Dr, Kosev, hvala za odgovor. To me zanima bolj na splošno, saj vem, da moški o tem niti ne govorijo, še slišati nočejo verjetno, kaj šele, da bi se o tem pozanimali pri zdravniku. Več ali manj so vsi “močni” in raje pogledajo za kakšno “dobro bejbo”.

Zanima me, kdaj pride pri moških do tiste napetosti in hormonskih sprememb razpoloženja v mesecu, oz. ali so drugačni cikli. Nekateri so prav nejevoljni, nič jim ni po godu in se samo repenčijo. Seveda bolj doma in v službi, kot v družbi 🙂

Noone!

A si to ti, ali prihajajoča polna luna?

Felixx, saj nisem mislila tebe, ampak me zanima čisto strokovno mnenje dr. Koseva.

Ti si še preveč skuliran, pozoren in natančen, pa obziren in spoštljiv.Še preveč se trudiš.

Sicer pa tvojemu rentgenu ne morem ubežati, zato naj bo izgovor luna. Sem pa že povedala, da sem občutljiva in vse vibracije prestrežem, najbolj me pa jezi, ko gledam človeka v oči in vidim, kaj misli, govori pa drugo…luna spet 🙂

Noone!

Vem, da nisi mislila mene. Vem tudi, da si pač posplošila svojo izkušnjo in nič drugega. Vem, da ne mečeš vseh v isti koš, toliko te pač iz najine korespondence že poznam. Sicer pa, če tebe daje luna, daje mogoče njega mesec? ..:)

Noone, da! Tudi moški jokamo in da, tudi moški imamo PMS. Ne vem sicer, ali je izraz pravi, saj velja za ženske. Kako se to strokovno imenuje in utemeljuje, naj pove dr. Kosta. A nekaj je zagotovo. Moja lastna izkušnja samega sebe mi pove, da moški PMS obstaja.

Noone!

http://www.siol.net/trendi/razmerja/v_dvoje/2011/02/ljubezen_kot_v_filmu.aspx

Ob branju zgornjega prispevka na internetu sem se spomnil na tvoje vprašanje Dr. Kosti o andropavzi in bežnem komentarju o moški nadležnosti. Če to dvoje malo združim in prepletem vidim, da te skrbi za moškega, ki ti gre nekako na živce, ker je pač tak in tak. Mogoče ti pa gre na živce to, da imaš rada nekoga , ki je pač tak in tak. In ker ga imaš rada, ti ni vseeno zanj, zato te skrbi bolj kot njega in bi rada zvedela, kako bi mu pomagala.

Zakaj to pišem? Ker menim, da je tvoje zadnje pisanje čudovit odgovor na dilemo, ki jo hudomušno izpostavlja na videz lahkoten prispevek na linku, ki sem ga pripel. V bistvu gre pa za temelj resnične trajne vezi med ljudmi. Ljubiti človeka takega, kot je. To je temelj razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Ni res, da je ljubezen slepa, zaljubljenost je ta, ki ne vidi resnice. Ljubezen že ve koliko je ura in zato ne pogojuje, temveč le ljubi. Čakajoč potrpi, ljubi in služi, da bi tistemu, h kateremu je usmerjena končno odprla oči v nekem segmentu, naj jo to stane še toliko bolečine. Romanca tega enostavno ne premore, saj je usmerjena vase in lastni užitek ter razvajanje. Samopozabo tako rekoč. Ljubezen pa ni samopozaba, temveč še kako močno samo-zavedanje tukaj in izdaj.

Iz tvojih pisanj vre dilema, biti skupaj ali narazen pa vendar, za nekoga te skrbi. Zaradi neke zelo globoke vezi. In ta vez preprosto je, in kdor to ve, tudi preprosto…JE!

Če smem uporabiti dilemo, ki je razvidna iz naslova zelo zanne knjige psihoanalitika Erica Fromma, “Imeti ali biti,” bi lahko celo rekel:

Ni cilj življenja, ljubezen imeti, temveč za ljubezen BITI! In klimakterij, ki nam počasi jemlje hormone, ki nam jemljejo resnični u-vid, nam omogoča, da to postanemo. LJUBEZEN! Postati moramo ljubezen sama in dilema življenja bo razrešena.

Felixx, ti pa znaš presenetiti. Glede imeti je ta moja veelika želja že mimo, imam dovolj, pa preden vse pospravim, uredim in vse živo, sem na smrt utrujena. Zdaj vsaj ne tičim notri in kaj urejam ob lepem vremenu, ker lovin interakcijo z D vitaminom 🙂

Ja, zares me skrbi za vse, ki jih poznam. Mogoče je to zares neke vrste ljubezen, samo jaz imam vsega počasi dovolj. Potrebujem le ustvarjalni mir. Čisto malo še manjka in vsem bom razložila, da Božička ni (več)…

Če Božička ni,
se ga pa naredi.
Če ga hočemo imeti,
moramo Božiček ensotavno BITI!

@ noone

Pozdravljeni,

dolžan sem vam še en odgovor… moški pridejo v to dobo nekje po 50 letu starosti. Nekateri seveda tudi prej, a 3 ⁄ 4 moških pride do te brezvoljnosti, izčrpanosti in čustvenih posledic nekje v teh letih. Najprej se ta kaže v krogu družine, kasneje se lahko širi tudi na okolico… tudi v družbi in v službi smo veliko bolj razdražljivi. Dejstvo je, da se o tem ne govori tako zelo, a pravilno bi bilo, da bi se in bi tudi moški lažje zaupali svoje težave najbližjim in zdravnikom.

lep pozdrav

Kosta

Dr. Kosta!

Mislim, da ste s svojim kratkim in vsebinsko jedrnatim odgovorm zabili “žebljico na glavico.” Vsekakor gre še vedno za en velik predsodek, češ “fantki ne jokajo” in če prav sklepam,je to prisotno tudi v strokovih krogih. Zato menim, da tudi sistemski problem temelji na tem predsodku. Namreč, gre za odsotnost sistemskega pregleda prostate v primerjavi zmamografijo, na kar opozarja Noone. Sicer pa, če se prav spomnim, je avtorica v knjigi “Žensko telo, ženska modrost” povdarila, da je medicina prežeta z moškim predsodkom in je na nek način t.im. moška znanost. To je utemeljevala s tem, da je medicina takrat, ko je ona pisala to knjigo, menopavzo še vedno smatrala za bolezen ter ženske tako tudi obravnavala. Feministke so seveda k temu dodajale, da je to le še en vzvod moške nadvalade in gospostva nad ženskami. Seveda če moški zdravi, potem ne more biti bolan ali bolehen. In če je moški ta, ki varuje in skrbi za druge tudi ne joče in nima težav. Preprosto jih ne sme in ne more imeti. Da pa težave pri moške vendarle so, dokazuje to, da se o prostati vse več govori, da se osteoporoza več ne smatra za žensko bolezen, itd…

… moški pridejo v to dobo nekje po 50 letu starosti. Nekateri seveda tudi prej, a 3 ⁄ 4 moških pride do te brezvoljnosti, izčrpanosti in čustvenih posledic nekje v teh letih.

Kosta[/quote]

Spoštovani, hvala za odgovor. V svoji okolici bolj opažam, da moški med 40 in 50 zelo energično uveljavljajo svoja prepričanja in preglasijo sogovornika, če ga prepoznajo za šibkejšega. So pa nekateri preutrujeni, vendar tako ambiciozni ali pa odgovorni, kakor se vzame, da si ne vzamejo časa zase.

Mislim, da smo ženske malo bolj poglobljene vase in odločne, pa preobčutljive, moški pa se s svojimi notranjimi silami borijo na drugačen način.

Obstaja kakšen znanstveno dokazan recept, ki bi ga morali upoštevati za “srečnejše” kasnejše obdobje po sistemu : bolje preprečiti kot zdraviti?

Noone!

Kaj pa naj bi bilo po tvojem treba zdraviti? Kaj ni klimakterij čisto naravni proces? Menda ne bomo zopet naravo “zdravili”, namesto so-naravno živeli?

Felixx, glede pravilnega razmišljanja in prehrane se gre pri mojem vprašanju, načina življenja in posledično z lažjim prenašanjem simptomov. No, saj zdaj sem si pa kar sama odgovorila 🙂

Noone!

Zadnjič je bila polna luna, zdaj pa prazna kaj…)

No ja, zdaj je pust, krivih ust. Zdravo prehrano na stran in njami-jami-mljask in puk..:)..adijo pamet…

Sicer pa, če je to izjema je vse OK, če pa tak način prehrane postane pravilo, je pa joj. Zato pa je najprej pUst, nato pa pOst. In kdor je celo življenje imel pUst, ga je težko v klimakteriju navaditi na pOst. Vse-stranski, ne le pri hrani. Kdor pa to zmore ugotovi, da ima POST svoj čar. Čar, ki ne mine.

Felixx, govoriš kot Kate Moss, ki pravi, da je največja droga maximalna vitkost oz. suhost. Pa da ne bo spet pomote, na vitkost tudi jaz stavim, samo v zdravih mejah noramale 🙂

Ja, pa bo res luna. Ti o jabolkah, jaz pa o hruškah..:) ..ali je pa kriv pust, kaj pa vem..:)

Nisem pisal o kaloričnem, pač pa o nekem drugem, vse-stranskem postu v klimakteriju. Pa kdaj drugič, ko ne bo ne pusta ne lune. Lepo pustuj.

P.S. Pa pazi, prosim. Ne več kot pet krofov naenkrat. Lahko bi bolelo.

Ker je pustna sobota, si bom dovolil en moški klimakterijski vic:

Pomlad je in dva dedka se grejeta na klopci v parku ter opazujeta mlad par, kise poljublja na sosednji klopci.
“Vidiš, vidiš, to smo tudi mi počeli, ko smo bili mladi,” reče prvi.
” Res je,” reče drugi, “pa še nekaj smo počeli, a se nikakor ne morem spomniti, kaj je to bilo.”