Pozdravljeni!
Sem hči očeta alkoholika, že dobrih 30 let pije. Pred 15 leti sta se z mamo razšla.
Po spletu naklučij sta se spet srečala in zaživela skupaj v maminem stanovanju.
Oče ima tudi svojo gasonjero, ki jo je dobil po ločitvi.
Mesec dni se je kar dobro držal. Zdaj pa spet pije. Vsi smo ga sprejeli nazaj,
saj smo mislili, da se je resnično spremenih in nehal piti – saj nam je prej povzročil veliko gorja. Ko je pijan je zelo nasilen, drug dan pa se ničesar ne spominja.
Zdaj ga želimo poslati na zdravljenje vendar ga odklanja in za vse svoje težave krivi druge. Vsi mu želimo pomagati, vendar vse odklanja. pomislili smo še na možnost, da bi skupaj odšli kakšnemu strokovnjaku – ne vem kateremu, ki bi ga morda on le lahko prepričal, da potrebuje pomoč. Oče se nam kljub vsemu smili saj je že v letih 57 let in tudi malo bolehten. Vendar, če ne bo sprejel nikakršnega zdravljenja ga bo mama odslovila. Kako mu lahko pomagamo?

Ko je trezen je zelo dober človek – vendar to je redkogdaj!

Hvala za odgovor

Oče, ki se je ponovno vrnil k mami, je v vašo družino prinesel najprej veliko upanja: Morda bo zdaj boljše in drugače, morda bo dobila zgodba izpred 15. let lepši zaključek… A so se upi zelo hitro porušili. Morda je bolečina ob novem razočaranju za vso družino še večja kot je bila tista prej.

Če oče sprejme možnost, da greste kot družina (ali vsaj oče in mama) skupaj h kakšnemu strokovnjaku, je lahko to zelo dobro izhodišče za reševanje problema očetove odvisnosti. V tem primeru poskusite najti strokovnjaka, ki pozna problematiko odvisnosti in je hkrati usposobljen za delo s celo družino oz. zakonskim parom. Poskusite poklicati na Frančiškanski družinski center, kjer izvajajo družinsko in zakonsko terapijo. Njihov telefon je 01 / 200 67 60.

Če oče ne bo pripravljen ničesar storiti za rešitev problema odvisnosti, je mamina odločitev, da ga odslovi, zelo na mestu. Se mi pa zdi pomembno, da mama zelo dobro premisli, zakaj sta se z možem ponovno povezala in zakaj se bosta še enkrat razšla, sicer se ji lahko zgodba ponovi še enkrat. Samo moževa obljuba, da bo prenehal piti, je prešibko zagotovilo za skupen odnos, kot ste ugotovili že iz svoje izkušnje.

Ne vem, koliko ste stari. Vseeno pa se mi zdi koristno, da si tudi sami postavite vprašanje, kako je očetova odvisnost od alkohola zaznamovala vaše življenje. Za odnos med vašim očetom in mamo bosta morala poskrbeti predvsem onadva sama. Vi jih lahko k temu kvečjemu spodbudite. Bi vam pa predlagala, da poskrbite za vašo bolečino ob tem. Kako se ob tem vi počutite? Koliko vas boli, da je oče tako pogosto odsoten in vas ne sliši, ne čuti, ne razume? Kako je vam živeti s praznino, ker očeta, kakršnega ste potrebovali ali ga še potrebujete, kar ni? Želim vam, da bi se lahko srečali z nekom, ki bi tudi vas razumel v tej vaši bolečini in s katerim bi lahko to bolečino delili.

Res je, da bi morala poskrbeti tudi zase. Oče nam je v otroštvu povzročil mnogo bolečine, ponižanj in groženj… Kar trikrat sem poskusila narediti samomor – ne bom rekla, da zaradi očeta, saj pravzaprav ne vem, zakaj. Res pa je, da nas je vse poniževal, ni videl nobenega uspeha, oz. za vse smo bile nesposobne. On je videl samo svojo službo in nič drugega. Oče in mati sta se ločila, ko sem bila stara 20 let. Z mamo sva si uredile življenje in tako živele do moje poroke. Ko sem se poročila, sem se preselila v hišo k možu. Imam lepo družinsko življenje, hčerko, resnično bi lahko bila srečna, vendar so se nekje v tistem času, ko se je oče vrnil, pojavile težave z depresijo – ne krivim njega, tudi službo imam stresno, pa še študij. Ampak ko pomislim na vse skupaj (služba in študij sta obstajala že prej), pa težav ni bilo.

Zdaj se že 3 mesece zdravim zaradi hude depresije in sem v staležu. Vendar sem se postavila na svoje noge, imam lepo urejeno življenje, kar pa ne morem reči za svojo sestro, ki živi v drugem kraju in ravno tako uživa ogromno alkohola. Najin odnos je vedno bolj odtujen, ker sama ne prenesem alkohola, še manj pa ljudi pod vplivom alkohola. Sesta ravno tako kot oče za vse svoje težave krivi druge. Oba se mi smilita, rada bi jima pomagala, vendar ne vem, kako. Sestra je pri 35 letih že skoraj alkoholik – saj že na vse zgodaj spije kakšen šnops, potem pa pivo, vino… Sorodnica mi je povedala, da je opazila, da pije že na skrivaj… Lahko spije zaboj piva, gre bruhat in naprej pije. Groza.

Ker se s sestro ne moreva pogovoriti, saj je v večini primerov pod vplivom alkohola, takrat pa z njo tako in tako ni nič narobe oz. smo za vse krivi drugi, sem že mislila, da ji bom napisala pismo, v katerem bi jo prosila, naj nekaj ukrene s svojim življenjem. Sama očetu in sestri težko rečem, da sta potrebna zdravljenja, saj sem najmlajša hči (stara 33 let) in tako in tako me to nič ne briga – ona dva pa lahko nehata piti kadar hočeta! Vem, da je za sestro še čas in se lahko pobere, če bo hotela. Oče pa bo popolnoma propadel, če mu ne bomo pomagali. Poleg tega pa me močno skrbi tudi za mamo, saj je čudovita ženska, ampak tudi preveč dobra in se ji oče smili, zraven pa vidi, da je naredila veliko napako, ko ga je vzela nazaj!

Se opravičujem za dolžino pisma, vendar še kakšen nasvet bi mi prišel prav!
Karmen

Draga Karmen!

Vedno, prav vedno sem zelo žalostna kadar naletim na takšne zgodbe. Vedno znova me spreleteva ko prebiram koliko alkoholizma je v Sloveniji. Ja prav v vsaki hiši (ali v sorodu hiše)je zagotovo nekdo, ki je alkoholik.
Tudi jaz imam brata alkoholika, že zelo zgodaj je začel piti, tudi zdravil se je (takrat sem bila jaz že zdoma poročena drugje) a se za zdravljenje ni sam odločil, temveč bolj zato da je nam ustregel.Kmalu je začel spet piti. Ne bi ti opisovala vsega kar se je vzporedno dogajalo v družini še ko sem bila doma, pa tudi potem ko že imam dobrega moža (mimogrede, njegov oče je tudi bil alkoholik in je že umrl), saj sama predobro veš kakšne stvari se dogajajo, ti v še hujši obliki , saj v primeru ko je alkoholik še eden od staršev je še težje.
Samo tole bi ti rada rekla. Poskusi se skopati iz depresije sama. Boš videla da bo šlo. Ti imaš svojo družino, naredili ste veliko, oprostili ste veliko, uničili ste se že zadosti, žal mi je zate , zelo žal. Toda povem ti da je z zdravljenjem te odvidnosti težko, sploh nemoogoče če se oseba sama v sebi ne odloči. A kremplji alkohola so ostri, neizprosni in terjajo veliko moči za popolno prekinitev, ki je edina pot rešitve.
Prosim potrudi se , saj ne rečem, da moraš kar prekiniti stike , tudi jaz sem tedensko na tel.zvezi z bratom, a to je vse. Poizkusi živeti tako kot prej mislim na obdobje ko je bil stanje zadovoljivo družina, študij, ker ne boš spremenila ti sama nič, škoda da se uničuješ, to ti povem pa imam zelo rada brata.
S tem se moraš sprijazniti sicer ti bo zaškripalo še drugje, verjemi.

Lahko mi odpišeš če želiš

Nuša

Kot pišete, bi radi poskrbeli za očeta, sestro, za mamo. Zelo skrbni ste. Vse bi storili, da bi bili ljudje ob vas srečni. Oni pa vas ne slišijo in nočejo opustiti svojega odvisnega načina življenja. Zdi se, da vso energijo porabite za druge, za vas pa je ne ostane nič več. Ostane vam samo žalost, obup, nemoč, depresija.

Kako bi bilo, če bi malo te skrbi, ki jo posvečate drugim, posvetili raje sebi? Kako bi bilo, če bi kdaj pa kdaj za spremembo odšli malo po svoje in si privoščili nekaj takega, kar je všeč samo vam? Ne vem, koliko bi se ob tem počutili krivo ali egoistično. Morda bi se vam ob tem zdelo, da počnete nekaj prepovedanega. Ali da izdajate nekaj ali nekoga, ki mu želite ostati zvesti. Verjetno vam je težko poskrbeti zase, pa vendar: za zdravo življenje je potrebno, da sta “skrb za druge” in “skrb zase” v ravnotežju. Oboje je enako pomembno in potrebno. Rada bi vas spodbudila, da si vzamete čas zase. Da si preprosto dovolite bivati tudi zase in ne samo za druge. Ko boste sami zadihali bolj živahno, boste s tem dali vašim bližnjim najboljši zgled, kako je vredno in smiselno živeti.

Pišete, da se že tri mesece zdravite zaradi hude depresije. Je to zdravljenje samo zdravljenje s pomočjo tablet ali ste se vključili tudi v kakšno (psiho)terapijo? Če vam je zdravnik predpisal samo tablete, poiščite še dodatno pomoč. Tablete vam lahko omogočijo kolikor toliko normalno funkcioniranje, ne morejo pa vas zares ozdraviti depresije. Kakšna (psiho)terapija bi vam lahko zelo koristila.

PS: Kako pa se mož počuti ob vas in vaši depresiji?

Tudi jaz imam podoben problem in že nekaj časa odlašam s pisanjem. Moj oče je tudi alkoholik, čeprav mi gre ta beseda težko z jezika, oče pa sploh ne. Pred dvema dnevoma sem mu prvič rekla, naj premisli, če ima problem z alkoholom. Mama je zlata duša, verjetno je bila v preteklosti prveč popustljiva, sedaj pa ima vsega dovolj in samo joka. Oče, ko je pijan samo zmerja z groznimi izrazi, njo pa prizadene, saj je resnično pridna kot čebelica. Nasilen pa ni.

Kot otrok nisem opazila, da je alkohol problem. Mogoče je mama znala dobro prikrivati, saj tudi sedaj, ko pripreljem moja otroka raje potrpi in “požre” marsikatero zaradi ljubega miru. Oče ima vnuke neznansko rad, ampak nazadnje sem mu zagrozila, da jih ne bom več prippeljala, če mi vnaprej ne obljubi, da bo trezen.

Moj oče je zelo razgledan človek, čprav samo s sredno izobrazbo, pri skoraj 70 prebere ogromno knjig, samo to z alkoholom pa ruši idilo, ki bi jo starša lahko imela zdaj, ko sta v pokoju?

Koliko naj se jaz vpletam v zadevo??? Živim 20 km stran, tako, da se vidimo komaj 2x na mesec.

Prosim, svetujte!

Sprašujete se, koliko naj se vpletete v očetov problem alkoholizma. Preden se boste vpletli v očetov problem, premislite, koliko ta problem moti vas in vašo družino, kako se vi ob tem počutite in kaj si v zvezi s tem želite (to pomeni, kaj si želite za vas in za vašo družino!, ne za očeta in mamo). Ko si boste odgovorili na ta vprašanja, boste lažje presodili, kdaj se vplesti in kaj komu reči.

Težave, ki jih imata vaš oče in vaša mama v njunem odnosu zaradi alkohola, bosta morala reševati sama. Vi jima lahko kaj poveste, vendar je njuna odgovornost, da karkoli v zvezi s tem storita.

Za vas je povsem dovolj, da rešujete težave, ki jih imate zaradi očetovega alkohola vi in vaša družina. Če npr. oče, ki je pijan, resno ogroža zdravje vaših otrok, vaša težava ni najprej v tem, da oče pije (to je njegova težava), pač pa to, da so vaši otroci ogroženi. V tem primeru je vaša naloga, da zaščitite otroke pred morebitnim nasiljem pijanega očeta. Hkrati bi vam zelo koristilo, če bi se z vašim možem lahko zaupno pogovorili, kako vam je težko imeti pijanega očeta, kako vas je ob tem strah, morda sram, itd. Bi to šlo?