Pozdravljeni,

stara sem 38 let in mislim, da se že kar od otroških let borim z anksioznostjo, ki pa je nekaj časa od otroštva naprej, pa nekje do pred 4 leti mirovala. Imela sem nekajmesečno obdobje tudi 14 let nazaj, ki pa se je potem kar umirilo. Sedaj se je pa sploh ne znebim. Jemala sem že raznorazne AD-je, Ecytara, Paroxat, …, na koncu Prozac, včasih (res ko se počutim res slabo) pa polovičko Helexa. Vsi ti AD-ji so mi povzročili, da sem iz 59 kg prišla na 85 kg, zato sem lani decembra prenehala jemati Prozac, samo občasno polovičko Helexa. Teža se mi manjša (sedaj že za 12 kg – vendar bi rada prišla nazaj na mojo težo), anksioznost pa bolj ali manj ostaja. Leto in pol nazaj sem tudi po enoletni psihoterapiji z le-to prenehala, na predlog psihoterapevtke, da vidiva, kako bo. Se pa kaže ta moja anksioznost kot strah pred hudo boleznijo, dostikrat postanem omotična, kot ne bi bila jaz, občutek imam, da bom padla dol, občutek imam, da se znotraj tresem, močno me je strah, da je z menoj kaj narobe. Občasno imam tudi povečan pritisk čez dan, zato mi je osebna zdravnica predpisala polovičko tablete Lecalpin 10 mg, zvečer pa jemljem polovičko Concor tablete (imela sem tudi tahikardije 4 leta nazaj, ko se mi je ansk. ponovila). Mislim, da imam ta včasih previsok pritisk le zaradi mojega strahu, saj ko si ga grem merit, me je prav strah, koliko bo pokazal in bolj me je strah, večkrat si ga merim in večji je pritisk.
Skratka rada bi se znebila tega mojega groznega strahu pred tem, da je z mano nekaj strašno narobe. Razmišljam, da bi poskusila z avtogenim treningom, je le-ta primeren za anksioznost?

Hvala za odgovor in lep dan.

Naj dodam, da imam poleg te omotičnosti, občutka tresenja še razne telesne simptome (včasih mravljinčenje, občutek močnega bitja srca, utrujenost, pomanjkanje energije, …), najbolj problematičen je pa večni strah, ki je vedno prisoten v moji glavi. Ko se kaj slabo počutim, takoj pomislim na najhujše. Vse to je moteče in bi se nekako rada pomirila. Naj omenim, da mi tudi otroci pravijo, da sem skoz tečna. Drugače pa vsakodnevne obveznosti (služba, otroci, …) normalno opravljam, le počutje je velikokrat neprijetno.

LP

Pozdravljeni,

kar opisujete so lahko vse znaki anksioznosti. Vsi ti simptomi imajo lahko isti vzrok, le kažejo se na različnih nivojih.

Slišim, da ste poizkusila z raznoraznimi antidepresivi in tudi psihoterapijo, vendar se vam stanje nekako ni (zadovoljivo) izboljšalo?

Za zdravila (učinkovitosti, prekomerna teža) vam ne morem dati nobenih priporočil, saj nisem zdravnik. Za to vam lahko le priporočam, da poizkusite dobiti več mnenj različnih zdravnikov specialistov. Lahko pa se osredotočiva na vaše vire moči – samopomoč in psihoterapija.

Omenili ste, da se vam je pred štirimi leti anksioznost ponovno pojavila. Se spomnite kaj se je takrat dogajalo? Kaj pa pred 14 leti?

Na katero vrsto psihoterapije ste hodili eno leto? Kolikokrat na mesec/teden? Koliko ur? Kakšen je bil razlog, da ste potem prenehali? Kakšna je bila razlaga vaše psihoterapevtke o razlogu prenehanja? Kako ste se počutili, ko ste hodili na psihoterapijo?

Pri anksioznosti gre za napačno interpretacijo simptomov in na kognitivno vedenjskem nivoju lahko z različnimi tehnikami dosežemo, da se nam simptomi zmanjšajo ali celo izginejo. Avtogeni trening je dober način umirjanja anksioznosti – iz preteklosti in prihodnosti se vrnemo v ta trenutek. To zmanjšuje anksiozne misli.

Medtem, ko pri takšnih kognitivno-vedenjskih tehnikah delamo na zmanjšanju simptomov, ki se lahko čez čas vrnejo v isti ali drugi obliki (saj vzroki niso odpravljeni), pa se psihoanalitična psihoterapija ukvarja s človekom kot celoto – z njegovo preteklostjo in sedanjostjo. Anksioznost ima lahko svoje temelje v nekih dogodkih ali celo obdobjih v našem življenju. Raziskovanje in podoživljanje naše preteklosti v varnem zavetju psihoterapevtskega odnosa nam lahko ponudi priložnost za razrešitev naših starih strahov, in s tem lahko tudi naši trenutni strahovi/simptomi izginejo ali se zmanjšajo.

Prednost psihoanalitične psihoterapije je, da za razliko od kognitivno vedenjskih tehnik, odpravi vzrok naših simptomov, slabost psihoanalitične psihoterapije pa je nedvomno čas trajanja, saj za takšne strukturne spremembe lahko rabimo več mesecev ali let. Avtogeni trening se mi zdi zelo smiseln in priporočljiv, prav tako bi vam priporočal, da ponovno poizkusite s psihoterapijo.

Obstajajo različne poti za izboljšanje vašega stanja, vi pa se lahko odločite katero pot boste izbrali.

Lep pozdrav