Pozdravljeni,

stara sem 40let/ 2 otroka, normalen družinski ritem mlade družine. V lanskem letu sem imela 2 redna sistematska pregleda ( vse ok, ščitnica, ledvica, EKG, ginekološko vse bp – razen neke težave, ki ne minejo že leta – pa me podzavestno zelo skrbijo ). Sem drugače perfekcionist ( vse mora biti pospravljeno ), kritična do sebe, nesamozavestna, delam v stresnem okolju. Živim doma, spodaj starši, zgoraj mi ( razmerje mož/tast velikokrat napeto). Brat je doživel pri 38 možgansko kap ( tudi mene skrbi, da mi bo kr počila žilica v glavi ), sedaj je imela še mami določene težave, operacije, ki so me skrbele ). Mož je doživel miokardini infarkt cca 10 let nazaj, vmes nesrečo z avtom. V glavnem skozi sem za enega skrbela in bila v strahu, ampak se mi je zdelo da kar ”furam” vse to. Sedaj novembra se je obdobje umirilo, prvič sem rekla ok smo. Začela sem s KT tabletami in takrat se je začelo- prvi mesec občutek pretiranega navdušenja-drugi pa nek panični napad ( občutek da bom padla skupi, mravljinci, bila sem v čudnem svetu – groza, slab vid – migetanje ). Po parih dneh se nisem umirila, strah, vrtoglavice, slabot…šla sem k dr.. naredila hemogram krvi bp, pritisk visok ( ponavad 110/70 ). Predpisala Helex ( ga ne jemljem – jem 3 teden dominor, in naravne tbl za pomiritev ). Takoj sem prenehala s KT tbl. ( sedaj je 4 teden ). Stanje se izboljšuje, ampak nisem stara jaz ( psihično : notranji nemir, strah, jokavost, fizično : slabši vid ( se je izboljšal ), občutek da mi slabi ( to je že skoraj pošlo ), občutek da me kr zmrazi, oblije nekaj po glavi, strah v prsih ), občasno še mravljinci v rokah.

Saj pravim stanje je res vsak dan boljše, ampak me je kar strah da ne bom stara jaz ( hodim v službo redno – nisem vzela bolniške, koncentracija se izboljšuje ), da imam tumor itd.

Delam sedaj na sprehodih, meditaciji. Ali je normalno, da po 3eh tednih Dominorja še ni ok.

Hvala in srečno

Pozdravljena.

Naprej malo o sebi. Sem oče 3 otrok, poročen, star 38let, zaposlen, živimo v svoji hiši. Idila… je bila, dokler me ni lani zadela možganska kap. Rešilec, bolnica, rehabilitacija v Laškem. Naučil sem se spet govoriti, pisati, noga in noga spet delujeta… zdravniki so rekli, da sem fenomen. Po treh mesecih bolniške, sem se že vrnil v službo (administrator je moje delovno mesto). Telesno sem ok. Decembra lani, pa se je pri meni začela anksioznost, panični napadi, nisem prišel do zraka, kot bi imel na prsih 1 tono, tresenje in me zena pelje na urgeno prvič 5 dec, drugič 25 dec in tretjič 9 januarja. Kisika dovolj, ekg vredu, poslušanje pljuč vredu… in ko so mi tam rekli, da je ok, sem bil tudi jaz ok. Zadnjič ko se bil na urgenci, pa mi je dala napotnico za psihiatra, sem že bil tam, se pogovoril, mu povedal svoje strahove.. da me je strah zaspat, da me je strah ponovne kapi, da me strašno vznemiri, če se komu od mojih kaj zgodi… v glavnem predpisal mi je helex 0,25 (ki ga vzamem, res ko je hudo) in pa parogen 20mg. Tega zdaj prvi teden jemljem polovico tablete, potem pa eno celo prej kot grem spat. Učinka še ni pravega, ker baje more minit 14 dni. Sem tudi jaz poskusil z meditacijo pa ni slo. Hodim pa veliko na sprehode z ženo in mojimi tremi sončki, ki so mi edina svetla točka, ko me prime. Glede giagnoze, zakaj ne je zadela kap pri 37, pa so ugotovili komaj prejšnji teden, ko so mi delali TEE (požiral sem šlauh in oni so naredili UZ srca). Diagnoza: PFO, po domače, meša se mi kri med levim in desnim prekatom. Čakam konzilij, da odloči kako in kaj.

Upa za tebe, za mene in vse ostale, da se čimprej spravimo v red.

Srečno.

Lunca, pozdravljeni!

Seveda, je pomembno, da pri zdravniku izključite fiziološke vzroke za vaše težave, je pa tudi znatna verjetnost, da gre za psihično pogojene težave. Kolikor vas razumem je tudi zdravnica tako presodila, da ne gre za telesne vzroke vaših težav?

Glede na prebrano sem pomislil, da se soočate z anksioznostjo, ki vas očitno spremlja že leta? Naša minljivost in strah pred izgubo nas v življenju nenehno spremljata, vendar to lahko preide v anksioznost, ki je moteča in osiromaši in oteži naše življenje.

Ponavadi anksioznost vedno najde pot. Na primer, če je osebo strah, da je zbolela za določeno boleznijo in ji kasneje izvidi pokažejo, da je zdrava, jo bo to začasno pomirilo, vendar bo prej ali slej prišla bojazen pred isto ali drugo boleznijo oz. bojaznijo.

S psihoanalitičnega vidika naj bi anksioznost povzročali nerazrešeni čustveni konflikti ali potlačene želje, ki se nezavedno izražajo kot občutki anksioznosti. Po tej teoriji se anksioznost razume kot signal, da je nekaj narobe, vendar se posameznik morda ne zaveda dejanskega vzroka. Anksioznost je lahko tudi posledica nerazrešenih konfliktov ali travm iz otroštva.

Sprašujete ali je normalno, da bo treh tednih Dominorja še niste OK. Kakršnakoli zdravila, bodisi naravnega izvora ali psihofarmakološkega, lahko pomagajo pri zmanjšanju simptomov, vendar ne morejo za nas rešiti vzrokov, ki ležijo zakopani v nas. Hormonske tablete ali psihofarmaki (antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja, stimulanti) imajo tudi neželene učinke. Psihofarmaki se po mojem mnenju prevečkrat in prehitro predpišejo. Težava je tudi v tem, da je v našem zdravstvenem sistemu to v večini edina oblika “zdravljenja”, ki pa to žal ni. Je poizkus lajšanja simptomov. Pomembno je, da se podamo na pot dela na sebi, po možnosti s pomočjo psihoterapevta – tretje osebe, ki nas pomaga voditi, saj smo marsikaj skrili pred seboj in to sami težko spregledamo, hkrati pa v takšnem stanju potrebujemo steber na katerega se lahko opremo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Lcv 1984, pozdravljeni!

Kot ste opisali ste doživljali anksioznost in panične napade. Si predstavljam, da je bila možganska kap tudi pomemben sprožilec. Prišli ste v močan stik s smrtjo, lastno minljivostjo. Nedvomno gre za travmatičen dogodek, ki ga je težko prebaviti in predelati. Ste imeli kdaj prej kakšne psihične težave?

Iz psihoanalitične perspektive so napadi panike manifestacija nezavednih čustvenih konfliktov in potlačenih želja ter imajo korenine v izkušnjah in travmah iz otroštva. Situacija kot je vaša je lahko sprožilec, seveda je pa tudi možno, da je vzrok za vaše težave. Natančen vzrok paničnih napadov se lahko razlikuje glede na posameznika, najbolje pa ga lahko razume usposobljen strokovnjak za duševno zdravje v okviru psihoanalitične terapije. Sprehodi, meditacije ipd. lahko pomagajo, vendar je pomembno, da se lahko poglobljeno pogovorite o vsem kar doživljate s strokovnjakom.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni. Hvala za odgovor. Prej nisem nikdar imel psihičnih težav. Je res, da sem otrok edinec ločenih staršev, z obema v dobrih odnosih, uredila sta si življenje po svoje in jaz sem to sprejel. Ustvaril sem si svojo družino, svoj dom, imam ženo, ki bi si jo želel vsak, tri otroke, ki mi pomenijo vse na vsetu… in ko nam je bilo najlepše, je prišla bolezen. Jaz do svojega 37 leta nisem bil nikoli pri zdravniku (razen sistematskih pregledov). Počutil sem se zdrav, bil telesno aktiven… in zato je to zdaj zame toliko večji šok. Obiskujem psihiatra, ni mi problem govoriti o stvareh katerih se bojim, hočem se samo spraviti v red, da moja družina nebo trpela še bolj, kot že je. Hočem in želim si biti stari jaz, vedno nasmejan in zdrav. Upam, da sem na poti do tja… res upam.

Hvala še enkrat.