sama se bila že nažalost na že kar nekaj pogrebih, ki so me zečo prizadeli. Vendar pa nikoli ne vzamem ničesar,ker sem mnenja, da mora bolečina ven, tablete pa jo samo zadržijo. Prej se pustiš žalovati, prej mine. Ne obsojam pa nikogar, ki vzame tabletko, ker včasim verjamem, da drugače ne gre.

lp

JAZ NA POGREB NE BOM ŠEL. Samo prašil se bom, če žara ne bo dobro zaprta.

Pri 13-ih pokopala sestro in pri 16-ih očeta. Brez tablet. Me je pa okoli 20-tega za slabi dve leti odneslo s prave poti-preveč žura in brezbrižnosti.

V bistvu si takrat tako otopel in toliko stvari je za urediti, da tista prava žalost (ne vem no) še ni prisotna. Seveda ti je hudo in sprostiš svoja čustva – jokaš. Odvisno je tudi koga pokoplješ.
Sigurno pa pride vsa stvar pride za tabo kadar gre za koga bližnjega. Tako, da kasneje bolj potrebuješ kako tableto.

1 h…grozno je že v vežici. Recimo 2 h.

Sam govor pred pogrebom, pot do groba  pokop…to traha tudi uro lahko. Potem še maša.

Pa pot do vežice.

Vse skupaj lahko računaš na 4, 5 ur. In še sedmina. Pa je 7, 8 h.

In ja, če ti umre izjemno draga oseba, ne gre brez pomirjeval. Pa ne samo tisti dan, ampak že ob novici. S pomirjevali sploh preživiš.

Kdor ni doživel tako hude izgube, ne more vedeti, ne soditi. Ene izgube so hujše od smrti staršev! Žal!

Jaz sem za mamin pogreb skadila en jount in to me je povezalo z mamo, in to tako močno, da sem občutila druge, kot bi jih ‘sprejemala’ (pri potrebnem obredu) moja mama sama. Nisem več delovala v svojem imenu, ampak skozi njene oči.  Kot da me je mama vodila skozi njen pogreb in še nekaj let po smrti. Dosti krat še vprašam, kako bi moja mama reševala neke probleme. Pa sploh niso vse njene metode bile tako dobrotvorne in učinkovite, ampak je bilo njeno glavno vodilo, biti aktiven v reševanju problemov, čeprav jih je pogosto aktivno poslabšala, problematične situacije namreč.

Tisti joint mi je zelo pomagal vstopiti v fazo žalovanja.  Zaradi tega učinka sem lahko ostala čustveno stabilna.

Pride pa danes trenutek, ko sem spomnim, kako kruta je bila včasih do mene. Ne rečem, da namenoma, je pa včasih prišla v čustveno stanje, ko je svoje frustracije sproščala v čustvenem izživljanju nad mano. Sicer je vedno pretirano skrbela za mojo materialno varnost, je pa bila za to mnogokrat pretirano in lahkomiselno kruta v čustvenem odnosu do mene. Včasih me je nalašč spravila v stanje zmedenosti, ko sem se morala spraševati, kaj sploh čuti do mene, saj je brez razloga izražala sovraštvo do mene, ko jo je ignoriral njen mož, moj oče.  Takrat se je res grdo znašala nad mano. Ko pomislim na to, postanem res potrta. Zaradi teh njenih izživljanj sem poškodovana, prizadeta v osnovi. Tudi moj partner je krut do mene včasih, podobno se nad mano izživlja Zaradi frustracij na delu, v ‘karieri’. Vendar je razlika med njima ta, da si moja mama ni priznala, da se znaša nad mano, moj partner pa na koncu pogovora – ki sledi njegovemu izbruhu obtožb, ko je frustriran in se mu strga jermen – le pride do tega, da me za neko stvar obtožuje po krivem. On vsaj dojame in prizna, da mi dela krivico in da zato trpim, med tem ko je moja mama to zanikala in me prisilila v to, da njeno frustracijo dojamem kot posledico moje napačnosti in nezadostnosti v nekem, meni nerazumljivem kontekstu.

Bližnji te vedno znova prizadenejo. Včasih jim privoščimo odreditev od tega sveta, tudi od nas, in si ne želimo njihovega vstajenja.