Tepla sem, grizla sem, drla sem se.

Tukaj še ena…
Hči alkoholika in šibke matere… Matere, ki mi je sicer po svojih najboljših močeh dajala vse, a vendar ne tega kar bi bilo treba.
Moj oče je bil alkoholik. Sicer za razliko od večine zgodb, ki sem jo prebrala tukaj nikoli nasilen, zgolj odsoten, v svojem svetu… Mama pa popolnoma izgubljena, šibka, nezmožna poskrbeti zame, me ustaviti ko bi bilo potrebno.
Takole je;
Bila sem grozen otrok, agresivna odkar vem zase, drugega kot jeze nisem poznala…. Mamo sem zmerjala, jo grizla, tepla, ko sem jo videla z cigareto v ustih sem jo dobesedno fizično napadla.
Iskala sem roko da me ustavi. Zdaj to vem. Takrat nisem.
Tepla sem, grizla sem, drla sem se.
Zdaj vem zakaj. Želela sem si normalne družine. Očeta, ki je močen, ki je prisoten.
Mama bi lahko bila takšna kot je bila, če bi bil oče tam.
Tako pa sem imela le popustljivo mamo, ki mi je dala vse kar sem hotela, ki mi je popuščala na vsakem koraku, verjetno zaradi svoje slabe vesti.
In končalo se je zelo slabo. Končalo se je s tem da se danes pri svojih 27 letih tudi sama alkoholičarka. Nezdravo (z manjšimi presledki) pijem od očetove smrti, predvsem zaradi občutkov krivde in sramu, da mu nisem bolj stala ob strani, ter obenem zaradi jeze na mamo.
V torek grem na oddelek na zdravljenje. Zadnji poskus da prekinem to družinsko agonijo odvisnosti.
Moj oče je naredil samomor 5 let nazaj. Njegov brat 7 let nazaj. Dedek po očetovi strani je umrl zaradi zlorabe alkohola ko sem bila stara cca 10 let?
Skratka vsi po očetovi strani razen babice (ki pa je celo življenje bolehala za manično depresijo in je sedaj v domu za ostarele) so bili alkoholiki.
Mama se je z mojim pokojnim očetom razšla ko sem bila stara 7 let, takrat si je on namreč našel drugo partnerico, ki ga je pri zdravljenju zelo podpirala in mu tudi stala ob strani…
Vendar pa je zdravljenje večkrat ponovil saj ga je kmalu zaneslo na stara pota(najdlje je zdržal mislim da 6 let), potem pa zapustil tudi to partnerico zaradi nove, dosti mlajše ženske.
Ta je pričela zvezo z njim ko je abstiniral, ko pa se je zopet predal alkoholu mu ni zmogla stati ob strani. Storil je samomor.
Jaz se grem zdravit na Poljanski nasip, točno sem kjer se je zdravil tudi oče. Kjer sem ga tudi sama obiskovala.
Imam isto psihjatrinjo.
Upam da mi uspe.
Resnično upam da mi….
To je moja zgodba, bila pa bom vesela tudi kakšnih vaših izkušenj z zdravljenjem… Kako poteka, ste bili zadovoljni…
vem da me čaka težka pot.
Pravijo da upanje umre zadnje.

Hoemaj, lep pozdrav. Moja izkušnja v teh petih in pol letih treznosti s pomočjo skupine Anonimnih Alkoholikov je zelo zanimiva, Spoznal sem veliko pozirivnih ljudi ki so isti kot ti in jaz, Alergični na alkohol in samo kapljica me lahko vrže nazaj na staro pot. Jaz sem si ogromno pomagal s to skupino, s tem forumom in prebiranjem zgodb Alkoholikov v knjigah in na internetu. Spoznal sem dosti prijateljev s katerimi si delimo izkušnje, moč in upanje. Res je da upanje umre zadnje. Veliko prijateljev je šlo na zdravljenje v v bolnišnico in so okrevali s pomočjo zdravnikov. Vem pa da vsem priporočajo stik po z dravljenju v skupini istomislečih oz enakih s to Boleznijo saj ozdravljeni ne bomo nikoli in nikoli ne bom mogel biti zmeren pivec. Toliko gorja mi je naredil ta Alkohol da niti ne pomislim da bi se poiskušal spet igrat z njim,
Srečno