Naj vam v kratkem napišem potek mojega “stanja”.
Priv “napad” sem dobila lansko leto aprila – na Veliko noč v cerkvi pri maši – butanje vročine v glavo in ušesa ter povečan srčni utrip – povečan pritisk. Komaj sem prišla domov in to stanje je trajalo kako uro, dokler se nisem umirila in zaspala. To se mi je takrat pojavilo še parkrat ( recimo 3x v 14 dneh). Obisk pri splošnem zdravniku me je omiril, ker je zdravnica rekla, da je to živčnega izvora in da bo to kmalu minilo. Nato je bilo celo poletje mirno. Naslednji tak pojav sem imela lani septembra po službeni pot – ko sem prišla zvečer domov – z enakimi simptomi. Vendar še s tiščanjem v prsih oziroma bolj v predelu srca in imela sem občutek, da imam hromo levo roko. Vse večkrat se mi je to pojavilo tako da sem zopet obiskala splošnega zdravnika, ki mi po osnovnih preglednih ni odkril nič organskega in mi svetoval obisk pri psihiatru kjer sem se tudi naročila. Splošni zdravnik mi je predpisal tudi Xanax 0,25 g 3x na dan ( vendar ga zvečer po posvetu z njim nisem jemala, ker nisem imela problemov s spanjem). Tako dozo sem jemala kakih 4 tedne nato pa sem bila na vrsti pri psihiatru ki mi je predpisal Coaxil 3×1 tableto in še 14 dni Xanaxa 2×1 na dan , nato postopno zmanjševanje Xanaxa. V tem času sem bila v bolniškem staležu. Nato sem pričela z delom po 4 ure. Znaki se mi z jemanjem Coaxila niso nič kaj prida izboljšali. Oz. občutek sem imela, da je stanje nespremenjeno. Tesnoba okoli srca je bila tako močna, da me je že kar oreng bolelo. Aja pozabila sem napisati diagnozo: EPIZODIČNA PAROKSONALNA ANKSIOZNOST F41,0.V vesm tem času izvajam avtogeni trening 1-2x dnevno in imam 1x mesečno srečanje – skupino pri psihiatru – individualnih obiskov pri psihiatru nimam.
Bolj ali manj me mučijo sledeči znaki: tesnoba ( ki se mi je že močno zmanjšala), slabost in še enkrat slabost, občutek, da me noge ne bodo zdržale – občutek nemoči, da boš prišel na cilj ter nervoza npr. v trgovinah,zdravniku, baniki, frizerju včasih pa tudi doma ob kakšnem delu ali pri obiskih ( občutek kakor da se ne moreš spostiti oz. da ti bodo pod mizo, če sediš noge ušle po svoje) ter gibanje telesa oz. majanje nog sem in tja – kar me močno moti pri delu. Zaradi vseh teh znakov se je psihiater odločil, da mi zamenja terapijo s tabletami in mi je predpisal Zoloft in prvih 14 dni te terapije po 1 lexaurin nato pa po polovičko.
Drugih zunanjih znamenj anksioznosti nimam ( ne poležavam, zainteresiranost me ni minila, nimam samomorilnih misli) oz. to stanje me je prizadelo le telesno – malo me omejuje vse skupaj le pri delu. Najhuje je nervoza – ko misliš, da na istem mestu kjer si, ne boš izdržal. Kako naj si še kako drugače pomagam. Gibljem se veliko, ne smilim se sama sebi, grem v “situacije”, kjer vem da mi bo hudo..
Pravega vzroka za to stanje pa tudi ne najdem. Ali je možno, da se mi je to pojavilo “zapoznelo” – namreč začetkom lanskega leta smo se združili z enim podjetjem, kjer smo sedaj mi podrejeni, pred tem pa sem bila v tajništu, kjer se je dogajalo marsikaj stresnega? V privat življenju pa se mi tudi ni nič takega pripetilo, da bi izzvalo tako stanje – mnenja sem namreč, če bi bilo to iz privatnega življenja, da bi se mi vse skupaj pojavilo po porodru pred 3 leti.
Naj še povem, da v službi trenutno nisem preobremenjena (prej sem bila pa močno), imam pa šefico ( ki se vtakne v vsako stvar – tudi v drugih oddelkih), ki opravlja delo nabave ( od nje je odvisna cela proizvodnja), in naj bi jo v času dopustov nadomeščala jaz. Ali je možno, da se to moje stanje vleče morda zarati tega, ker me je podzavestno strah, da njenega dela ne bom zmogla, zavedno me namreč ni (to delo do sedaj nisem opravljala, delala sem namreč vedno v prodaji), ali morda zaradi tega, ker v novem podjetju nismo še dobili pogodb o zaposlitvi ( 300 preseženih delavcev, čeprav so mi predhodno že obljubili delo oz. da me nebodo dali na zavod) ?
Ali je to stanje ozdravljivo, saj bi imela rada še enega otroka ( stara sem 29 let).
Naj še to pripomnim, če pogledam celotno stvar nazaj, se mi je stanje že zelo poboljšalo. Ampak vseeno me muči to, ali je možno, da te “daje” vsak dan in to skoraj cel dan?.
Naj povem, da ne bežim od situacij, v katerem se znajdem, počasi hočem predihati situacijo in jo preživeti saj vem, da če bežiš – strah ne mine. Malo pa se res izogibam situacijam, pri katerih vem, da bo možno, da bo stanje hudo.
Drugače se veliko gibljem, ukvarjam se z živalmi, imam razne občasne hobije (šivanje, slikanje na svilo), kolkor toliko normalno funkcioniram doma, v službi pa je bolj težko. Npr. ko grem na malico, sem zelo napeta ( poskušam se sprostiti), pod mizo mi hočejo uiti noge…) – ampak ne vsak dan , ko grem v proizvodnjo, se mi vse maje sem in tja, prime me tudi tesnoba – pa tudi to ne vedno.

Kaj mi svetujete še vi? Kako naj si še pomagam?

Natrosila sem vam kar nekaj vprašanj in vas prosim , da odgovorite vsaj na del le teh.
Hvala in lepo pozdravljeni.

Draga Špela,

težave, o katerih govorite, imenujejo psihiatri panična motnja. Zanjo so
značilni ponavljajoči se napadi hude anksioznosti. Do nje ponavadi pride
takrat, kadar je človek v svojem okolju izpostavljen prevelikim obremenitvam
oz. kadar se sooča s situacijami, ki so zanj ogrožajoče.
Pri tem je treba povedati, da se ljudje razlikujemo v sposobnosti soočanja z
obremenilnimi situacijami (nekateri ljudje lahko prenašajo velike
obremenitve in jim te pomenijo celo izziv, drugi pa na preveliko
obremenjenost najrazličnejše odreagirajo – s telesno boleznijo, umikom, ali
– kot v vašem primeru – s povečano anksioznostjo. Poleg tega se ljudje
razlikujemo tudi v tem, katere življenjske situacije doživljamo kot
ogrožajoče (nekatere zelo obremenjuje privatno življenje, druge pa npr.
velike zahteve na delovnem mestu).

Sami ste že ugotovili, da se vam težave najpogosteje pojavljajo na delovnem
mestu, ki je za vas postalo v zadnjem času vse bolj stresno. Ker so bile
obremenitve za vas prehude, je torej zelo verjetno, da ste zaradi tega
odreagirali s povečano anksioznostjo in paničnimi napadi.

Sprašujete tudi, ali je to stanje ozdravljivo – naj vas pomiriva, odgovor je
DA. Panična motnja se uspešno zdravi s kombinacijo zdravil, ki vam jih
predpisuje psihiater in psihoterapijo, ki jo opravljajo za to usposobljeni
psihoterapevti. Zdravila vam umirijo akutno panično stanje in vam pomagajo
pri vsakodnevnem funkcioniranju, psihoterapija pa vam pomaga odkriti
nezavedne vzroke za tovrstno reagiranje. Preko prepoznavanja in predelovanja
teh bolečih potlačenih vsebin vam psihoterapija pomaga odpraviti moteče
napade.

Seveda pa lahko ogromno storite tudi sami (veliko ste do sedaj že naredili
– avtogeni trening, gibanje, ukvarjanje s hobiji). Počnite čimveč stvari, ki
vas sproščajo in vam dajejo moč.

Lep pozdrav in veliko uspeha!
Tanja in Bogdan

Pozdravljeni

tudi meni se je pred 3-mi leti dogajalo enako – panični napadi. Je do duševna bolezen ali samo začasna motnja, ki se 100% ozdravi? Tesnoba in anksioznost pomeni isto stvar? So dnevi ko se enkratno počutim, so pa dnevi ko sem kot povožena kura in ti dnevi me spet spravijo v tisto negativno razmišljanje pred ponovitvijo….a se iz tesnobe in anksioznosti lahko razvije kakšna psihična bolezen?
Hvala za odgovor.

Draga Meli,

panična motnja ni duševna bolezen. Lahko je začasna motnja, ki se ob ustrezni obravnavi uspešno odpravi, lahko pa vztraja tudi dalj časa, če ni primerno zdravljena oz. če se posameznik ne spoprime s svojimi težavami. V tem primeru se lahko duševna stiska povečuje. Zaradi tega je zelo pomembno, da skrbimo za svoje dobro duševno počutje in psihično stabilnost.
Da, tesnoba in anksioznost sta sopomenki.

Lep pozdrav,
Tanja in Bogdan, Ozara