alternativna ali uradna mesdicina
Lepo pozdravljeni
Osebno priznavam uradno in alternativno medicino, vendar se večkrat vprašam s kakšno razlago oziroma trditvijo lahko starši odločajo o načinu zdravljenja oziroma relativnega vzdrževanja stanja bolezni MS.
Večina bi verjetno hitro rekla, da je logično zdravljenje po uradni medicini. Drugi se nagibajo na izključno alternativno, tretji se zavzemajo za kombinacijo ene z drugo.
Glede na predviden dolgotrajen potek bolezni se vsak odloči po svojem osebnem prepričanju – vendar sprejemam možnost odločitve izključno mentalno zdrave in odrasle osebe- zase.
Kako logično je, ko bolnik ob zdravljenju z uradno medicino v upanju na boljše stanje sprejme tudi alternativo. In tu se vprašam zakaj bolnik, ki slepo verjame v alternativo ob nevidnem izboljšanju ni pripravljen sprejeti “pomoči” uradne medicine kar je tudi moje vprašan je vsem, ki ste pripravljeni poklepetati z menoj.
srečno
obema hvala za odgovor
mene pa še vedno zanima specifičen odgovor na odločitev staršev v imenu otrok, ko v današnjem sedanjem času , stanje otroka ne pokaže izboljšanja ,celo počasi drsi navzdol, ne sprejmejo pomoči uradne medicine in jo v imenu alternative zavračajo
srečno
Starši nimajo pravice se igrati z otrokovim življenjem.Svetujem pametno kombinacijo obojega.Vendar je tudi pri alternativi možno samo metanje denarja skozi okno.Potrebno se je prej pozanimati o alternativcu in ne slepo verjeti.Glede uradne medicine je pa vedno še možno, da se zaprosi za drugo mnenje.
Maca
Jaz sicer nimam MS, imel sem kandidiazo(kronična utrujenost) in kasneje se mi je začel obetati še rak na debelem črevesu. Medicina je več ali manj brcala v prazno(dva meseca nisem jedel mesa – diagnoza: pomanjkanje esestencialnih beljakovin, sedaj pa ga ne jem že 4 leta in do poznega večera jem samo sadje), pregledi, ki ničesar ne pokažejo, ipd. Precej podobno bizarno zgodbo smo imeli enkrat na svetjelep.com, ko so eni ženski otroka cepili v šoli in se je začelo … 45dnevno jokanje, sum na to, na ono, na AIDS, ok, nima AIDSA in na koncu: gospa, vašemu otroku sploh nič ni. Pravilno diagnozo mi je postavil šele bioenergetik, ta mi je tudi povedal za črevo in možnost nastanka raka. Čez par mesecev sem v reviji Aura zasledil članek Marjana Videnška o surovi prehrani in postu, bil sem že zelo obupan, članek mi je bil všeč, saj je Videnšek lepo pojasnil svoje(higienistične) vidike na celotno zadevo, podal par primerov in poizkusil sem. Eden mesec surovo, nato 14dnevni post, črevo je bilo čez dva meseca vredu(koloskopija ni pokazala nič), ni bilo več bolečin in krvavega blata, za kandidiazo pa je organizem porabil bistveno več časa, nekje pol leta. Žal zaradi skomin prehranjevanja na tako visokem nivoju, kot sem ga takrat, v tem trenutku nisem sposoben držati in se večkrat nažrem pizze ali sira.
No, mene je higienizem z “Telo je samoozdravljivo, le samoozdravitveno funkcijo mu je treba vklopiti”, definitivno prepričal. Kar pa se alternativne medicine tiče, sem mnenja, da nekaj je na tem, da pa je tudi zelo veliko šarlatanstva. Pa še nekaj: ljudje smo v večji meri(beri več kot 95%) sami odgovorni za svoje zdravje, pa če se tega zavedamo ali ne. Ne zdravniki, ne zdravilci zdravja ne vračajo, niti ne prinašajo. Obojni več ali man “pomagajo”.