Pozdravljeni,
Stara sem 41 let, z urejenim življenjem (dobro partnerstvo, neproblematična družina, uspešna služba). Vendar se že več kot eno leto borim s tesnobo in tesnobnimi mislimi. Začelo se je, ko sem zaradi povečanega stresa dobila aure (vendar brez migrenskega glavobola). Kljub temu, da poznam njihovo fizično ozadje in sem imela vse potrebne preglede, sem na njih reagirala zelo tesnobno. Hujša kot je bila reakcija na njih, več sem jih imela. Tok misli mi je nenehno uhajal na “kaj, če bo spet”, kar je povzročalo tesnobo, tudi nekaj paničnih napadov, življenje se mi je dobesedno ustavilo, ves čas je bilo samo razmišljanje o tem, kaj bo, kdaj bo in predvsem, kako bom zmogla živeti, če bo spet (ker me je to pač tako vrglo iz tira). Ta akutna faza je trajala približno 3 mesece. Vmes sem obiskovala psihiatra in psihoterapevta, od zdravil pa sem samo včasih vzela kakšen helex. Ves čas sem hodila v službo, ker me je bilo groza, da bi klecnila in odpovedala. Po treh mesecih sem zadevo spravila nekje na 50% prvotnega stanja, v naslednjem letu še nekje na 20%. In tukaj se mi je sedaj ustavilo. Še vedno imam dnevno te strašne “kaj, če se mi spet pojavi” misli, še vedno preverjam vidno polje. Občasno se intenziteta in prisotnost strahu poveča, recimo tja do 50% in traja kak teden, pa se spet umiri. Same aure nisem imela že celo leto. Opažam poslabšanje, kadar se mi približuje kak pomemben trenutek, kjer mislim, da absolutno ne smem odpovedat ali recimo dopust, kjer me je strah, da bi se aura pojavila in si bom s posledično reakcijo pokvarila vse skupaj. Zaradi tega dalj trajajočega stanja, recimo mu stalna zakrčenost, sem že zelo “skurjena”. Tudi spanec se je poslabšal, nikakor ne morem spati več kot 5 ur, nikoli nisem spočita. Nimam občutka, da bi mi psihoterapija kaj še pomagala, niti več ne vem, kakšno vrsto/modaliteto izbrati za to težavo. Je pa dejstvo, da ko imam dobro obdobje, zapostavim delo na sebi in se zato zavedam, da nisem primerno “opremljena”, ko se stanje poslabša. Ker bom v kmalu šla tudi na daljše potovanje/dopust, se je intenziteta tesnobnosti začela povečevati. Moje vprašanje je predvsem, katera bi bila najbljša terapija? Z dosedanjo terapevtko se sicer dobro razumem, vendar ne vidim napredka. Želim si terapije, ki bi me hkrati naučila, kako ne dovoliti, da me ena misel odpelje v začaran krog, da bi se znala ustavit, preusmerit, odmislit kot tudi, da najdem in odpravim vzroke, ki so me pripeljali do tega? Nekaj bi jih že znala našteti (pretirana odgovornost, perfekcionizem, ne smem klecniti, etc) vendar ne vem, kako se lotiti sprejemanje/spreminjanja. Vem, da sem človek, ki potrebuje “domače naloge”, vendar se mi je KVT terapija (ki sem jo tudi poskusila) zdela precej enoplastna – samo v smislu dajanja orodij kako preusmeriti ali fokusirana samo na obravnavo posledic/simptomov, ne pa dovolj globoka, da bi počistila tudi vzroke. Upam, da sem bila dovolj jedrnata in jasna, najlepša hvala že v naprej za vaše odgovore.

Spoštovani,

kot tudi sami ugotavljate, opisujete simptome anksioznosti, ki so se vam v zadnjem obdobju tudi zmanjšali, ampak ne odpravili. Prenašanje takšnih trenutkov, sploh v akutnih fazah, je izjemno naporno in verjamem, da vam je težko.

Po drugi strani pa so simptomi (tudi takšni, ki jih opisujete), čeprav se to morda nenavadno sliši, naši prijatelji. So kot rdeča lučka na armaturni plošči avtomobila, ki opozarja, da je nekje v avtu okvara. Seveda je med avtomobili in nami velika razlika. Da najdemo vzrok, ga razrešimo in predelamo rabimo veliko bolj zapletene postopke in tudi več časa. Človeška psiha je verjetno ena izmed največjih nerazrešenih človeških skrivnosti.

Pomoč z zdravili in simptomatske psihoterapije (npr. KVT – Kognitivno-vedenjska tereapija) pomagajo pri zmanjševanju simptomov, vendar vzroka ne razrešijo, kar pomeni, da simptom lahko vztraja ali pa se lahko s časom zamenja z novim. Če želite delati na sebi bolj globinsko, z razkrivanjem nezavednega, vam priporočam, da se podate na pot psihoanalitične psihoterapije. V takšnem procesu ne boste dobivali nasvetov, ampak boste imeli več prostora za samoraziskovanje. Gre za dolgotrajno obliko psihoterapije, ki lahko traja več let, je pa v svojem bistvu bolj temeljita, saj pomaga, da pridemo do globljih plasti svoje duševnosti.

S prijaznimi pozdravi,