Alkoholik je
S sodelavci smo se pogovarjali o prejšnji temi Nagnjenost k debelosti, ugotovili smo da je bilo v Dachau-u zaprtih izredno malo debelih (gotovo pa je, da so bili vsi nagnjeni k debelosti :). Tukaj pa je sodelavec protestiral in izjavil, da jetniki pač niso imeli možnosti. Oglejmo si naprimer alkoholike, je nadaljeval, kdo je alkoholik? Primer: dva človeka, prijatelja, je podjetje prisilno poslalo k doktorju zaradi večkratnih prihodov na delo v alkoholiziranem stanju. Oba sta se veliko zadrževala skupaj in pila. Pravi, razlike ni bilo in verjetno bi ponavadi pri obeh namerili podobno količino alkohola v krvi – vendar pa je doktor samo enega od obeh spoznal za alkoholika. Zakaj? No, mi smo potem za šalo ugotovili, da je verjetno moral doktor poklicati ženi obeh pijancev in ju povprašati o zadevi. Kaj o tem meni stroka? Ali lahko tudi o tej temi napišete kaj več.
Hvala za vaš odgovor,
Mitja
Preberite si odlomke iz knjige Nacist & Frizer, Edgar Hilsenrath (Hilson), Založba Obzorja Maribor, Ljubljana 1981
(stran 255, spodnjih sedem vrstic do konec strani 256, ter na strani 259 drugi odstavek)
Za ugotovitev kritične faze zasvojenosti z alkoholom morajo biti prisotni poleg že znane zahteve, da nekdo redno in prekomerno pije, tudi kvarne posledice opoja, ki se kažejo v laboratorijskih testih, fizičnem zdravstvenem pregledu, pa tudi v stopnji osebnostne depravacije to je etičnega, moralnega in socialnega propada. Lečeči zdravnik je imel tako na voljo številne oporne točke, na podlagi katerih je lahko ločil družabnega pivca od zasvojenega.
Brez dvoma sta bila oba zasvojena, le da sta bila v različnih fazah alkoholne bolezni.
To je odvisno od začetka (trajanja), od tega, kakšno socialno okolje ima nekdo (žena, otroci, prijatelji), predvsem pa je “mejnik” to, da gre piti tedaj, ko je čustveno vznemirjen (vesel, žalosten, pretresen, presenečen…).
Menim, da je pri gornjem primeru šlo za diagnozo “kronični alkoholik”, ki označuje stopnjo, ko je nekdo zasvojen. Toda žal, tudi tisti drugi, ki je morda le en korak za njim bo že čez kratek čas “kronični alkoholik” in ne več “družabni pivec”.
Kdor pozna tovrstno literaturo in primere, dobro ve, da je popolnoma vseeno, ali je nekdo začel piti zato, ker je delal družbo prijatelju, ki si je lajšal dušo z alkoholom ali zato, ker je sam iskal alkoholni opoj. Čez določen čas, ko alkohol spregovori namesto zavesti, gresta oba na enosmerno pot propada.
Najprej bosta uničila svoje odnose, družino.
Nato bosta uničevala – sama do konca sama sebe.
Družba (in mi vsi) pa te predstopnje neupravičeno tolerira.
Lep pozdrav.