Hvala vsem, ki ste mi pomagali vzpostaviti novo perspektivo gledanja in me potolažili, ker vidim, da niti slučajno nisem sama v tem “spolnem” cirkusu. Sem bila pa šokirana, ko sem brala tebe, Lara. Strela božja, tole pa res na žalost pridoda še malo bolj grenak splošen priokus o taščah, kot že sicer vlada. Še dobro, da si sama tako pokončna ženska. Bravo!
LP vsem!

Ja pa na žalost je res tako. No na “srečo” moje tašče se ji vsaj hči ni iznverila tako kot njen sinek, ki je “naredil dve poscanki”. Svakinja ima dva sina in oooohhh to pa je nekaj. Se vidi že pri darilih, pozornostih.Ko sta moji deklici bolani ne pride nič pogledat kaj je z njima.Če sta vnučka bolana, oo potem je pa cele dneve pri hčerkici, da ji pomaga in sploh sta najbolj boga..S tem da mi živimo v isti hiši :))
Pa ne skrbi mami, sem potrebovala kakih 5 let, da sem prišla do spoznanja, da se s taščo ne splača obremenjevat. Zdaj živim vredu, me ne gane več nič. O so bile pa solze ja, velikokrat, sploh pri njenih brezčutnostih ob mojih spontanih splavih…..

Midva sicer se nimava otrok (eden je trenutno na poti), vendar pa imam(va) precej podobne izkusnje. Zena, ki je mlajsi otrok, pac ni niti pribl. toliko vredna, kot je njen starejsi bratec. Od zacetka sem se sekiral – predvsem zato, ker je moja draga zaradi tega trpela, potem pa sem se odlocil temu narediti konec. Z zeno sva se pogovorila. Bilo je malo trdo, ampak cez cas mi je rekla, da sem ji odprl oci in mi je zelo hvalezna. Zdaj jih pac vec ne vabiva na kosila,…. ampak samo se na kaksno kavico itd.. Po kaksnih dveh letih se jim je malo “zdanilo” in so opazili, da jim ne pustiva v najino zivljenje vec, kot sama hoceva. Zdaj se imamo pac “radi”, ampak spet samo toliko, kolikor nama pase. Povem ti, da se prav dobro razumemo – ampak…. malo distance in spostovanja z obeh strani je pa vedno zdravo.

Saj sem rekla, da si pokončna in pogumna ženska! Tvoji deklici sta lahko samo srečni, ker imata takšno mamico. Lep pozdrav in vso srečo!

Se strinjam!

Že včeraj sem se hotela pridružiti tej debati. Tudi midva imava dve deklici. Zdravi in razigrani, to je za naju tudi najbolj pomembno. Pa vendar sem ob rojstvu druge deklice preživljala pravi pekel. Vsi so govorili ah ne obupajta bo pa naslednjč fantek. Halooo! Sploh nisva bila obupana ampak srečna, da je vse v redu in da je dete zdravo. V vsakem od vaših odgovorov sem se našla. Res je žalostno, da je samo parček nekaj vreden.

Tudi mi imamo punčko, pa moram reči, da sem vedno sanjala, da bom imela punčko. Ostali smo samo pri njej, sem pa prepričana, če bi bil prvi fantek, bi danes imeli dva otroka, tako zelo sem si želela punčko. Smo pa tudi poslušali pripombe in tudi opazimo, da je razlika v odnosu do otrok pri moževih starših v primerjavi z svakom, ki pa ima sina in hčer. Ampak v smislu, boga punčka, vedno rabi moške ‘nasvete’ in pomoč. Približno takšen odnos je tudi do mene, ampak se z hčerko ne dava…
Meni se tako razmišljanje zdi smešno.
Sama pa imam (starejšega) brata, s katerim sva bila veliko skupaj, in sem z njim v družbi marsikaj naučila, tako, da jim tudi s tem pokažem, da lahko ‘tudi ženske’ poskrbijo za sebe (npr. hčerki na novo kolo sama namontiram kolesa, čeprav tast že čaka na dvorišču z pripomčki v roki…) in jo seveda zraven poučim, kako se to naredi …

prav moram se tudi sama oglasiti. imam hčerko (kmalu bo imela dve leti) in komaj čakam, da bo situacija (študij, služba) ugodna, da bomo lahko imeli še enega otročka. in potem, če bo sreča, še enega. ko sem bila noseča, so mi vsi gvorili, da bo fantek. saj veste, “prerokbe”. pa mi je bilo vseeno, samo, da bo vse ok. ko sem rodila, sva bila z možem presrečna, saj sva dobila zdravo punčko. če sem odkrita, ne bi imela prav nič proti, če bi imela še eno punčko (ali pa še dve). če pa bo fantek – seveda, zakaj pa ne?! in prav zato vam pišem. ko prebiram vse te reakcije na parčke in “neparčke”, me prav stisne. sploh ne morem verjeti, da so ljudje tako “zaplankani”. če bojo vsi moji otroci zdravi in srečni, mi je popolnoma vseeno, kakšnega spola bojo. pa če bosta dva ali pa če jih bo deset (pretiravam, seveda).
sama imam sestro in ko je šla mami drugič rodit (jaz sem starejša), je bila v porodnišnici deležna tegale: “kaj imate doma? punčko? joj, še ena baba!” res!! še danes ne more tega pozabiti. a si lahko predstavljate?
prijateljica, ki je pred kratkim rodila drugega fantka pa je tudi pripovedovala, kako je bila v porodnišnici z eno, ki je rodila tretjo punčko in je rekla, da ji je sicer v redu, da je punčka, ampak da bi vseeno želela fantka – zaradi moža, ki bi se baje bolje počutil, če bi imel vsaj enega sina. kaj res? jaz za svojega tega ne bom rekla!!
no, hotela sem reči samo – ne fantki, ne punčke, naši otroci so tisti, ki nas tako osrečujejo!!
pa še na veliko otrok!!

lp
ami

No mi pa imamo par. Sama sem hotela fanta in fanta in še enega fanta, saj je dejstvo, da smo ženske manj vredne, pa če to hočemo ali ne. Tudi tu se to vidi. Ko smo domov prinesli pupo so vsi govorili zdaj ste pa lahko srečni zdaj pa imate vse, toda jaz sem rabila kar kakšen mesec, da sem jo res vzela za svojo. Glavno je da smo zdravi in da se imamo radi, kaj rečejo drugi je pa treba vedno zanemarit. Imejte še eno punčko pa bo sreča popolna. Si predstavljaš čez 15 let ena kuha, druga lika in tretja pospravlja. Super prišparaš sigurno, ker ne rabiš puc tete.

Tudi jaz imam dva otroka enakega spola. Deklici. In obeh sva bila oba z možem zelo vesela. Niti najmanj si nisva želela para. Tudi tašča si ni upala kaj dosti naglas sanjati o vnuku (ima samo vnukinje). Ju je mož kaj kmalu postavil na realna tla, kar se tega tiče. Se mi je pa že večkrat zgodilo, da so mi ženskerekle, češ, bo pa tretjič fant. Moj odgovor: ” Ne, to pa ne! Tudi tretjič bo punčka! Ni nič narobe z njimi. Tudi me smo bile nekoč punčke!” To jim navadno zaveže kljune!
LP

Draga Mateja,
otroci (neodvisno od spola) ti bodo pomagali toliko, kolikor jih boš navadila. Cenili se bodo v življenju (posledično jih bodo tudi drugi toliko cenili), kolikor jih boš ti, in kolikor jih boš vzgojila, da se cenijo. Žal ali na srečo – odvisno – je tako.
Moja dva sta še premajhna (zlasti sinko), vendar imam trden namen ju vzgajati enako, oziroma – vsak bo imel svoje dolžnosti…
Mal si me spomnila na mojo taščo, ki je imela dva sina in je bila presrečna, da ni imela hčerke ker “ženske niso enakopravne in samo trpijo”. Sama se zares ne čutim tako in če se primerjam z obema njenima sinovoma opažam, da sem veliko bolj sposobna biti srečna. Onadva sta pa depresivna za vsako malenkost.
Če se primerjam s svojim možem zares ne vidim, da je njemu v življenju kaj lažje samo zato ker je moški. Če ne bi imel take “pametne” vzgoje, ki mu “ne dovoli” da bi se sprostil in večkrat užival v vsakodnevnih malenkostih, bi lahko rekla, da sva v bistvu enako obremenjena z obveznostmi.
Osebno sem si za prvega otroka močno želela, da bi bila punčka, ker sem pač sama ženska in se na punčke zato bolje spoznam. In je tudi bila. Za naprej pa mi je bilo zares vseeno.
LP Bibi

Jaz imam pa 3 fante (eden od teh je mož).

Največji je eden boljših kuharjev, kar jih poznam, mala dva se skoraj tepeta med sabo kdo mi bo bolj pomagal pri pospravljanju opranega perila v omaro, mizo za kosilo vedno pripravi starejši sine (5let) in je užaljen, če to naredi kdo namesto njega, mali je dobesedno obseden s pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja (žal ne loči med pomito in umazano posodo, tako da se včasih znajde umazan pribor v predalu, ker kdo pozabi temeljito zapreti pomivalca), da ne govorim o košu za smeti (mali – 21 mesecev; se vztrajno usekuje v papirnate robčke, da jih potem lahko nese v smeti).

Pa še in še bi lahko naštevala. Pri nas živimo na tak način in nihče niti ne pomisli, da bi morala jaz kot edina ženska pri hiši opravljati vsa hišna dela. Se zgodi, da daje mož otroke spat, jaz grem pa v garažo v avtomobila nalit vodo za šipe, pa oprat luči in šipe…, pa je vse skupaj čist normalno.

Še štos na to temo – znanka je v šali že “rezervirala” enega mojih sinčkov za svojo hči…

LPM

Oh Mateja si me pa razkurila …

Dokler bodo ženske prepričane , da so manjvredne ker so ženske naj kar verjamejo .

Ker splošno klimo ustvarijo ljudje , je takša kot je . Me pa prav zanima kakšna bo ko bodo odrasli naši otroci. Jaz osebno upam , da drugačna , kajti spol sam po sebi ne more deliti ljudi na manjvredne oziroma večvredne . Zakaj si tako prepričana , da bo hči namesto tebe čez toliko in toliko let kuhala , pospravljala itd.. mogoče pa bo obratno in bo to počel tvoj sin..

Jaz osebno nisem samo zaradi tega ker sem ženska manjvredna oziroma ne dovoljim , da mi samo na osnovi tega dajo neko etiketo.

itd…

Pozdrav !

Ful dobro razmišljaš in upam da bo šlo iz tvojih ust v božja ušesa, ampak dokler se bodo vsi na oblasti tako borili proti nam ženskam ti lahko povem da če si to pritnamo ali ne nismo enakoprave, oziroma jaz vedno rečem, da moški niso enakopravni nam, ker ne morejo roditi.
Glede na to v kakšnem poklicu delam in da delam in vodim podjetje, mi kar verjemi, da bo še veliko Save preteklo predno bomo zares enakopravne.

Tisto o pospravljanju in kuhanju je pa bolj za hec. Na srečo imam deklico, ki mi malo pospravi in upam, da se bo vedno našla kakšna študentka, ki ji lahko pomagaš. Saj tiste, ki resnično rabijo denar ponavadi sploh ne vejo kje ga lahko najdejo.

Mamice kako lepo če kdo napiše kakšno vrstico preveč. No malo poglejmo statistike in ….
Naš 5 letnik dela vse kar dela mami in njegova mami dela moško delo in je hotela tem dedcem pokazat, da smo enakopravne in ….. no po 10- ih letih ko nekdo pokliče v firmo še vedno hočjo serviserja, tako, da sem se prav lepo nasmejala ob vsem tem pisanju.

Povem vam da sem zelo razsodno bitje, res pa je da po porodu čustva naredijo veliko in veliko je žensk, ki imajo take probleme, ampak, saj si sploh ne upajo spregovorit, če jih pa takole napadete. Sama imam pač tak karakter, da hitro vse pošimam. Si lahko predstavljate, da če je še kakšna kje in čuti enako na tale forum sigurno ne bo pisala.

No vsem skupaj lepo vzgojo, naj vam še povem, da sem sinu za prvo novo leto kupila dojenčka in za prvi rojstni dan voziček in da sem mu že od vsegazačetka dajala posodice, da se je z njimi igral, mogoče bo pa res kuhar in bo HČERKICA KOT MAMICA (ha, Ha HA – moj ameh, tak iz srca)