Anksiozna motnja
Pozdravljeni,
sama sem anksioznost začela doživljati v 3. letniku srednje šole. Sprva nismo vedeli, za kaj gre. Ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da sem že takrat bila zelo tesnobna. Verjetno je h temu botroval še perfekconizem. Začelo se je kot navadno špikanje pri srcu, nato se je v naslednjih 3 letih pomikalo malce na noge, najbolj pa na vrat – še zdaj imam občutek, kot bi me nekdo davil. Sprva sem si želela umreti, da mi ne bi bilo treba vsak dan trpeti s temi občutki, skušala sem jih odriniti, nisem vedela, zakaj se to dogaja prav meni. Sedaj sem pripravljena povedati svojo zgodbo. Začelo se je že 4 mesece pred diagnozo anksiozna motnja s paničnimi napadi. Odpeljali so me na urgenco, ker me je pri srcu grozno špikalo in bilo me je na smrt strah – mislila sem, da umiram in doživela prvi panični napad. Na urgenci niso našli nič. Minilo je 2 meseca, vsak dan sem se počutila, kot da me bo infarkt. Zdravnica je rekla, da imam vnetje porebrnice. Čez nekaj tednov nisem več zdržala v šoli, takrat smo poklicali zdravnico in šele tedaj je predlagala obisk pri psihiatru pod nujno. Takrat so mi postavili diagnozo. Že več kot 3 leta se spopadam z anksioznostjo – pride, pa spet odide. Redno tudi obiskujem psihiatra in imam psihoterapije. Družina mi je v veliko podporo, prav tako tudi fant. Trenutno so moji največji strahovi let z letalom in smrt. Strah me je smrti na sploh. Zakaj to pišem ?
Na začetku mi je bilo zelo težko. Mislila sem, da ni nikogar, ki še ima to motnjo. Ko pa začneš govoriti, pa se oglasi še tisti, še ljudje, ki si jih celo življenje poznal, pa ti do sedaj tega niso povedali. In kar naenkrat nisi več sam.
Sčasoma postane lažje. Bolj sem občutke zatirala, slabše je bilo. Sedaj, ko vem, da me bodo občasno še prevzeli (še posebej, ko sem pod stresom) sem se z njimi sprijaznila in vem, da mi ne morejo nič. Ne pustim se jim več prevzeti in paničnega napada nisem doživela že zelo dolgo. Anskiozna motnja se pojavi brez razloga ali pa je zanjo povod. Jaz ga še nisem našla, sumim pa, da je bil skupek večih dogodkov.
Vsem, ki se soočate s podobnimi težavami, želim sporočiti, da niste sami in da bo postalo lažje. Ne obupajte še in si zapomnite, da za vsakim dežjem posije mavrica. Tukaj sem za vas in na voljo sem vam za kakršna koli vprašanja.
Mlada sem še in želim si enako kot vsi drugi ljudje, večkrat si želim, da ne bi imela tega, da bi bila ”normalna”. A nič ni narobe, če si drugačen. Biti drugačen je vredu. Nimam neke hude oblike, da ne bi mogla v javnost ali podobno. Imam pa svoje strahove. Vsak to doživlja drugače, a če tega ne doživljaš, ne moreš razumeti.
Jaz vas razumem. In še enkrat : niste sami.
Prisilne misli so anksioznost, vkolikor vam jo povzročajo (toraj anksioznost je definirana kot napadi tesnobe, občutek dušenja, oz. telesni simptomi, ki vam povzročajo tesnobo). Sicer bi bolj rekla, da so prisilne misli del obsesivno-kompulzivne motnje, v smislu, da se jih ne moreš znebiti in ti ves čas krožijo po glavi. Odvisno pa je tudi, za kakšne misli gre (negativne ali pozitivne) in kako se ob njih počutiš.
Pozdravljeni. Jas se soočam z anksioznostjo ze leta in leta. Vcasih je malo stanje malo boljše včasih malo slabše ampak preguram nekak. Paničnih napadov hvala bogu nisem imela ze pel cas.. splošno počutje je zadnje cajte cist na dnu, dan za dnem omotičnost, mravljinčenje, kot en pritisk v glavi, brnenje v glavi, kot da mi kožo na glavi zateguje, stiskanje v grlu, obcutek oteženega dihanja, trtanje misic in pestov na desni roki… Ma ni da ni ampak preguram nekak vsak dan posebej. Trudim se po najboljših močeh da nekak vse to odmislim.