alkoholizem zasvojena
No tudi jaz imam problem z alkoholizmom, pa bi kar opislala svojo zgodbo.
Ja tale moja zasvojenost se vleče že kar kakih 12 let, pa že 1.000.000 x sem rekla, da ne bom nikoli več pila oz. kadila, pa mi nikoli ne uspe, za več kot 14 dni.
Ja vem, da moraš imeti trdno voljo, samo pri meni je tako, da je celotna družba odvisna od alkohola, da se ga tudi z mati napijem in da sem se ga tudi z očetom, ko sta bila še poročena. Tiste prijateljice bolj znanke, ki jih pa vidim 1 x na mesec, zaradi njihovih obveznosti oz. familji, tiste pa nočem obremenjevati. V bistvu je tko, da je to tak moj problem, da ga sploh ne upam, nikomu omenit, ker me je sram, da sem zasvojena in se zato sama pri sebi čutim za zelo velikega slabiča. Je pa res tudi to, da me je zelo sram, da bi obiskala, kakšno tako skupino, enostavno ne upam si.
Stara sem 28 let, zaposlena pri privatniku, ki me tudi že malo postrani gleda, ko pridem na delovno mesto z mačkom, čeprav ga tudi sam zelo rad spije. Starša sta ločena in živim z mami, ki greva večkart ven in si ga pošteno privoščiva. Z očetom pa skoraj nimam stikov, če se pa srečava pa greva na kakšen kozarček. Ko tole pišem mi gre kar na jok, ker ne morem vrjeti, da sem zapadla tako delač in da ne vidim izhoda. Imam predvsem pivske prijatelje, ki mi dajejo očutek, da me imajo zelo radi in da me spošutjejo, ampak gotovo samo zato, ker ko spijem kakšen kozarček sem zelo vesela pojem, plešem strešam razne vice, v glavnem zabavam ljudi okoli sebe. Tiste druge frende pa itak pokličem takrat ko ne pijem tako, da sploh ne vejo za kaj gre, no ene dve že malo sumita.
Ja zdravje pa je že zelo načeto, včasih mi srce tako razbija da mislim, da bom kar umrla ali pa da me bo kap, takrat molim, pa obljubljam sama sebi, a ko pridem ven na vse to pozabim. Roke se mi tresejo, pa vzamem kakšno pomirjevalno tableto. Pozabljma tristo na uro, pa še in še.
Kako naj si sama pomagam, ker tele skupine ne vem no meni je to zelo tuje in se nočem srečati s tem, ker me v končni fazi tudi skrbi, da bom kakšnega poznala in da se bo to začelo govorit okoli. Jaz pa nočem da se, ker sem že tako obremenjena s tem kaj si drugi mislijo. Ampak tja kamor zahajam so itak vsi pjančki, pa vem, da nobeden nič ne reče, k smo vsi na istem, samo te teme nikoli nihče ne izpostavi. Ponavadi se samo sliši zej je pa tega res že mal preveč.
Prosim če mi lahko pomagate, ker čutim, da propadam
Hvala za kakeršen koli odgovor
Pozdravljena.
Sem zdravljena alkoholičarka in abstiniram sedmo leto. Stara sem 40 let. Verjemi mi, da mi je bilo isto kot tebi, morda še huje, saj sem bila zasvojena od svojega 16 leta. Med tem časom se je dogajalo svašta. Imam sina, ki je star 19 let. In je marsikaj hudega preživel z mano. Dolga leta sem se slepila, da ni tako hudo in da imam še čas. Ne, ni bilo več veliko časa. Če bi nadaljevala tako, verjetno ne bi bila več živa. Poleg alkohola sem se mirila tudi s tabletami, ker sem se tresla, bala, da bom umrla, da se mi bo zmešalo. Zasvojena sem bila tudi z njimi. Ko sem jih opustila, sem trpela bolj kot kdajkoli v življenju. Misliš, da ljudje ne vidijo, da piješ? Motiš se. Vsi vejo, vse se ve. Saj se vidi po obnašanju, da nisi v redu. Občutki krivde, žalost, strah, tesnoba. Ne, preveč hudega je bilo. Ko se vrnem nazaj v tiste čase, ko nisem mogla brez kozarca, mi je vedno hudo. Veliko še jočem. Ampak nekoč bom morda te solze izjokala. Veliko sem morala narediti na sebi, da sem se soočila s tem, da sem alkoholik. Ni lahko. Ampak verjemi, brez kakšne skupine ne bo šlo. Potrebuješ pomoč. Sama nisem zmogla. Ne poznam alkoholika, ki bi se sam rešil. Zdi se mi pa, da si naredila prvi korak. Upam, da bodo temu sledili tudi drugi. Jaz živim trezno in pošteno že nekaj let. Med tem časom sem si ustvarila novo družino, imam še 4-mesečnega sinčka. Tudi študiram ob delu. Nekako so se stvari “pošlihtale”. Si še mlada! Imaš veliko še pred seboj. Držim pesti zate!
Priporočam ti da greš k dr. Čebaškovi na Poljanski nasip………ona ti bo vse povedala kako in kaj. Zelo znan je pa dr. Janez Rugelj. Je sicer tečnoba in nekateri pravijo da ni normalen, ampak nuca in to je bistvo.
Priporočam:
Spremeni življenje v iber. Najdi si nove frende……ki ne pijejo. Take ki hodijo v hribe. Če primeš v roke kozarec, ga postavi tja kjer je bil in pojdi tečt. Baje tek čudovito pomirja in nasploh je zdrav. Ne vem če sama tudi piješ ali samo v družbi. Če sama ne, potem zamenjaj družbo. Če pa tudi sama, potem pa moraš res na posvet.
kaj pa skupina Anoninih Alkoholikov
Lep pozdrav!
Več kot očitno je, da ste že krepko zabredli v svet alkoholizma. Prijatelji s katerimi popivate in starši vam nikakor ne morejo biti v oporo pri reševanju vašega problema. Res je, da le vi mislite, da ste za druge v redu. Resnica je taka, da družba ni slepa in zagotovo že veliko ljudi okoli vas ve kaj se z vami dogaja. Problem je le v tem, da vi tega ne opazite, ker vam to onemogoča objem alkohola. Velikokrat je tako, da se opitemu čustva potencirajo in imajo neko željo po spremembi življenja. Ko alkohol popusti, popusti tudi želja po spremembi. Kot velikokrat povem bom povedal še enkrat, da je življenje sestavljeno iz odločitev. Kdaj boste zreli za dokončno odločitev, da se vključite v skupino anonimnih alkoholikov ali kakšno drugo obliko zdravljenja je na vas. Mogoče bo takrat, ko bodo ciroza jeter in druge bolezni napadle vaše telo o tem že prepozno razmišljati. Ali bo to takrat, ko vam bo zdravnik napovedal še pol leta življenja ob takšnem tempu. Da o vsakem izgubljenem letu ali dnevu, ki ga preživite omamljeni sploh ne govorim. Življenje je lahko zelo lepo, če ga znamo živeti. Premislite o vsem skupaj. Ali je vaše življenje res vredno samo toliko kolikor je v kozarcu?