Drage mame, ki svojih malčkov nikoli niste mogle objeti!

Berem vaše zgodbe in komaj kaj vidim, ker me zaliva. Sama sem mislila, da se mi je po enem splavu v 13. tednu podrl svet in da je ni večje reve od mene oz. naju. Ko berem, da ste nekatere izgubile po dva, tri otroke, me je groza, saj sem sama izgubo enega komaj prestala. V drugi nosečnosti nisem pristala na nobene preiskave, ki niso bile nujno potrebne, 9 mesecev smo bili “vzdržni”, skratka naredila sem in sva vse, karje bilo v moji/najini moči. Če smem, bi vsaki priporočila, naj počaka vsaj pol leta z novo nosečnostjo, ker si ne telo in ne duša ne opomoreta tako hitro. Sama sem zanosila 3. mesec po splavu, ves čas krvavela, imela krče, cel kup zdravil, predvsem pa ves čas obupen STRAH, da bi lahko šlo tudi tokrat kaj narobe. Kljub temu je bilo to v 32-letih življenja najlepših in najdaljših 9 mesecev. Ves čas sem se tolažila, da moj malček gleda na svojega novega bratca ali sestrico ter pazi nanj.

Drugače sem pa brez besed, čeprav sem velika goflja. Iz spoštovanja do vaše bolečine in sočustvovanja z njo bom rekla samo, da je življenje en velik čudež in ogromen dar, ki si ga človek v svoji vsemogočnosti ne zna pridobiti in ne zaslužiti. V takih trenutkih občutiš, kako nemočen in drobcen si. Za vsako posebej upam, molim in držim pesti, da boste zmogle pozdraviti svoje globoke rane in boste nekoč, čimprej, mogle stisniti in obdržati v objemu svojo štručko. VSo srečo!