Alkoholik je,ki si to noče priznati.

Kaj narediti,da prepričam svojega moža in ga odvrnem od pijače.
Vsak dan pije in mi že vse presega.O zdravljenju noče nič slišati.Po njegovem,imam previde jaz.Imam mladi zakon in je škoda,da zaradi pijače norim in se žerem.Včasih imam občutek,da uživa,ker se zanj sekiram.Je kje kakšna pametna rešitev ali vaše izkušnje?
HVALA VAM!

Edino tvoji radikalni manevri ga bodo streznili. Če pa ne, potem pa ne bo nič pomagalo. Poskušaj se začasno odseliti in mu postavi ultimat. Ali pa se mu iskreno izpovej.

Ampak osebno res ne razumem, kako lahko nekdo vsak dan pije. Meni sicer alkohol ne odgovarja preveč, ker mi povzroča zgago (še posebej vino). Tu pa tam sicer spijem kako pivo, mogoče enkrat na teden, običajno pa še to ne. V glavnem, takih turnej najbrž ne bi mogel prenesti, čeprav sem fizično precej zmogljiv.

Vso srečo!

Moraš poznati njegov osebnostni profil. Nekomu zaležejo prigovarjanja, drugi pa se spametujejo, če se npr. odseliš in postaviš ultimat. Ene pa pač ne spametuje nič.

Oprosti, ker to pišem, ampak jaz ne vem, kako se lahko nekdo vsakodnevno zapija … Osebno spijem malo alkohola. Bolj simbolično. Ampak vem, da ne bi zdržal tega, tudi če bi bil pijan samo ob petkih ali sobotah.

Pozdrav!
Imam očeta, ki pije od mojega 6. leta dalje. Zdaj sem stara 24 let.
Ko sem ga najbolj potrebovala (in leto starejši brat tudi), je pil. Ni nama bil v oporo. Prej je bil agresiven in njegovo nihajoče razpoloženje je spravljalo ob pamet tudi mojo mamo. Nikoli ni niti slišati hotel o kakšnem zdravljenju, češ, da on tega res ni potreben, mama pa nikoli ni bila dovolj močna, da bi storila kaj več.
Zdaj, ko sem tudi sama odrasla oseba, se z mamo zelo odprto pogovarjam (z očetom komaj da komuniciram, če pa že, je zelo površno..) in priznala mi je, da ji je prekleto žal za zapravljeno življenje z njim, žal, da ga ni pustila že leta nazaj.. Pač, vedno si je govorila “saj bo”, nikoli mu ni nič rekla na grdo, nikoli pretirano ugovarjala, nikoli postavila pogojev.. vedno je vse požrla in upala na boljše čase. Ja, tu jih ima, boljše čase. Žre se, ker ni bila dovolj pogumna in šla.
Z bratom ne živiva več doma, ona pa še kar trpi..

No, saj niti ni tako pomembna moja zgodba..
Bolj je važno, da se sama vprašaš ali to res hočeš celo življenje..
Mislim, da je čas, da mu postaviš svoje pogoje, na grdo, če je potrebno.. Drugače pa..

Srečno!!

Če rečem,da bom šla proč od njega.Se milo rečeno,nič ne sekira.Reče,saj starši te večno na svojem pukl tudi ne bojo prenašal,ko so še drugi otroci doma.
Prejšnje so ga zato zapustile,jaz pa sem mislila,da ga bom spreobrnila.Kakšna neumnica sem,ker sem verjela nekaj,kar se verjetno ne bo nikoli zgodilo.
Oditi,morda da ga prestrašim.Ne bo šlo.Prejšnja je tudi šla,pa je ni nič pogrešal.

…zakaj pa potem sploh tu iščeš pomoč? Saj, brez zamere, ampak najverjetneje je edina pametna rešitev ta, da greš. Zate. Zate, ženska! Pa ja ne boš trpela do konca življenja, bila nezadovoljna in iskala “spodobno” rešitev? Ni vredno! Življenje je prekratko za ukvarjanje s takimi zadevami…

(moje mnenje!)