alkoholizem
V zdravniški praksi je meja tveganja tveganja do 3 enote na dan, se pravi 0.9 l piv ali 3dcl vina ali 1 dcl žganja na dan. Vsi kroniki, ki so pripravljeni za na servis, pa spijejo 2-3 l vina na dan ali 7dcl-1l žganja dnevno. Se pravi da bi moral vaš dec spit 14-15 pirov na dan. Itak se pa pivo ne more primerjat z žganim, ker je skoraj sama voda in tud približno ne škoduje tolk kot žganje. Važno je tud če ima človk normalno prehrano. Kroniki pa ponavadi skoraj nič ne jedo…
ena od možnosti sodelovanja je zelo zvita in sicer greš v njegovo firmo, če imajo socialnega delavca-ko, sicer pa k vodji kadrovske službe ali kaj podobnega, če so manjša firma.Tam razložiš situacijo (skrivaj seveda-mož ne sme vedet) lahko tudi po telefonu.Prosiš jih, da ga pošljejo na zdravniški pregled-KAKO REDNI po zakonu ga morajo imeti tam nekje na 3 leta.Naj ga pošljejo točno k določenemu zdravniku-ci, s katero je treba tudi prej podebatirati.Zdravnik lahko namreč o vbsej zadevi tudi pretirava, tudi če ni tako slabo stanje in možu predlaga zdravljenje, ker tak ne more delati (je kao nevarno).No, če pa je mož popolnoma zdrav, potem pa to ne pride v poštev
Moj oce je pil celo vrsto let. Visoka izobrazba, intelektualec, vodilna delovna mesta po firmah. V sluzbo, zjutraj, je sel vedno trezen. Po sluzbi pa pozirek na pozirek. Ko sem bila v 3. razredu osnovne sole in smo ga mama, jaz in sestra prisle pocakat na letalisce sem kot osemletna vedela, da je naklan do onemoglosti. Pa potem spet enkrat, ko sem ga videla kako komaj sedi neko nedeljo za mizo pri kosilu, so se mi ulile solze … Teh situacij je bilo toliko, da … Fizicnega nasilja ni bilo nikdar, je bilo pa zato psihicno, ki se je vleko, vleklo … Mama ga je potem pustila. In danes? Zadnjic sem totalno popizdila, ko mi je nekaj solil pamet. Cisto sem izgubila oblast nad sabo in mu ne zabrusila, ampak zakricala, da so verjetno slisali se sosedi, da mi je unicil mladost. Skratka … Znebi se ga cimprej, posebej, ce imas otroke. Resno!!!! Pa naj crkne od piva!
moj oče je večkrat naredil kakšno neumnost zaradi alkohola.take neumnosti, ki bi po splošnem mnenju bile nesprejemljive. Kljub temu sem vseskozi govorila, da če si dobre volje ob pijači, ni to nič narobe.
Pa sem sam zapadla v alkohol. Če ne spijem 2 pivi, ne morem zaspati, ker me pač morijo določene stvari. Vem ni to izhod za reševanje problemov.Starši, sploh ne prepoznajo, da sem pijana. Ker sem v pijanem stanju vesela, komunikativna, ipd, kot pa po kritičnem dogodku v treznem stanju nisem več. V glavnem, sem takšna kot so me poznali prej. Zdaj pa more mirim z alkoholom. Drugače ne morem spati, ker mislim vse mogoče. Pa vem, da ni prav. Ampak tako mi je lažje.
lp
Sem žena alkoholika, ki me fizično ne maltretira, mi je pa psihično uničil zdravje. Sem na depresivih in pomirjevalih. Zakaj ničesar ne naredim? Ne upam. Zaradi okolice, zaradi stanovanjskih razmer in menda, ga imam še rada. Vse bi dala, da bi prenehal piti, a je to le pobožna želja. Ker sem slabič, me ne upošteva. Vsak dan je pijan in dela idiota iz sebe in pa tudi mene, ker to prenašam. Sem brez volje, brez moči in na tleh. Pomagati si ne znam in kar trpim in čakam, da bo ljubi Bog naredil konec, kakršen že. Vsi njegovi sorodniki so na njegovi strani in ga branijo, češ, saj ni tako hudo. Nič ni bolan in ga žinga že preko 40 let. Alkohol ni škodljiv za pivca, škodljiv je za družino, ki trpi strahovite posledice. Kje naj dobim moč, da končam to trpljenje? Iz vaših besed že ne. Potreben bi bil močan človek, ki bi me popeljal iz tega, ker sem sama ničla. Tako je to moji ljubi Slovenci, ki tako zagovarjate pijančevanje. Polovica vas je pijancev, polovica pa nas je na zdravilih. Pa lepo prihodnost vsem.
Pa še pojte Zdravljico in pri Sv. maši povzdigujte vino.
Za vsako osebo je težko narediti spremembe v življenju, pa čeprav bi te spremembe verjetno pomenile pomik na boljše. A kaj, ko je toliko neke negotovosti v zraku, strahu, kaj bo. Že tako ali tako je v družinah alkoholikov toliko strahu.
Žal je tako, da se večina partnerjev alkoholikov, odloči za ultimat takrat, ko so zadeve zelo na viški, ko so se določeni problemi zvrstili, mogoče celo kakšna prometna nesreča, težave v službi, zdravstnene težave.
In ko je partner tako odločen je to najboljše orožje. Ultimat in samo ultimat. Kajti alkoholiki ne vidijo težave razen če jim dejansko ne zagorzijo z odhodom.
Zelo redke so partnerji, ki poslušajo svoj notranju jaz in občutke glede težave pri pitju alkohola pri svojem partnerju, ko se relativno hitro odločijo za ta korak, ko partner še ni “težki” alkoholik. Ampak čutijo, da to, kar počne, ni prav.
Dejstvo je, da je tudi veliko težje, da bi človek opustil pijačo po nekaj desetletjih pijančevanja, ko je fizična in psihična zasvojenost tako na višku.
Prvi korak je osebni zdravnik, ki se mu mora vse čim bolj iskreno povedati kaj in kako. Ta potem da napotnico za bolnišnično zdravljenje. Takrat se pravo zdravljenje ŠELE začne. Skozi delavnice, pogovore v terapevtskih skupinah. Tudi tam se velikokrat nadaljujeta laži, sprenevedanja s strani pivcev, pa laži, obtoževanja,….
Redki so tisti, ki to delo zelo zelo resno sprejmejo.
Po zdravljenju (v bolnišnici) pa je NUJNA redna tedenska/dvotedneska vključenost alkoholika in partnerja v skupinah za podporo.
Pot je precej težka a nikakor ne neizvedljiva. Ko se odločite, da boste šli po tej poti pojdite resno in odločno, da je to prvič in zadnjič.
Lp
Sem hčerka alkoholika skozi celo življenje, saj je moj oče pil še pred mojim rojstvom. Ja imam posledice…otrok vse občuti. Pri nas je bilo v izi fizično nasilje, predvsem je bilo psihično nasilje kar je zame še hujše. To je bolezen cele družine. Z leti se stopnjuje. Odločitev je pa vaša, za kaj se boste odločili.
vso srečo