alternativno zdravljenje raka trebušne slinavke
Pozdravljeni!
Doma sem z Goriške in želim napisati nekaj besed o alternativnem zdravljenju raka trebušne slinavke.
Svojega moža sem le stežka prepričala, da je šel k zdravniku, saj razen rumenih oči ni imel težav. Občasno je sicer bruhal, vendar je misli, da je za to kriva hrana.
Diagnoza je bila postavljena 17.9.2003 in tumor je bil odkrit prepozno. Ni se ga več dalo operirati in bilirubin je zaradi blokade žolčnega voda narasel na 554/444. Oktobra so mu v lokalni anasteziji kirurško vstavili stent. Priporočili so analgetično terapijo in začela sva iskati alternativce. Samo dva zdravilca sta sodelovanje odklonila z obrazložitvijo, da je diagnoza smrtna. Poskusila sva marsikaj in se nato odločila za zdravnika iz Zagreba. Način zdravljenja s kapljicami in čaji vsakih nekaj minut, stroga dieta in njegova razlaga, da farmacevtski lobi zaradi svojih interesov baje ne bo nikdar dovolil legalizacije takega bio zdravljenja, naju je prepričal. V dveh mesecih sva plačala skoraj devetsto tisoč tolarjev in se dosledno držala navodil in bila oba do 27. decembra 2003 prepričana v ozdravitev. Tiste sobote je moj mož umrl. Shujšal je trideset kilogramov, imel je ascites in kontrola je pokazala metastaze na jetrih. Vseeno je do konca verjel, da bruha vse, kar so raztopile bio kapljice.
Bralcem prepuščam vrednotenje, sama pa mislim, da je bila to kljub vsemu najboljša izbira. Ni bilo lahko, vendar je pomagalo upanje, da bo nekoč ozdravel.
Moj ljubi je še dvanajst dni pred tem vozil avto in na božični večer odšel na podstrešje po okraske za smrečico. Sledila sta dva čudovita praznična dneva polna miru in smrt je tokrat res znala presenetiti.
Smiljana
Moj oče je pred enim letom umrl zaradi raka na trebušni slinavki… Dokler je upanja vsaj malo, je lažje…ko upanja več ni je zares konec. Pri raku trebušne slinavke upanja ni…in če tega ne veš, ti je lažje.
Vesela sem za vas, da vam je uspelo do konca upati in preživeti nekaj lepih trenutkov, ki jih drugače ne bi bilo.
Zavidam vam, da ste sploh imeli možnost se nekako posloviti od moža. Moj je ravnotako odšel k zdravniku samo zato, ker je imel rumene oči. Ne bo hudega… Diagnoza je bila mila, bolezen jetr, oboleli del bodo odrezali in ozdravel bo. Pa ni, saj namreč tega rezanja jetr – hočem reči operacije – ni preživel. Je bilo prepozno. Na nek način sem vesela, da on ni vedel, da je smrtno bolan, vendar me bo vse življenje mučila misel, da se od njega nisem mogla posloviti, nisem mu povedala, kako rada ga imam, ničesar več si nisva povedala. Zakaj bi si, saj sva računala na to, da bova nekaj ur po operaciji spet govorila. Ali mi lahko nekdo pove, kako naj človek s tem sploh še živi?