Dober dan!
V stiski se ljudje zatečemo po pomoč. Tudi jaz, ali bolje rečeno midva, jo potrebujeva. Poročena sva že skoraj 3 desetletja, otroke imava poročene, tudi nekaj pravnukov. Sreča bi bila skoraj popolna (seveda če odmislim občasne manjše zdravstvene probleme enega ali drugega), če ne bi bilo težave – moževo v zadnjem času vseprepogosto konzumiranje alkohola. Rad je v družbi, čeprav ne ponočuje (mislim, da še nikoli), vendar večkrat na teden pride vinjen domov že iz službe. Delo ima pač bolj izven pisarne, med različnimi ljudmi. Od nekdaj ima prepričanje, da se odžeja lahko samo s špricarjem, pivom ali vinom (prepričanje njegovih staršev, ki pa niso bili alkoholiki). Mislim, da dopoldan pri strankah ali s stranko v lokalu, konzumira tudi žgane pijače (whisky), popoldan pa najde en kup izgovorov, da se dobijo s kolegi v lokalu. Stvar niti ne bi bila toliko neprijetna in zoprna, če ne bi bil v takšnem stanju predvsem besedno zelo agresiven, grozi s sankcijami meni in ostalim, grdo gleda in je neskončno tečen ter zaspan. Kar nekajkrat se je že zgodilo v zadnjem času, da naslednji dan ni bil sposoben za delo in si je vzel dopust, ker da je neprespan (vedno pa je bila prejšnji dan polna mera). Skrbi me pa še, ker si noče urediti krvnega tlaka, nekajkrat je že imel povečan sladkor, trigliceride in krvne maščobe. Tudi roke se mu močno tresejo (te se mu že od nekdaj menda je dedno). Glede tega me skrbi povezava tega z alkoholom in nadalje s parkinsonovo. Povem naj še, da se je že nekajkrat sam ujel na lastno laž, kje da je bil in kaj ter koliko da je spil. Zbegana sem pa tudi, ker kadar je doma in smo skupaj, vidim, če kaj in koliko spije, ker ga ne omejujem (da ne bi začel skrivati?) pa nikakor ne morem reči, da je vinjen na pogled ali po obnašanju. Ali to pomeni, da je že toliko zabredel, da mu majhna količina sploh več ne pride do živega? Jaz sama pri sebi mislim, da je to že alkoholizem, on pa niti slučajno ni tega mnenja. Z njim o tem se je tudi zelo težko pogovarjati, ker enostavno “eksplodira” ob sami omembi njegovega pretiranega pitja alkohola, za katerega misli, da ni nič posebnega in mi očita, da ga policajsko omejujem. Mislim, da ima tudi takšno družbo kolegov, ki jemljejo tako pitje in neskončne debate v lokalu kot neke vrste kulturo. Zanimivo je, da kadar ni kolegov blizu in on sam kje poleg lokala, je čisto ok. Samo, da zazvoni, ima že “nujni” opravek, ki ga ne bo skoraj nikoli odpovedal. Res pa je, da v vseh letih do mene v takem stanju ni bil fizično nasilen niti enkrat. Sem pa vedno napeta kot struna, ko pride domov, kakšen je – trezen ali ne, saj moramo zelo paziti pri izbiranju besed (takrat vedno išče pomen izrečenega “med vrsticami”). Moji živci so že tanki kot struna, saj imam tudi sama zelo odgovorno in naporno službo. Vse skupaj pa še poslabšujejo posmehljive pripombe znancev namenjene meni, ki seveda opažajo njegovo početje. Očitno ga to ne moti, čeprav za to sigurno ve.

Torej, kaj naj sedaj pri skoraj 60-ih še sploh storim v zvezi s tem? Pomišljala sem celo, da se kljub letom poizkušam odločno pogovoriti z njim, v za njega primernem času, mu postaviti pogoje in tudi oditi, če jih ne misli izpolniti. Seveda pa je to lažje reči, kot storiti. Je (še vedno) ljubezen mojega življenja, ni mi žal, da sem tolikšen kos prehodila z njim, saj je sicer zelo dober človek (do prijateljev predober, kar obilno izkoriščajo). Samo tako ne gre več naprej – večno me je strah, kaj lahko iz besed nastane (zaradi nagle jeze se bi znal usesti za volan in kaj storiti sebi ali drugemu) oz. kdaj se lahko pojavi kaka huda bolezen, ki že brez “lastne pomoči” rada pride sama in lahko postane “moja druga polovica duše” samo še bilka. Ne morem dovolj nazorno povedati, kako me boli duša zaradi tega, stiska me okoli srca in v grlu, mučijo me hudi glavoboli. On pa vse to jemlje z zamahom roke, češ kaj koga briga kaj on dela.
Naj še dodam, da sem mu pred časom predlagala, ko sva se lepo pogovarjala o tem, da greva v drug kraj (kjer ga nihče ne pozna) v kako skupino za odvisnike od alkohola, pa je vzrojil, da njemu tam ni mesto. Tako da, ne vem več …
Želim mu pomagati, tako kot sebi. Najin ideal je bil, da se skupaj postarava. Pa se bova glede na napisano, res lahko? Morda pa iz muhe delam slona? Tudi to bi bilo možno, vendar sama tega ne morem videti in ne razrešiti. Imate vi kako idejo kako naprej oz. ali ima sploh smisel še naprej vztrajati v takšnem zakonu, kjer je enemu družba in pijača pred zakoncem oz. družino, pa čeprav sam zatrjuje, da smo mu vse na svetu? Priznam pa, da me je na stara leta neznansko strah samote. Od srca hvala za pomoč!

Pozdravljena

Dobrodošla spoštovana Vivijana na našem forumu. Lepo je slišati ženo, da po treh desetletjih zakona še vedno čuti takšno ljubezen do svojega moža seveda, če odštejemo grenkobo, ki se je sedaj naselila v vas. Zdi se kot da ne bi zares hoteli odpreti zastora in verjeti, da je lahko nekaj skazilo vajino srečo. Koliko sta vsa leta vlagali v vajin odnos pa veste le vi sami.
Statistike kažejo, da je zelo veliko ločitev zakonskih zvez ravno v takšnih letih kot sta vidva z možem, ko otroci počasi odidejo od doma, si ustvarijo svoje lastne družine, ostaneta pa vidva, ki morata graditi naprej. Vloga partnerja postane še pomembnejša, potreba po tesni medčloveški povezanosti s človekom je v zrelosti še bolj izražena. Dva človeka v temeljnem odnosu sta drug drugemu na voljo z vsem kar sta in kar premoreta, seveda tako da vlagata in pridobivata oba. Takšen temeljni odnos je vsekakor ljubezen, zrela in čista, ki jo delita dva med seboj tudi v zrelih letih. Ne gre le za telesno ljubezen, gre za nekaj več.
Ni hujšega kot občutek, če si sam, če se ne moreš z nikomer pogovoriti, ne le, ko ti je hudo ampak tudi takrat, ko ti nekaj lepo uspe, hudo je, če ni nikjer nikogar, ki bi opazil tvojo srečo, tvoje navdušenje. Vsi imamo pravico ljubiti in biti ljubljeni, lepo je imeti nekoga, ki mu lahko iskreno poveš, da si srečen ob njem, da ga imaš rad, vsi hrepenimo po teh občutjih. Razumem vas, da se za to prizadevate in da bi naredili vse, da bi ohranili zakon, saj vaju vežejo ne le otroci, vnuki.. pač pa tudi leta spominov, lepih trenutkov in tudi težkih situacij, ki sta jih skupaj prebrodila. Preprosto je reči pustite vse za sabo, težje je to storiti.
Ugotovite kaj je pripeljalo do tega, da se je začel mož vse prepogosteje vdajati pijači, mogoče tudi rutina in dolgčas v vajinem zakonu. Težko se je truditi, da ostane zakon tudi po tolikih letih skupnega življenja nekaj vznemirljivega in ne le zgolj navada. Poskušajte kljub odgovorni službi poskrbeti za majhne radosti, ki naredijo življenje lepo. Mogoče se je vaš mož začel dolgočasiti doma, vem, da se trudite, da mu ustrežete na vsakem koraku, pa vseeno včasih dodajte poleg klasične večerje, ki mu jo pripravite zraven še romantično glasbo, svečke ipd., uredite se posebej zanj-čeprav se čudno sliši toda zagotovo so to drobni biserčki, ki dodajo iskrico v odnosu. Pomislite kdaj sta se nazadnje iskreno pogovarjala o vaju, skupaj odpravila na kakšen izlet, gledališče, ples, zabavo. Vem, da časa vedno primanjkuje za vsa opravila, ki ženske čakajo poleg službe doma pa vseeno čas uhaja mimo, naenkrat se človek zave, da postori vse, oseba, ki živi ob njem pa postane tujec, saj ob kopici dela prepogosto ne zmoremo več videti drug drugega, si zazreti v oči, se poveseliti, nasmejati.. Predlagajte mu, da najdeta nek skupen hobi, šport ali nekaj kar bo samo vajino..
Na silo ga vključevati v neke skupine dokler jih odklanja je nesmiselno. Sami ste ugotovili, da vztrajati v zakonu, kjer je alkohol pomembnejši od družine ni enostavno, vi se boste morali odločiti in dobro pretehtati celotno situacijo. Koliko časa se že dogaja vse to, se stopnjuje ali vse to trpite že od nekdaj in je šele sedaj prišel čas, da ste o tem začeli razmišljati. Na nek način moža opravičujete po drugi strani pa ste jezni in globoko razočarani nad njim. Pravite, da fizično ni bil nikoli nasilen do vas, toda- je morda psihično nasilje kaj manj hudo in vaš nenehen strah in negotovost, ki ga doživljate ob njem?
Če čutite, da je ob njem postalo nevzdržno potem bo res potrebno razmišljati o ultimatih. Ko bo trezen se z njim pogovorite, povejte kaj čutite, kako se počutite, ko prihaja takšen domov, odkrito povejte, da vas je strah, da ne morete več na takšen način živeti. Vzemita si vikend sama zase, pojdita nekam, v toplice ali nekam, kjer bosta čisto sama, ne olepšujte situacije in razkrijte mu vsa svoja občutja, če ne boste slišani prvič to poskusite ponovno saj imam občutek, da vas mož sploh ne sliši oziroma noče slišat.
Sigurno je družba, ki ga zvablja v gostilno pomembna, a če bo začutil, da ima doma pomembno vlogo, da nekaj načrtuje z vami, da ima še kaj skupnega z vami bo tudi rajši ostajal doma. Nikakor pa nočem reči, da ste vi krivi za to, da pretirano pije. Priložnosti in pitje alkoholnih pijač v službenem času pogosto privedejo do tega, da se oseba postopoma privadi na redno pitje, ki postane ne le navada pač pa tudi potreba. Tudi o tem se z njim resno pomenite.

Želim vam, da rešite to težavo, če je možu res kaj do družine vas bo prej ali slej sposoben razumeti in nekaj storiti za to, da bo srečo iskal drugje ne v alkoholu.
Tudi jaz vam želim, da jesen življenja preživite z njim, da premagate na vajini poti tudi to oviro. Srečno!