Pozdravljeni!

Lansko jesen sem po doživeti travmi zapadla v hudo depresijo, posledica katere je bila med drugim težka izguba apetita. In tako mi je z začetne teže, ki je bila v rangu BMI okoli 20, torej že tako ne visoka, teža kar padala in padala… Okolica je v tem seveda videla anoreksijo, a meni se ni zdelo tako, saj ni šlo za namerno hujšanje, ampak preprosto popolnoma ničelni apetit. Bila sem zelo depresivna in čisto apatična. No, ko je stvar prišla do kakih 40 kg na mojih 170 cm višine, sem se zavoljo službe začela nekako siliti s hrano, saj drugače ni šlo. Praktično sem se silila jesti, da mi je okolica dala mir. Meni osebno se moja nizka teža ni zdela “tako” nizka oz. v ogledalu sem le kakih 2x videla, kako dejansko izgledam. Zdaj sem že tako daleč, da spet občutim lakoto vsak dan, kar je že precejšen korak naprej, ker so bila obdobja, ko dneve nisem bila lačna. Fizično mi gre veliko bolje. Ostaja pa nekaj drugega – svojega telesa očitno ne zaznavam več takega, kot je, saj se mi zdi naravnost grozno, debelo itd., čeprav sem pri ca. 50-53 kg. Včasih se zdim sama sebi obupno debela, potem pa pogledam kakšno sliko, in vidim, da je realnost čisto drugačna kot to, kar vidim v ogledalu. Trenutno se zavestno silim, da ne hujšam, in jem veliko sladkarij, ker jih pač imam rada in so edino, kar vzdržuje mojo težo. Ampak strah me je, da bo to kar trajalo, in da je le vprašanje časa, kdaj bom začela čisto namerno hujšati. Ker se ne prenesem. In ker vem, da bi z lahkoto izgubila spet vsaj enih 5 kg.

Ali se oseba, ki je enkrat šla skozi ta pekel, sploh kdaj otrese napačne predstave o svojem telesu? Se ti sploh kdaj zdi “dovolj suho”? Strah me je, da se bom enkrat odločila nekaj “ukreniti v tej smeri” in tudi bom. Še bolj pa se bojim, da se morda naslednjič ne bom znala ustaviti.

Pa še to, pri meni ne gre za nobeno nečimrnost; s svojim izgledom nisem nikoli zadovoljna, ne zdaj in ne pri 40 kg; poz. komentarji drugih na moj zdajšnji izgled mi ne pomenijo nič. Ker (vsaj pri meni) vsa zadeva nima nobene zveze s hujšanjem zaradi lepega (?) videza, kot se pogosto napačno predpostavlja. Gre bolj za to, da je človek na nek način “sit vsega”, še najbolj pa sebe.

jaz vam lahko svetujem le to, da si pri borbi s hrano in samopodobo ponovite nekatere misli, mogoče vam bo lažje:
– rad se moram imeti ne glede na to, koliko tehtam
– življenje je kratko, ne izgubljajmo časa s stvarmi, ki so nepotrebne
– hrana je le gorivo, brez katerega telo ne more delovati, ni stvar, o kateri bi razmišljali non stop, ker ni nič posebnega
– suhi ljudje so nesrečni in veliko bolj trpijo
– občutek krivde uničuje