Anksioznost ali kakšna druga motnja?
Pozdravljeni,
Sem mlad moški(23 let) in že od nekdaj po naravi sem bil bolj paničen ampak takrat še ni bilo tako hudo kot sedaj.Ko sem končal s tretjim letnikom srednje šole oz. med glavnimi počitnicami se mi je svet totalno porušil začel sem doživljati nekakšne panične napade kot so težko dihanje,občutek,da se mi bo ustavilo srce in povečan strah za stvari.Dnevno sem si najmanj 50 krat otipaval žilo,da bi začutil pulz,ker sem mislil,da bom umrl.Takrat sem začel nekaj delat na sebi začel sem se zdravo prehranjevat in hodit v fitnes in plavat in priznam,da je bilo malo bolje npr. nisem si več histerično otipaval pulza.Je pa drugi problem namreč nikakor se ne morem spraviti k sebi dejansko že nisem občutil tiste prave sreče že zelo dolgo,vsak dan imam negativne misli in mi kar švigajo sem pa tja.Sovražim okolico okoli sebe vsak,ko mi karkoli pove si v glavi dobesedno mislim kako ga tepem ali mučim in doma imam hude napade agresije in tresenja telesa,ko dobim napad opustošim celo sobo,do samopoškodovanja še na srečo ni prišlo ampak nikoli ne veš kako daleč me bodo pripeljale te stvari.Zdaj imam nekakšno motnjo,da levo roko neprestano držim v hlačah in sploh ne vem,da je tam kot nekakšen živčni tik in je zelo nadležno zlasti v množici ljudi,skratka ne morem se pomirit pa naj naredim kar hočem,poskusil sem tudi z meditacijo a neuspešno.Sam sklepam ampak nisem ziher,da so za vse te moje težave krivi odnosi in nasilje v družini namreč oče veliko pije in se je velikokrat znašal nad materjo,jaz pa sem potem napadel njega in to se je zgodilo nekajkrat.In to me je dobesedno uničilo v notranjosti,saj sem postal zverina in velikokrat sem premišljeval celo,da bi očeta premlatil do onemoglosti saj še ga zdaj sovražim ampak se poskušam nekako kontrolirati.Bojim se za lastno zdravje saj me od notraj razjedajo čustva,žalost,agresija in sem totalno na dnu.Priznam celo,da sem 2x pomislil na samomor ampak je na srečo potem zdrava pamet prevladala,saj nisem bil dovolj odločen za tovrstne stvari.Zavedam se že sam,da imam psihične motnje le zanima me kako si naj pomagam in za kako vrsto motnje sploh gre.Upam,da mi boste znali vsaj približno pomagat z odgovorom,saj me zelo zanima vaše mnenje.Hvala in lep pozdrav.
Pozdravljeni,
kolikor vas slišim ste preživeli veliko težkih trenutkov in normalno je, da se soočate z žalostjo in agresijo. Pomislili ste celo na samomor, vendar je na srečo prevladala vaša zdrava pamet.
Pravite, da se vam je med glavnimi počitnicami po končanem 3 letniku svet totalno porušil. Kaj se je takrat dogajalo? Kaj je bil razlog? Nato ste doživljali panične napade in anksiozne misli.
Sprašujete kako si pomagati. Predlagam vam, da poizkusite s psihoterapijo, kjer boste lahko ozavestili in predelali težke dogodke. Glede na vašo starost vam priporočam poglobljeno psihoanalitično psihoterapijo. Ste namreč mladi in boste lahko morebitne pozitivne učinke psihoterapije koristili še dolga leta, ki so pred vami.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
Sem 24 letna punca, in bila vedno svobodna v življenju. Nisem se sekirala za nobeno stvarjo, živela sem polno življenje. Študirala, delala, se imela fajn z prijatelji, skratka moje življenje je bilo popolno. Noben človek na tem svetu ni mogel zbrisat mojga nasmeha. Včasih mi je sem ter tja, začelo hitro biti srce. Šla sem do splošnega zdravnika, ki mi je predpisal samo concor. in če sem kdaj ob hudem naporu, ko tudi nisem dobr spala in bila naspana, sem ga vzela. To se mi je mogoče dogajal 3x na leto. Potem leta 2012 sem spoznala fanta. Bilo je vse enkratno, bila sem samo še bolj vesela. Nato pa so se začele laži, varanja, zmerjanje iz fantove smeri, vendar ga nisem pustila, ker sem bila čisto zatrapana v njega. Vedno je govoril da se bo nehalo varanje in sam bolj se je stopnjevalo. Dopisoval si je z drugimi, marsikej odkrila na njegovmu telefonu, ampk tudi to ni bilo dovolj, ker sem ga imela preveč rada. To se je dogajalo skoraj dve leti, in sedaj posledica za katero sem kriva sama, čisto sama je to..da imam občutek tesnobe. Kar naenkrat so se mi začeli ponavljati napadi hitrega bitja srca…bla na urgenci, kjer niso odkrili ničesar, bla pri kardiologu, ki je rekel da imam zdravo srce, razen to da nisem v dobri kondiciji. Imam občutek čez cel dan da sem sita, ker imam cmok u grlu. Ne paše mi jesti. Shujašala sem..silim se jesti, da grem na sprehod, da sem med ljudmi. Tam ko sem doživljala napade, se ne morem vrniti na tiste kraje. Ko me začne tesnoba, imam občutek da bom znorela, da se mi sveti ruši, da se bom zadušila. Takrat srce nč ne pospešno ne bije, ampk občutek dušenja mi povzroči da ga sama sprožim. Začnejo se mi noge tresti, potim se..skratka moje življenje se je obrnilo na glavo. Kje je moja dobra volja..Imam voljo do življenje, da to premagam, sam to se mi dogaja usak dan in ne vem kako to premagati. Samo jokala bi, ker si želim življenje. Hočem živeti, biti zdrava, biti svobodba u srcu…prosim, dajte mi kak pozitivni nasvet, kako naprej. Zaenkrat imam samo Helex, ki me nekako umiri, ne ublaži pa moje tesnobnosti.
Hvala, Petra
Pozdravljeni Petra,
slišim, da so se vaši simptomi začeli ob težavah s partnerjem. Kljub vsemu ste vztrajali z njim, saj pravite, da ste ga imeli preveč radi. Zdaj pravite, da ste za posledico (občutek tesnobe) krivi popolnoma sami. Krivite sebe za vaše stanje? Bili ste tudi na urgenci, kjer vam niso odkrili ničesar.
Kot pravite, vam srce ne bije pospešeno, dokler ga sami ne sprožite ob občutku dušenja. Za panične napade je značilno, da jih povzročimo sami z napačno interpretacijo naših telesnih občutkov ali simptomov.
Sprašujete se kako bi premagali te vsakodnevne simptome. Si pomagate s pomirjevalom Helex, ki vas začasno umiri, ne ublaži pa vaše tesnobnosti. Kot pravite, imate voljo do življenja, da to premagate. Kar je zelo pozitivno. Ste kdaj poizkusili s psihoterapijo? Morda vam bo pomagalo, da ozavestite in hkrati predelate tisto, kar leži v vas. Imate kaj za izgubiti?
Lep pozdrav,
Pozdravljeni!pred devema mesecama sem imela v službi zelo stresno in nek dan ko sem se peljala sem izgubila spomin:ko sem se peljala v službo nisem več prepoznala poti, nisem vedela kje sem popolnoma sem izgubila spomin;nato se mi je to ponovilo tudi v službi.Sedaj sem na bolniški že 2 meseca,spomin se je sicer vrnil, vendar ko pomislim na službo ali šefa se mi stanje popolnoma poslabša.Padem v depresijo, strah me je nimam volje čutim tesnobo včasih pomislim na samomor.Pred 5 leti smo imeli v družini dva samomora,vem da hčerki kaj takega ne smem narediti vendar kako naprej??Vsak dan sem žalostna,rada bi se vrnila v službo pa se mi vedno prikaže šef ((naj povem še to da me je dve leti nazaj spolno nadlegoval,do sedaj sem to potlačila sedaj se mu tudi na telefon ne morem oglasiti:prosim vas za odgovor:hvala lepa
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo.
Slišim, da vam je v službi zelo težko in seveda je to popolnoma pričakovano glede na to, da imate v tej isti službi, pri vašem šefu, izkušnjo spolnega nadlegovanja. Ste lahko o tem s kom spregovorili?
Ali ste naredili kakšne preiskave glede izgube spomina? V primeru, da izvidi niso nič pokazali, gre lahko tudi za psihične vzroke. Predlagam vam, da si čimprej poiščete psihoterapevtsko pomoč, kjer boste lahko skupaj s psihoterapevtom/tko spregovorili o vaših stiskah, vprašanjih, dvomih itd. ter razrešili vaše stiske.
Sem vam odgovoril na vprašanje?
Lepo vas pozdravljam,
Pozdravljeni,
sprašujete ali je kakšen psihoterapevt na napotnico? Pri nas napotnice za psihoterapevta ni, obstaja zgolj napotnica za psihologa ali psihiatra, vendar noben od njiju sam po sebi ni usposobljen za psihoterapevtsko delo. Psiholog lahko izvaja psihološko svetovanje, medtem, ko psihiater predpisuje zdravila.
Lahko se pozanimate kateri od psihologov/psihiatrov izvaja psihoterapijo, vendar bodite pozorni, da ima tak strokovnjak za seboj večletno izobraževanje iz psihoterapije in svojo dolgotrajno osebno izkušnjo (vsaj 200 ur svoje osebne psihoterapije). To sta dva stebra za psihoterapevte, ki jima ponavadi dela družbo še supervizija (delo pod nadzorom izkušenejšega kolega).
Jaz delam le samoplačniško in kot psihoanalitični psihoterapevt se ne usmerjam v specializacijo za zdravljenje simptomov, ampak sem v pomoč pacientom, da lahko najdejo in razrešijo notranje konflikte in/ali travme, ki jim onemogočajo dostojno življenje. To pomeni, da sprejmem v obravnavo vsakega, ki je pripravljen redno hoditi na srečanja vsaj 1x tedensko in govoriti o svojih mislih in doživljanjih ne glede na vrsto simptoma (izključujoč akutna psihotična stanja, saj je v tej fazi potrebna nujna psihiatrična pomoč).
Sem vam odgovoril na vprašanje?
Lepo vas pozdravljam,