alkoholizem
Lep pozdrav! Bližam se 30. letu. Moja mama je alkoholik, odkar pomnim; vedno je pila sama, kadar ni imela večjih težav, vino, kadar jih je imela pa zraven še kaj žganega. Nihče ni vedel za to, saj je celo jaz prav nikoli nisem videla pijane (kljub včasih tudi dvem litrom popitega vina in pol litra vodke na dan). Naučila sem se torej, da se problemi rešujejo z alkoholom – drugače jih ne znam. Po eni strani sem samotarka, ne maram ljudi oz. se jih bojim (bojim se sodb), po drugi strani sem odvisna od odnosov. Torej – že od 15 leta pijem in od takrat sem tudi praktično ves čas v resnih (večletnih) zvezah. Vmes sta bili dve leti, ko sem imela fanta, s katerim sva se res razumela, ki me je znal poslušat. Takrat nisem pila, kar niti ni bila kakšna odločitev; enostavno nisem imela potrebe po alkoholu. Zadnja tri leta sem bila z nekom, s katerim sva se zelo ljubila, vendar me ni znal poslušat in razumet oz. nisem imela občutka, da me ceni. Tako sem spet zapadla v alkohol in zadnjih nekaj mesecev sem začela vsak dan piti navsezgodaj zjutraj (čakala sem, da se ob 7h odprejo trgovine). No, to je zdaj (včeraj) končno pripeljalo do razpada te zveze; po eni strani vem, da je to zame dobro, po drugi pa se neskončno bojim samote (čeprav, kot rečeno, z njo praktično nimam izkušenj). Pravzaprav ugotavljam, da ne pogrešam toliko njega, kot bližino. Objem.
Negativnih občutkov nočem čutit (strah, žalost, osamljenost), zato jih utapljam. Ne vem, kako drugi prenašajo žalost, ampak mene dobesedno ohromi, če si jo pustim čutit. Ne morem dihat, ne morem nič.
Faksa nisem končala, službe nimam (oz. sem jo izgubila skupaj s fantom, ker sem delala pri njem), stanovanja tudi ne (tudi to sem izgubila skupaj z njim). Na srečo imam prijateljico, ki mi omogoča prespat na toplem (in dostop do neta :)), čeprav ne vem, zakaj. Ne čutim se vredne tega, ker ji niti ne povem stvari, ki me mučijo (zdaj recimo še ne ve za razpad zveze oz. sploh ne ve, kako močna je ta zveza bila – bila sva tudi zaročena). Poroke si želim bolj kot vse na svetu, čeprav vem, da mi ne bi prinesla sreče in občutka varnosti. Zdaj sem izgubila še to možnost. Ne vem, kako naprej, sploh pa ne, zakaj. Sem v stanju globoke depresije, brez alkohola ne funkcioniram – razen ob redkih dobrih dneh, ko sem se res počutila ljubljeno. Tega zdaj dejansko ne bo več… Samomor je ves čas prisoten v mojih mislih.
P.S. za vse skupaj ne krivim ne bivšega fanta (ki je ogromno pretrpel z mano) ne moje mame. Kriva sem sama.
Draga moja!
Vem, da na tem forumu to ni navada. Bi šla z menoj na kavo? Na klepet,kjer boš lahko izlila vso svojo bolečino……..jaz pa ti bom pokazala,koliko lepega je še v tebi ostalo.
Samomor…….čemu le?
Tako ali tako prekmalu umremo. Samomor delajo tisti, ki hočejo koga na ta način prizadeti, da nekomu pokažejo kako so nepogrešljivi in kakšno praznino bodo zapustili. To je maščevanje.
Umrla boš! Temu se ne more izognit nihče. Zatorej ne hiti prej, predno ti je namenjeno. Človek, ki samo negativno gleda, ki se samo vase pogreza ne vidi poti, ki peljejo v svetli svet. In ko ti nekdo malo posveti in umiri duha, pomaga potlačiti črne misli, zaznaš tudi da se do tebe prebija kak lep, dolg, svetal sončni žarek. Dopusti, da te oblijeta svetloba in toplota.
[email protected] je moj email, pa se bova dogovorili, kako in kje do mavrice prit.
Pozdravljena!
Imava enak problem in mislim, da bi lahko pomagali ena drugi…:) Verjamem, da je tudi za naju na tem svetu sonce….
Lahko mi pišeš na email: [email protected]
Nataša
Hvala obema! Odločit se in narest prvi korak je zame najtežje, zato vama tudi (še) nisem odgovorila. In zato se tudi (še) nisem odločila za srečanja AA… Stvari so še vedno enake, pravzaprav še slabše… Še za to, da bi nehala delat pri bivšem fantu, ki sem ga omenjala v prvem postu, se ne morem odločit. On ima zdaj drugo punco, jaz pa… trpim. In se zavedam, da trpim po lastni odločitvi oz. nesposobnosti za odločitve. Vem, da bi morala spet do psihiatrinje, h kateri sem že nekoč hodila, pa tudi tega ne storim. Pravzaprav že celo življenje samo čakam, kaj se bo zgodilo. Kar je seveda idiotsko, to vem; v mojih mislih so stvari jasne. Ampak ko bi morala kaj storiti, rajši spijem eno pivo. In potem še tri, pet ali kolikor že.
Psihiatrinja mi je že takrat (pred tremi leti) rekla, da še ni videla človeka, ki bi mu bile stvari tako jasne in ki bi jih znal tako dobro tudi izrazit. In da pravzaprav ne ve, kaj naj mi reče, ker sem že jaz vse povedala… Ampak možgani in… kaj pa vem… srce? duša? kakorkoli že rečete temu… sta nekaj čisto drugega. Razum pravi eno, vem, da moram nekaj narest – karkoli že – pa… ne gre. Vse prelagam na jutri, tudi začetek poti k ozdravitvi.
Vem, da bi potrebovala nekoga, ki bi me enostavno prisilil in peljal na srečanje AA. Ampak nikogar pa ne spustim dovolj blizu, da bi sploh vedel, da imam problem, kaj šele, da bi se čutil… dolžnega, recimo, da mi pomaga.
Forumska anonimnost je super. Ampak zavedam se, da nekje globoko v sebi upam, da bo nekdo ugotovil, kdo sem, in mi pomagal… Pa jasno vem, da ne bo.
obupana mama,zelo lepo napisano in zelo lepo od Vas,da ste tako pripravljeni pomagati človeku v stiski.vem da forum ni namenjen temu,ampak res sem bila zelo prijetno presenečena,ko sem prebrala Vaš post..malo je takih ljudih.
help,tebe pa nekako razumem,imela sem podobne težave in Ti želim vso srečo.bodi močna in pusti da ti kdo pomaga.mogoče bi bilo dobro,da se dobiš na kavici z gospo obupano mamo,ker je ne poznaš in se ji boš morda lažje odprla..
ko pa ti bo uspelo,ne boš mogla verjet,koliko je svet lepši brez droge oz. alkohola.
SREČNO