Alkoholizem
Pozdravljeni!
Stara sem 16 let,živim z obema staršema vendar ima mama težave z alkoholom vendar tega ne želi priznati.Oče dela celi dan do 5h mama pa je brezposelna in je doma,vsak dan ko pridema z očetom domov je vinjena,od alkohola se vzdrži Samo takrat kadar ima zdravila.Oče ji je že več krat zagrozil da bo povedal vsem sorodnikom(nihče neve da pije-zanjo bi bila to sramota)takrat je zopet kakšnih par dni vredu in potem zopet začne.. Zdaj pa je oče v bolnišnici zaradi strdka in mama je že ob 9h zjutraj vinjena,jaz pa ne želim o tem z nikomer govoriti da nebi imela sramote še posebaj v šoli da bi potem govorili da imam mamo pijanko.Doma sem za njo vedo vse jaz kriva skoz se dere na mene da sem lenoba pa da sem jaz kriva da ma probleme z živci,da jo bom jaz z svojim obnašanjem pokopala..V šoli sem tudi kr popustila oš sem končala z pdb uspehom,1.letnik z dobrim,letos pa mi gre vse navzdol grozi mi že tud popravni in potem me mama zaradi tega doma napada da sem nesposobna pa da lahko grem ceste pometat in z tem mi zbija samozavest in voljo do šole. Res jo že na čase sovražim.Zdaj je že zopet zjutraj vinjena ob 10h vendar ne želim očeta še vznemirjati z tem ker je v bolnišnici.Mamo imam vseeno rada in bi ji rada pomagala vendar nevem kako.Na zdravljenje tako nebo želela iti ker govori da Ona Nima težav z tem.. Res sem obupana najraje bi šla jaz stran iz hiše ker resnično je ne prenesem več.! Kaj naj naredim? Hvala za odgovore. Lp
Če se ne odloči sama, je na zdravljenje niti ne bodo sprejeli, razen če so posredi še kakšne grožnje s samomorom itd. Saj itak ne bi pomagalo, dokler se ne odloči.
Pri mojem očetu je pomagalo to, da je bil postavljen pred dejstvo – ali nehaš ali gremo. K sreči je mama imela toliko moči, da je dejansko popokala naju in prtljago in smo se odselili. Oče je še nekaj mesecev bluzil, potem pa mu je le prebilo, da bo dokončno uničil familijo in se je šel zdravit. Skupaj sicer nista prišla nikoli več, smo pa imeli vsaj dokaj normalne odnose kljub ločitvi. Zdaj je žal že pokojni, ampak trezen je živel zadnjih deset let.
Najprej moraš vedet, da alkoholizem je bolezen in da za to kar se dogajatvoji mami, nisi kriva ti in tudi nihče drug, ampak samo ona sama. Ker je to psihična bolezen, si ona nad njenim načinom obnašanja ne more pomagat. Vse to česar te obtožuje, nisi odgovorna ti. Če se nekaj ne spremeni, bo vplivalo nate. Ona sama si ne more pomagat, oz ji ne more nihče, dokler ne bo dojela. Lahko jo samo prisilite v zdravljenje z ultimatom. Lahko potrpiš dve leti in se odseliš ali pa se poskusiš dogovorit z očetom, da greš v šolo nekam, kjer si v dijaškem domu – so še verjetno druge rešitve, ampak samo toliko da nisi v stiku. Mogoče ji pač samo zagrozita in postavita pred dejstvo, da če nekaj ne naredi, jo bosta pustila popolnoma samo in se naj znajde. Namreč človek se ne ozdravi odvisnosti, dokler je od nekoga odvisen. Ko je pa prisiljen, pa mora napet vse sile. Mimogrede, vse to sem imela priložnost doživet sama, tudi moj oče je alkoholik, zelo sem ponosna nase, da mi je uspelo vse to kar mi je, brez pomoči staršev in tudi tebi lahko. Pazi pa, ker znajdeš se lahko na dnu, tudi jaz sem se, enostavno nisem videla rešitve. Bila bi lahko na tem, da sama grem po isti poti kot oče, pa nisem nikoli pretiravala z alkoholom. Razlika v tem, ko je bil on na dnu in ko sem bila jaz (zaradi njega in mame), je v tem da je njemu njegova mama, moja babi, dajala potuho in tam je živel, jaz pa nisem imela nikogar. In ko se naučiš tega, draga moja, namreč preživetja, prideš verjemi mi, visoko nad ostale, pravzaprav so možnosti neomejene. Tudi tebi bo uspelo. Vso srečo, tebi in očetu. <3
Verjetno bi tudi trezno težko prenašala, saj pije da “pozabi” določene težave, ki pa s pitjem žal ne bodo izginile. Mogoče le za moment preumseri tok misli s pitjem, vendar pa na okolico to bistveno ne vpliva.
Če ona nima težav s tem, pa ji povej, da imate vi težavo s tem, ti in oče. Problem je le, ker tudi to verjetno ne bo pomagalo, saj se s svojimi težavami očitno drugače ne zna spopasti, kot tako, da pije.
Lahko ji pa vseeno poveš, da njeno vedenje vpliva na tvoje uspehe tako v šoli kot na ostalih področjih. Lahko jo tudi opomniš, da se nisi ti odločila za to, da te ona ima.
Skrivanje njenega pitja pred ostalimi je tipično soodvisniško vedenje, s katerim ji v bistvu oba z očetom omogočata nadaljnje pitje.
Razumem strah, da se bodo norčevali iz tebe, ampak to ti ne bo šlo toliko do živega kot (slej ko prej) propadajoča mama, še posebej, ko boš dojela, da za mamino pitje pod nobenim pogojem nisi ne odgovorna ne kriva, drugače povedano, njena sramota ni tvoja sramota. Tvoja naloga je, da poskrbiš zase, ker boš šele tako lahko poskrbela še za koga drugega.
Po moje se njeno pitje stopnjuje ravno s tem, da se vsi obnašate kot da ni nič. Oče, brez zamere, je po mojem mnenju sokrivec za vse, kar se dogaja. Praviš, da dela cele dneve, ona je pa doma. Super. On se umakne, ona pa ostaja sama v svoji brezposelnosti. Ti prenašaš in si tiho. Vsi se umikate od nje, s tem ji dajete samo še zagon, da pada še globlje v brezno. Morda bi ji nekdo moral povedat, da je pomembna. Ji dat občutek, da je njena trezna prisotnost pomembna za vašo družino. Najlažje je izginit in prepustit človeka, ki ima težave, samega in osamljenega. Najverejetneje se je tako tudi začelo. Oče je prepustil skrb in odgovornost za družino in dom njej in skliznil v službo, kjer je vse urejeno po določenih pravilih, ker nima hrbtenice, da bi doma bil mož in oče, kot se spodobi. Da bi sodeloval v vzgoji, gospodinjstvu, splaniral dopust in celo kaj spakiral. Verjetno je počasi to prešlo vse na mamo, ki se je znašla v drobni zagatici, ki se je sčasoma povečevala. Teža odgovornosti za družino, skrb za vzgojo in ostalo, s čimer se očitno ni znala spopasti in ker ni imela nikogar (najverjetneje je imela tudi napačen vzorec iz svoje primarne družine), se je težava stopnjevala in povečevala. Ona ima težave, vi ste pa zajci, še posebej oče, ti si še otrok in krivda ni tvoja, čeprav pri 16 letih bi počasi že lahko odkrito spregovorila z obema. Včasih ravno otroške besede povedo več, kot kateri koli terapevt.
To kar pocne mama je njena odgovornost in ne sramuj se tega. Je taka kot v tem trentku zmore.
Predlagam, da obisces svetovalko na soli in ji poves za tezave. Pomagala ti bo najti ustrezno pomoc v blizini zate (podporna skupina svojcev Al-anon) in morda bosta lahko naredili nacrt, kako pomagati mami, ki jo bo nekdo (oce, osebna zdravnica) soocil z dejstvom, da potrebuje rehabilitacijo.
Zal mi je vedno, ko mora tako mlad clovek, kot si ti, resevati probleme odraslih, ki se vedejo neodgovorno, se bolj kot otroci. Ampat ti to zmores in kar pogumno povej tudi ocetu, da tega ne prenasas vec in da zahtevas tudi njegovo reakcijo.
Zdaj ko je v bolnisnici se lahko malo pozanimas, potem pa pogumno naprej. Nekega dne ti bosta oba hvalezna.