Pozdravljeni,

ali se motnja anksioznosti, tesnobe ponavlja? Primer: ženska ima ugotovljeno anksioznost, občasno jo mučijo tesnobe. Vse je plod njenih negativnih misli. Ko te misli “preklopi”, potem pojav tesnobe izgine. So boljši in slabši dnevi. Obiskovala je psihiatra, rekel ji je, da mora negativne misli ustavljati, misliti pozitivno, misli zaposliti in se nehat opazovat, drugače si vzdržuje stres, ki ji povzroča tesnobo. Je možno, da se to ponavlja ali lahko taka oseba popolnoma preklopi in pojava anksioznosti ni več?

Hvala za odgovore.

Pozdravljeni,

Žal takšne razlage in zahteve, da je potrebno drugače misliti, ponavadi nimajo dolgotrajnega učinka. Tesnoba ne prihaja iz zavesti, ampak iz nezavednega in iz vsega kar se dogaja v njej. Te nezavedne konflikte je potrebno ozavestiti (brez direktnih sugestij) in predelati ter šele nato lahko pričakujemo izboljšanje ali prenehanje simptomatike (anksioznost, tesnoba).

Če imate še kakšen komentar ali vprašanje, ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni.

S psihiatrom sta delala psihoterapijo in tudi ugotovila vzrok strahov in tesnob – strah pred tem, da bo ženska neuspešna, da se bo čutila nesposobno. Ima boljše in slabše dneve. Muči se, ko je že nekaj dni zelo dobro, jo spet zapopade tesnoba, negativne misli, joče in ne vidi veselja pri nobeni stvari. Psihiatra je obiskala desetkrat. Bi morda morala psihoterapijo delati več časa? Predlagala sem ji tudi psihoterapijo pri kom drugem (ker smatram, da vsakomur ne ustreza vsak terapevt), vendar se boji globlje raziskovati po sebi, saj se obeša na vsako stvar, ki ji jo kdo reče. Kaj vi odkrijete pri psihoterapiji? Tudi kakšne zelo travmatske stvari, da je potem mogoče s človekom še slabše? Kakšne imate izkušnje?

Hvala.

Pozdravljeni,

Opisujete, da gre za 10 obiskov (ali gre za 10 psihoterapevtskih ur?). Tudi če upoštevam, da gre za 10 psihoterapevtskih ur, je to zelo malo, da bi lahko pričakovali globlje spremembe.

Ko opisujete, da sta ugotovila vzrok strahov in tesnob je vprašanje kdo je to ugotovil (psihiater ali gospa?), saj uvid ne prenese sugestij. Tudi v primeru, da je gospa sama prišla do uvida, žal to ni dovolj za “ozdravitev”. V psihoterapevtskem procesu je potrebno doživeti predelavo, jo vklopiti v življenje in počasi priti do spremembe. Žal to zahteva čas in potrpežljivost.

V primeru, da se gospa boji globlje raziskovati je to tudi prav. Pomembno je, da psihoterapevt ne sili in prehiteva pacienta ter sprejme njegove želje. Mogoče pa se bo pojavil pravi čas, ko bo gospa pripravljena raziskati tudi ta del sebe. Tudi, če se gospa “obeša na vsako stvar, ki ji jo kdo reče”, to še ne pomeni, da bo v psihoterapiji isto, saj v psihoterapiji ne svetujemo ali dajemo diagnoz in tako ne dajemo vzroka za “obešanje”.

Sprašujete, če gre lahko s človekom še na slabše. Menim, da če je psihoterapevt potrpežljiv in ne prehiteva pacienta ter upošteva njegove želje, je zelo malo verjetnosti, da bi mu psihoterapija škodovala.

Za psihoterapijo je potrebna potrpežljivost in razumevanje, da so težave nastale skozi leta življenja in je za globljo spremembo potreben čas, ali kot je Carl Gustav Jung modro povedal “Ovinki so edine bližnjice“.

Lep pozdrav,