alkoholik z najdaljšim stažem..
No, lepo je to prebrat, da je družina še vedno v harmoniji. Samo naj vaju to ne zavede. Tudi pri nas je bilo lepo, imava že dolg skupni staž in dva majhna otroka, katerima je bil mož dober oče in mu pomenita vse na svetu. Tudi moj mož je v času, ko sta bila dojenčka, delil z mano neprespane noči kljub službi, z mano je bil prijazen in ljubeč. Tudi jaz moža nisem dostikrat videla pijanega in se mi je zdelo malo alkohola po večerih čisto normalno. Tudi ni zahajal v gostilne in pijančeval naokoli. In tudi midva sva se ob problemih vedno zelo veliko pogovarjala, jih razčiščevala, razčistila in bila po teden ali več spet v harmoniji…
Sploh ne veš, kdaj zdrkneš v pekel… Moj mož se je ob alkoholu sproščal in za poseganje po vedno več in več je bil dober vsak razlog. Kot nagrada za dobro opravljene in končane projekte v službi in doma, kot sprostitev po napornem dnevu, malo za lušte poleg gledanja filmov, ker se mu je zazdelo, da mu paše ob ustvarjanju glasbe, za miren spanec… V glavnem, ni se mu zdelo sporno, da si privošči, ker je bil še vedno uspešen in produktiven na vseh področjih. Tako je vino in pivo počasi zamenjala žgana pijača, sploh pa okusne mešanice kot npr. kola-vodka. Telo se navadi in zahteva svoje. Pridejo problemi, pa jih ne znaš več rešit na drug način, kot da se sprostiš ob alkoholu. Zdaj, ko je trezen, mi priznava, da je veliko bolj razdražljiv in da ga je pijača vedno sprostila in ga naredila bolj flegma. Da je to v bistvu tisto, kar je bilo pozitivnega od občutkov. Seveda pa je bilo tisto ravnodušje kratkotrajno in ga je bilo treba skrbno zalivat. Pa niti ne s tako velikimi količinami, edino redno. In to se po določenem času vseeno pokaže tudi na zunaj. Pri njem je bilo treba le nekaj let pitja, v zadnjem letu pa je bila sprememba grozovito hitra. Sam sebi se nikoli ni zdel pijan, čeprav se je gledal v ogledalo, videla pa sem ga jaz in otroka. Si lahko predstavljaš, kako se počutiš, ko začneš pod isto streho živet s popolnoma drugačnim človekom, kot je bil še pred letom dni??? Ko te moti in se ti začne celo gnusit? Ko ti tako načne živce, da se še pred otrokoma ne moreš več zadržat in ga nalajaš kot psa, ker ugotoviš, da je začel skrivat pijačo in ti lagat? Ko ti ob moralnem mačku vedno obljubi, da bo zmanjšal pitje in ti zagotavlja, da to sploh ni problem, ker on lahko neha kadarkoli? Ko čez en teden pozabi na obljubo in te v opitem stanju neumno sprašuje, kaj te sploh moti? …. Zdaj si lahko to ploščo vrtiš par mesecev in prideš do tistega stanja, v katerem sem se znašla jaz, da sem rekla DOVOLJ! Ker drugače bi se zmešalo že meni, da ne rečem, kako sta se mi smilila otroka, samo ker sta morala poslušat najin kreg. V ENEM SAMEM LETU (lahko odšteješ še tiste tedne “harmonije”, pa je že manj kot leto) od strpnosti do živčnega zloma!!! Po otrocih si poglej, kako hitro se zasuka eno leto.
Zdaj, ko obiskujem program za svojce, sem šele spoznala, da bi lahko naredila in rekla karkoli, pa bi bila še vedno nemočna. Moj mož je moral tako globoko pasti (opitost do nezavesti in to, da sem ga zapustila), da je komaj spregledal, da ima problem. Da njegovo pitje ni nedolžno in da ne more nehat za dalj časa.Samo on je lahko prekinil ta začarani krog. En teden vzdržnosti ni nič, ker po tem tednu nadaljuješ, kjer si nazadnje končal.
Bom tu končala. Vse kar se dogaja dalje, je prepuščeno trdemu delu za naprej. Na žalost se iz objema alkoholizma sploh ni lahko izviti, sploh ker nastanejo posledice tudi pri svojcih. Na živcih! Še po par tednih treznosti pri nas ni harmonije, še vedno so globoke rane in prepadi med nama, ker je tako težko spet pridobiti zaupanje in spoštovanje. Mož je tudi neprimerno bolj razdražljiv in občutljiv kot prej. V bistvu začenjava najin odnos spet na novo. In to na tisti težji način, brez metuljčkov v trebuhu.
Alkoholik? in Žena od alkoholika? , to sem vama morala napisati. Ker sva tudi midva še mlada (komaj nekaj čez 30) in ker si v sanjah nisem znala predstavljati, da se bom znašla v družini, kjer nas bo razdružil alkohol. Ne mislita, da se vama ne more zgoditi ista zgodba. Alkoholik? ne jemlji alkohola prelahko. Če znaš ostat zmeren boš pa ugotovil samo tako, da boš najmanj 3 mesece abstiniral. Kot so ti že napisali. Sicer je pa tako vse na tebi. Večina ne verjeme in se nič ne nauči iz napak drugih, morajo sami na lastni koži izprobat. Srečno obema! Svojega pekla vama (pravzaprav vam) vsekakor ne privoščim.
Veste kaj? Nič v življenju ni črno-belo! Tako tudi vse okrog alkohola! Moj star oče je vsak dan popil cca liter domačega vina, in to je počel vsaj 40-50 let. Dočakal je 93 let, bil je do zadnjega vitalen, za vse obveznosti je dobro poskrbel, vsi okrog njega so bili zadovoljni.
Ga je pač tisti kozarček samo malo sprostil, napil pa ga ni.
Nekateri pač rabijo nekaj za sprostitev in če je to čez cel dan nekaj kozarčkov vina, je vseeno boljše, kot celodnevna tečnoba ali pa antidepresivi.
Ljudje, življenje ni črno-belo. Če situacijo obvladuješ, je tako lahko tudi 50 let ali celo več. Dokazano! Res pa je, da vsi ne obvladujejo tega.
Alkoholik?, meni se zdiš čist super človek, četudi piješ alkohol, zato, ker obvladaš situacijo.
Zakaj je nekaterim tako težko verjet in razumet, da eni to zmorejo?
In, moj mož pije tako, kot ti že več kot 20 let. Nikoli me to ni motilo, zato, ker ga to samo sprosti in ker tudi ne smrdi po alkoholu ob takih količinah in ker deluje čisto normalno, mi je to celo boljše, kot zatežen “nealkoholik”
Ja, eni zmorejo obvladovat pitje alkohola tudi celo življenje!
Alkoholik?, srečno, kakorkoli se boš odločil!
Danes sem naletela na pogovore o alkoholizmu na tem blogu in mi je zanimivo, kako se je pogovor pričel, razvijal in končal. Pričel se je maja letos, sedaj je minilo 5 mesecev od takrat in tudi tisti trije meseci prekinitve, ki so bili obljubljeni. Zanimivo bi mi bilo izvedeti, če je šlo brez te večerne navade. Tudi mene namreč večkrat zaskrbi za moža, ki je po okvirnem profilu zelo blizu “alkoholiku z najdaljšim stažem”. Ko gre s prijatelji z rekreacije, gredo obvezno na pivo. Ko gredo na tekmo, jih tudi nekaj spijejo. Morda je moja napaka, da me pitje vina in piva ne moti. Razne močnejše pijače, ki jih dobimo za Novo leto in praznike, ostajajo na policah in sem jih nedavno metala proč.
Ne moti me, ker mož, ko je vinjen, ne izgleda pijan – najhuje, kar stori, je da malo bolj glasno navija ob tekmi ali pa zaspi v naslonjaču pred TV. Vendarle… Ko praznim smeti s toliko pločevinkami in nosim v klet prazne vinske steklenice, se zbojim za njegovo zdravje. Ko izračunam tedenske količine, te močno presegajo še dovoljene merice. To ne bo dobro. Povedala sem mu o svoji bojazni. Kupila sem mu prehranski dodatek, ki krepi jetra, da bi ga vzel po tem, če spije nekaj “meric”. Pa se mi je smejal. Hladilnik vedno dobro založim s sokovi, ki jih ima rad, da se premoti in namesto piva zvečer vzame sok. Ker pivo pije za žejo, vino pa za užitek, kot pravi. Doma in v družbi poskušamo izbirati dobra vina k dobri hrani, prepoznati in ceniti njegov okus, aromo in ga piti iz lepih kozarcev.
Toda ali morem res jaz še kaj storiti? Včasih sem mislila kot zgoraj “Ah no”. Sedaj se zavedam, da bi morali spremeniti vsaj odnos do pitja v družini. Verjetno tudi v družbi. Da smo preveč tolerantni. Kot smo bili do kajenja. Pa se je odnos v zadnjih letih korenito spremenil. Poznam mnogo več ozdravljenih kadilcev kot kadilcev. Se bo do alkohola tudi? Ali je ta več stoletna zakoreninjenost v slovensko družbo premočna, dosegljivost alkohola pa prevelika, da bi prenehali uživati alkohol v škodljivih količnah?
Pozdravljeni!
Tukaj si bom kot opazovalec vašega zapisa dovolil zapisati, da sploh ne vidim problema v moževem pitju ampak vidim zaenkrat ne rešen primer v vajinem partnerskem odnosu, v konkretno vašem osebnem odnosu do vas samih. KDO STE VI, da pospravljate za drugimi (Ko praznim smeti s toliko pločevinkami in nosim v klet prazne vinske steklenice…) Če je vse kar počne o.k. bo tudi pospravil za seboj. Mar niste vredni , da si delo delita, mar niste vredni, da se namesto pred TV postavi pred vas vas ogovori, vam se da zaznati, ima odnos z vami… mar niste vredni?
VREDNI STE DOBREGA, TUKAJ STE TUDI VI!
Upoštevajte svoje dostojanstvo, negujte do sebe dostojen odnos, upoštevajte se kot dragocenost, ker to tudi ste.
Nič nimam proti če gre mož KDAJ s svojimi prijatelji, če greste KDAJvi s svojimi prijateljicami, ja tudi to je potrebno, toda prioriteta je vajin zakon, pred zakonom niso TV, prijatelji, pijača, tekma, otroci. Če zakon ne bo zdrav vama vse ostalo trpi, tudi otroci. Tukaj bom direkten, pa ne zato, da bi vas prizadel, ampak zato, da končno ozavestite srž problema, VAJIN ZAKON JE POTREBEN ZDRAVLJENJA!
Mož kaže znake izogibanja vašemu odnosu, vi premalo cenite sebe in to tolerirate…
Predlagam, da se vsedeta in pogledata v vajin zakon, kako ga Zalivata, kako ga bosta negovala naprej in si večkrat privoščita randi (pogovor ob sprehodu v naravi, izlet… trenutki, ki so samo in predvsem le vajini).
Kaj menite na to, še vedno dvomite v se? GOSPA, LEPO JE DA OBSTAJATE IN VREDNO JE DA ZAZNAVATE, OKUŠATE SVOJO DRAGOCENOST, NEPONOVLJIVOST, ENKRATNOST, z možem sta si eden drugemu v priložnost, postanita nov svež, inovativen, kreativen zakonski par, to vama iz srca želi D.P.
KDO JE ZMAGAL?
Evo me – spet nazaj.
Nisem imel kaj pisati, pa sem bil nekaj časa out. Tokrat bom bolj na hitro predstavil stanje.
Stanje je takšnole:
od 22.2 (pepelnična sreda) do danes sem straight, kot se temu reče. Torej – dobrih 30 dni. Nameravam ostati čist tja do 50 dni, če pa ne bo kakšne posebne priložnosti pa dalj.
Najbrž vas zanima dušvno in fizično stanje – v bistvu sem pričakoval nekaj drugega. Glede na večino komentarjev, znanstvenih raziskav, rezultatov anket, ki sem jih opravil, sem pričakoval, da bom znorel, postal nasilen, živčen, iskal izgovore (a ne, skela) da tega ne opravim in se prej ali slej vdal. Jok. Kot sem bil prepričan že prej (vase), natanko tako je bilo.
Nič, nula, nada, niente rien. Brez težav, brez nervoze, brez posledic, brez…. popolnoma brez.
Še danes pomislim – mmm kako bi se miprilegel kozarec rdečega (ali dva) in bi se mi res… a če ga ne – ga pač ne. Ni problema, čez minuto se ne spomnim več, popijem čaj in je ravno tako ok.
Morda je bilo pri meni lažje, ker sem poleg abstinence na stran postavil še vso kuhano in pečeno hrano, sir, kruh, ves škrob, sladko, itd. V glavnem sem bolj na sadju, surovi zelenjavi, oreščkih in presnih sokovih, kljub enaki fizični aktivnosti.
Lahko da bo Skela cinično pripomnila, da to ni 90 dni 8in jih res še ni), a če se prav spomnim – ne tekmujem z njo (se ni opogumila) ampak s seboj. Dokazati želim, da je vse v glavi in da je volja tista, ki narekuje dejanja človeka.
Če je kak komentar, če koga kaj zanima – bom rade volje odgovoril.
Čestitke za boj s samim sabo in uspešno prestanim testom, ki ste si ga zastavili.
Vaše besede dokazujejo ravno to, da ni potrebno uživati alkohol, da bi bili veseli in se dobro počutili. Pogosto je res nepotreben. Ne da bi zganjali prohibicijo, nihče ne nasprotuje kozarcu sem ali tja, ampak kultura in zavedanje ob tem pa morata biti. Zmernost, zmernost. Točno tako, kot pravite.
Edina težava pri tem je, da nekateri ne morejo biti zmerni. Ker se ne morejo ustaviti pogosto padejo na tem izpitu. V takšnem primeru pa je potreba popolna abstinenca.
Zato morda tudi nekaj nesoglasij glede mere pri uživanju alkohola.
Najslabše kar lahko naredi človek pa je, da slepo verjame im nič ne razmišlja, ter kar gre kot ovca.
Všeč mi je vaš način analiziranja. Zabavno in poučno. 🙂
Ej, tole moram pa vseeno povedat na to temo: semi imela nekega prijatelja, ki je zato, da je ženi dokazal, da obvlada in zmore abstinirati, zdržal kar cela tri leta in vrhunsko športaril naokoli itd.,
potem pa le ni več zdržal in se ga skoraj do smrti zapil… pot ven je bila dolgotrajna in težka.
Gre za dolgotrajno treznost. V vsem gornjem teoretiziranju jaz vidim neskončno veliko zanikanja, ki je tipičen znak kot nahod pri prehladu.
Stvar ni v tem, koliko, kdaj in zakaj pride nekaj od zunaj v telo ampak kolikšna je imunost/resistenca telesa in kaj in kako se vpliv vnosa alkohola odraža na vseh področjih življenja. Vse je vprašanje let.
Spoštovana Stefula,
spoštujem vaš zapis, ker sem prepričan, da je vaš, da je iskren, da je dobronameren.
Obžalujem pa dejstvo, kjer je zapis o pomembnosti let pred tem kdo človek je v svojem bivanju.
Sam sem spoznal na podlagi dejstev, ki so jih dali na “mizo” različni nevrologi, psihologi, andragogi, hagioasistenti, družinski psihoterapevti, zraven pa tudi sam ” na terenu” med ljudmi, da je prisotna zakonitost, LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA, KAKOR SAMEGA SEBE. Torej le iz ljubezni do drugega grem na zdravljenje, bom pri sebi naredil to in ono, je le otopija, je laž samemu sebi.
Spreobrnem se najprej zaradi sebe, ker sem spoznal, da sem vreden da se ljubim, da naredim pravo stvar zase, šele potem potencialno sem sposoben resnično ljubiti druge, ker sem opremljen z Dobrim.
Spoštovana, prepričan sem, da je tudi v vas ogromno dobrega zaklada, ki komaj čaka , da ga odkrijete in v njem zaživite. To je potem smisel življenja, je polnost bivanja tega v čem človek je.
Veliko dobrega vam želim.
Pozdravljeni,
z zanimanjem sem prebrala debato (in tudi ostale debate na forumu). Prisla sem do ugotovitve, da je ob vsakem postu nasvet enak. Torej ali nehaj piti ali loci se.
Kot je ze omenil alkoholik?, zivljenje ni crno-belo. Podal je tudi dober primer, torej zakaj se obsoja ljudi, ki vsak dan ob kosilu ali vecerji popijejo kozarec vina. Nekateri ste tako alergicni na alkohol, da iz stavka preberete samo besedi “vsakodnevno” in “kozarec vina”. Grozno.
Sami zase trdite, da ste boljsi ljudje kot tisti, ki uzivajo alkohol in to nesmortno obsojanje ljudi, ki popijejo kozarec vina vec kot vi, takoj kategorizirate v Dantejev 12. (zadnji peklenski) krog.
Tudi ene spodbudne besede nisem videla, same obtozbe v smislu, ti kar poskusi biti 90 dni brez alkohola, saj ti ne bo uspelo. Takojsnja asociacija na kamenjanje.
Sicer ne vem zakaj se je alkoholik? toliko ukvarjal z raznimi obtozbami ampak tako urejeno zivljenje kot ga ima sam, dvomim da ima kateri od sodelujocih v tej temi.
Da ne bo pomote, verjamem, da ste imeli nekateri slabe izkusnje, vendar prosim ne sodite vseh po sebi. Je bistvena razlika med nekom, ki si vino (seveda ceneno vino, ki je bolj priblizek vinu) zliva v grlo z namenom opijaniti se ter mer nekom ki z uzitkom popije kozarec vrhunskega vina (ob jedi denimo) ali pivo ali viski.
Toliko gneva kot ga je na tem forumu se nisem videla nikjer. Zakaj ne obsojate denimo ljudi ki se prehranjujejo v McDonaldsu ali ki pijejo CocaColo? Zakaj pa oni niso marginalci?
Spomnila sem se enega pregovora, ki pravi: “Odlocil sem se, da neham piti, kaditi in pricnem jesti zdravo. V dveh tednih sem izgubil 14 dni.”
Pa brez zamere.
Meni so zdravniki povedali, da ima človeško telo (vsako posebej) eno svojo mejo tolerance, do kdaj ti lahko še zdravstveno funkcioniraš. Vpliva pa 30+let pitja na jetra (kar pokažejo testi), na krčenje možganov-atrofija, povzročitev epileptičnih napadov in še so možni drugi pokazatelji, zdravniki lahko naredijo teste, kaj je alkohol naredil telesu, samo če si to pripravljen slišati je pa druga pesem. Moj oče ni bil pripravljen in je potem tudi kmalu umrl, ker on pa “spije sam kšno pivo sm pa ke”-tako je on sam sebe doživljal in svoje pitje.
Spomnila sem se enega pregovora, ki pravi: “Odlocil sem se, da neham piti, kaditi in pricnem jesti zdravo. V dveh tednih sem izgubil 14 dni.”
Haaaahahaa da te kap kak sem se nasmejal hehe pa ne zato ker bi se norčeval,ampak zato ker je to popolnoma res to se je zgodilo meni,nehal sem piti,no to je blo še ok za krog mojih znancev,potem sem nehal kaditi malo so me že čudno gledali,so rekli,le kaj mi je prišlo,da sem začl zdravo živet:)
no in potem sem naznanil postal bom presnojedec:) Da te kap kakšen je pa bil odziv,šele takrat sem ugotovil koliko me drugi mečejo po zobeh,kar naenkrat so bili vsi dobesedno že sovražni do mene,s tem mislim čisto vse,kar naenkrat so me začeli obtoževat,da nisem slučajno v kakšni sekti,da se mi je čisto spipalo…. našteli so mi vsaj tisoč razlogov,zakaj jaz ne morem ali ne smem bit presnojedec,res čudno,še zdaj mi ni jasno zakaj so vsi tak popenli,seveda sem jih potolažil,da se samo hecam,ampak res ne vem zakaj se je šlo,no ko sem pa povedal da se hecam,je pa blo vse kot prej,kot da ni blo nič,mater sem se počutil kot v unmo filmu hehe.
No pa da potolažim forumašico Mejbi–jaz nobenega ne obsojam če pije,saj sem jaz tud pil,samo tak pač je da sem pijanc in če hočem živet,ne smem več pit:) drugi pa se lahko zaradi mene opijajo do smrti,temu pravim svobodna volja,vsi jo imamo,držim se načela živi in pusti živeti!
lep pozdrav-davorin
Kot otroka te alkoholizem na nek način programira, težko pojasniti, vendar porast asociacij ki so vezane ne toliko na alkohol sam kot na akterja, ah, alkoholika, očeta. Vonj, zvok, spomini, naključni predmet, obrazna mimika, povzdig glasu, način kako se zaprejo vrata. Vse te asociacije, ki prenesejo nekaj negativnega, morda celo nekaj nagnusnega. To je res že od malega integrirano, prav programirano v otroku, sploh, če se vzame v obzir kakšne učne sposobnosti ali pa moč “vpijanja” infromaciji, je človek deležen v tistem obdobju, je kar lažje predstavljivo ali pa razumljivo, zakaj se to toliko dotakne duše.
Ko razumeš te vzorce, potem tudi lahko cutiš, pravzaprav razumeš zakaj toliko grenčine in gnjeva. Z razlogom. In to je dejstvo, ki se ga ne da obrniti. So pa to nemalokrat skriti vzorci in če jih ne vidiš, ne znaš razrešiti, se ti pač odvijajo naprej. Tako, da alkohol (ali pa katera druga droga ali pa snov zlorabe) kot tak je pač na podzavestni ravni čutveno zaznamovan kot nekaj nekaj grdega.
O toleranci pa rajše ne bi, nekaj je spiti kulturno en kozarček rujnega ob kosilo, priložnostih, nekaj drugega pa je beg v omamo. Ko bi bilo vsaj v osamo, ali pa vsaj beg posameznika v svoje misli. Ampak, ne ker je potrebno zvečti v to še vso bljižno okolico 🙂
Pa da ne bo pomote, saj pravim, kulturno pitje, morda, tudi kakšno mladostniško popivanje s prijatelji, to ni nič takega, vsakemu kdaj popustijo zavore, namerno ali nenamerno.