Jutri ima moja mala deklica, ki je medtem postala žena in mama, rojstni dan. Vsa ta leta odkar je tam nekje, hrepenim po njej in s strahom in bolečino pričakujem ta dan. Podoživljam vse tiste trenutke, ki sva jih v dneh po rojstvu preživeli skupaj.Razkošje čustev, topline njenega telesca, vonja njene kože, tisti mali, drobceni prstki…
Bolečina in praznina si podajata roke. Posvojena je.

Kapo dol pred mamo, ki je zmogla toliko ljubezni do otroka, da se mu je – v njegovo dobro -odpovedala. Saj poznate zgodbo o Salomonovi razsodbi..če se hčerki ne bi odpovedali in je zares dali, bi pa celo življenje bila “razsekana”…kot je premnogo otrok zaradi sebičnosti nekaterih staršev.

Včasih razmišljam, ali tudi biološka mama moje hčerkice, kdaj misli nanjo. Včasih si želim, da bi ji lahko rekla “hvala, ker si jo rodila” in da je z njo vse v redu, da je ljubljena in srečna.

Zadnja misel preden zvečer zaspim je misel na Ano.
Ko zjutraj pijem kavo, razmišljam a tudi ona pije kavo, morda čaj, kakav? In tako se velikokrat čez dan uprašam kaj počne, kaj razmišlja….In zopet je tu večer. In tako iz dneva do dneva, iz tedna v teden, meseci tečejo, tudi leta. Trideset jih je že mimo. In jaz sem tu in ona tam. In jaz se še vedno sprašujem.
Ana živi z mano v moji duši in srcu.

Upam da te bo nekega dne Ana poklicala in izrazila željo po srečenju s teboj. Upam da Ana čuti da je nekje njena mama ki misli in skrbi zanjo. Držim pesti da se nekoč srečata.

Morda veš kaj o hčerki, kje je?

Vem kje živi Ana.

Ko bom kakšen dan”od volje”, bom povedala kaj več. Težko je govoriti in pisati o tej strašni bolečini. Povem lahko le , da bi Ana živela z mano in starejšima bratoma, če me nebi bilo tako zelo strah, če bi se znala upreti, če bi lahko izkričala resnico in čejev je še na stotine. Nič nisem storila. Ano so odnesli. V tišini in sama sem čakala njenega očeta, da razblini te sanje polne grozot.
Moj mož mi je vzel Ano, njenega očeta in mojo dušo.

Si že poskusila vzpostaviti stik z Ano? Mislim, da bi morala. Kaj pa lahko izgubiš? In kaj lahko izgubi Ana? Imata samo možnosti, da obe veliko pridobita, ali pa ostane tako kot je.
Čeprav sem posvojiteljica, te povsem razumem.

🙁

O kako sem se zjokala, še vedno jokam! Nisem posvojena in nisem posvojila, imam biološke starše in svojo deklico in nevem kako sem “zalutala” na ta forum…mogoče ker sem nekaj let čakala na svojo pikico! Anina mama tako hudo mi je za vas,v teh parih stavkih sem začutila vso vašo bolečino….ne predstavljam si kako je ko nekdo odnese tvoje dete, ko ostaneš brez bližine tistega telesca, o Bog. Poiščite svojo hčer Anina mama, objemite jo, razumela boš, sploh če je sama mama.
Sporočite prosim ali sta se spoznali ( )