Spoštovani,
Imam težavo in sicer mož se približno enkrat na mesec napije. Na začetku se s tem nisem obremenjevala. Sedaj pa ga komaj prenašam. Ne skrbi me, ko gre ven v smislu ljubosumja oz. ne zaupanja, ni nasilen ali karkoli tipičnega – temveč glede na to da jaz odreagiram na to ( naglas ali potiho ) ima slabo vest in je lahko tudi verbalno neramen oz. se obnaša pepčevsko in se kot kak majhen otrok zaganja vame. Ko razmišljam zakaj mi to sproza tak odpor in če se prav razumem prav jezo. Pridem nekako do tega, da ko je pijan nisva na istem nivoju, počutim se samo, obenem pa tudi zakaj mora sploh piti oz. zakaj se tako hudo veseli, ko ve, da bo šel s prijatelji ven in da se bo pilo…. Naj še navedem eno stvar, njegov oče je vikendaški pijanec, moja rejnica ( pri njej sem živela 16 let ) je bila pijanka, moja mati je tudi vikendaška pijanka. Veliko bolanosti sem doživela tudi v tem smislu, čeprav še vedno ne vidim prave povezave s temi občutki, ki se mi pojavljajo ob možu ko se ga napije. Obenem ga sovražim, se mi zdi beden po drugi strani pa se mi zelo smili. Kaj to pomeni? Me je tako strah? Sama s seboj imam en kup težav, med drugim tudi bulimijo – mož zaradi tega trpi in se jezi – in na račun tega si mislim, mi je tudi rekel, da če se na pije ima vsaj nekaj od življenja oz. da ni dolgčas. Se pravi, da sem jaz oseba, ki ga sili v pijančevanje oz. zdolgočaseno bitje… Je potem tudi moja mati pila ( sedja nimam več stikov z njo )zaradi mene – ker je trpela zaradi mene, čeprav mi je naredila toliko krivic, da še sedaj vsak dan razmišljam o tem kako bi ji lahko to vse zmetala v obraz… Pri rejnici je bilo med drugim tudi to, da sem se jo sramovala pred sošolci, prijateljicami in da sem se bala, da bo šla na govorilne ure pijana ( kar je tudi v glavnem bila ) in bala sem se, da bo umrla…. Drugače se ful matram sama s seboj, rada bi nekaj naredila iz sebe ( navzeven dobr funkcioniram ). Rada bi dober zakon. Pred možem se počutim kot nek rahitik – stalno me opazarja: BULIMIJA SI. Ne morem se sprosti, večinoma se depresivna oz. ŽIVIM TAKO KOT ZNAM – to je pa relativno bedno.Rada bi da se ta prokleta bolanost in agonija končata. Hodim k psihiatrinji – do ene točke sva prišli sedaj pa se je vse skupaj ustavilo…

Razumem vašo stisko. Dejstvo je, da gre pri alkoholizmu in pri bulimiji za podoben mehanizem, čeprav je alkoholizem zasvojenost, bulimija pa motnja prehranjevanja. Ne vi ne on, ne moreta razrešiti svojih notranjih konfliktov, zato od njih bežita. Mislim, da potrebujete pomoč strokovnjaka, ki bi se ukvarjal z obema in bi obravnaval tudi vajin partnerski odnos.

Alenka B