala po telesu, a nič ni pomagalo. Postalo mi je grozno slabo, odpovedal mi je sluh, videla nisem nič, dihanje je bilo močno oteženo. Ravno takrat sem začasno bivala pri starših in sem se komaj privlekla po stopnicah v spalnico staršev in se zgrudila na posteljo, kjer sem ponavljala pomagajte, nič ne vidim in ne slišim. Oče je takoj skočil po mokro brisačo, mami je pritekla, pripravljena da me odpelje na urgenco. Starša sta povedala, da sem bila bela kot stena, da sem zgledala kot umrla. Po priblizno petih minutah se je hudo stanje umirilo, da sem zaspala sem potrebovala še približno 2 uri.

Od takrat me občasno še ujame kakšna tesnoba a ne več tako močno, skozi čas sem se že naučila umiriti misli in telo.

Zanima me, ali je možno, da panični napad udari tako močno? Ali je bilo takrat lahko narobe kaj drugega? Naj povem, da sem bila na vseh pregledih in sem fizično popolnoma zdrava.

Je možno, da je moje stanje povezano z odnosom z mojo mamo, saj imava zadnjih deset let precej bojno stanje in se, karkoli naredim, enostavno ne morem približati njenim idealom? Počutim se, kot da sem jo razočarala na vseh področjih.

Hvala za odgovore.

Lepo vas pozdravljam!

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Kot pravite, ste bili na vseh pregledih in ste fizično popolnoma zdravi, torej se simptomi z veliko verjetnostjo pojavljajo zaradi psihičnih vzrokov. Kakšni so ti psihični vzroki je vprašanje, so pa verjetno povezani s kakšnim notranjim konfliktom ali travmo. Lahko je povezano tudi z odnosom z vašo mamo. Predstavljam si, da vam je zelo težko, ko se skušate približati njenim idealom pa vendar vam to ne uspe.

Ste kdaj razmišljali o psihoterapiji? To bi lahko bil en način kako se boste bolje spoznali in predelali ter razrešli morebitne notranje konflikte ali travme.

Lep pozdrav in srečno,