Pozdravljeni,

Na vas se obračam, saj ne vem več, kaj naj si mislim. V 3. letniku srednje šole sem dobila zgoraj omenjeno diagnozo, za katero vzroka nismo ugotovili niti na psihoterapijah. Problem je v tem, da sem takrat bila na Asentri, odmerek 50mg, po 3 mesecih sem postala čisto v redu, z res minimalno simptomi. Pred začetkom študija pa je psihiatrinja predlagala opustitev in po tem si nikoli nisem opomogla. V prvem letu študija sem dobila hudo remisijo, bila sem na Asentri in Eglonylu, vendar ni bilo v redu, odmerek smo povišali na 100mg, potem je bilo nekaj časa ok, pa potem spet ne več, tako, da smo zvišali še na 150mg in na koncu 200mg, vendar se mi je zdelo, kot da je na 200mg še slabše kot 150, zato sem znižala in psihiatrinji tudi povedala. Zakaj ne morem več funkcionirati normalno na odmerku 50 če sem pa takrat bila super, zdaj pa niti na 150 ni več ok.. Rekla bi, da je samo polovično izboljšanje v primerjavi s takrat.. Ne vem več, kaj naj, rada bi živela normalno življenje, saj se stvar že predolgo vleče. Tudi zamenjave zdravil se bojim, saj imam občutek, da bi vsi samo predpisali nekaj, pa itak ne bo ok, ali pa še slabše. Kaj menite?

Hvala že vnaprej!

Pozdravljeni!

Zdravila kot so antidepresivi in antipsihotiki lahko pomagajo pri zmanjšanju simptomov, ne morejo pa odpraviti vzroke zaradi katerih simptomi nastanejo. Se pa tudi dogaja, da se ljudje počutijo po takšnih zdravilih še slabše.

Vaše težave imajo svoje vzroke, ki so lahko v vas skriti. Tudi samo izboljšanje ni pogojeno z ugotovitvijo vzroka vaših težav, ampak s čustveno predelavo notranjih konfliktov ali travm. Seveda so te večkrat v nas skrite, imamo pa moteče simptome (anksioznost, depresija, telesne težave, razdražljivost, nespečnost itd.). Ti simptomi nas opozarjajo, da nekaj v nas ni v redu. Zato jih lahko vidimo tudi kot naše prijatelje.

Obstajajo različne oblike psihoterapij. Za vaše težave vam priporočam redno (vsaj enkrat, ali še bolje večkrat na teden) poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanalitično). Ne pričakujte, da se bo vaše stanje izboljšalo po nekaj urah terapije. Ljudje smo kompleksna bitja, ki smo skozi leta tudi zgradili obrambe pred neprijetnimi spomini in čutenji. Ravno zato je brskanje po sebi dolgotrajna, naporna in velikokrat tudi neprijetna pot. V mojih očeh pot skozi preteklost vodi v prihodnost.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj