Nesramnost? Opravičevati? Komu? in zakaj le?

Izpostavljam samo vzdevke, ker sem želela povdariti tvojo agresivnost v smislu razburjanja glede zaščite živali in blablabla… sem verjetno takrat pojasnila dovolj. Zakaj bi se postfestum opravičevala, ne vem, niti nimam namena, ker nisem nič hudega mislila, vsak ima pravico do svojega mnenja, mar ne?

Ah, saj nima veze, ne štekate to poanto okoli svetništva, saj je tudi stara biblijska zgodba nazorno to prikazala ko je jezus povedal: kdor je brez greha naj prvi vrže kamen…….. torej……….

Sem samo mama, taka kot sem, sprejemam se za tako, brezmadežna nisem niti nikoli ne bom, pa naj mi nazaj nekdo oporeče in se mi javi v stilu: jaz pa nikoli nisem …. (karkoli že) pa sem zato brezhiben starš….

Brezhibnega starša ni, torej tisti ki se tako veselo tolčete v prsa kot veliki zmagovalci: češ vse knjige sveta na temo vzgoje sem prebral, in ki se obnašate tako kot piše v knjigah, potem to niste vi sami, kako naj se otrok česa nauči, če ga pošlješ stran od sebe ko kaj ušpiči, ali je to za vas sprejemljivo, za me ni! Za me je reševanje problemov to:

1. dam vedeti da sem jezna (vseeno ali se zaderem, ali jo po riti, ali kakorkoli dam vedeti da sem čustven človek in da reagiram na nekaj kar je otrok naredil in to ni prav.

2. pogovorimo se in zadevo raščistimo takoj, o tem se pa dejansko pogovorimo, ne pošiljamo se proč, ker ko se enkrat zadeva “ohladi” je brez pomena priklicovat nazaj tista čustva, ki so bila ob dogodku tako aktualna

3. O kakšnih vzgojnih prijemih in drugih zadevah se pač logično pogovorjamo tudi brez konfliktov.

To je zopet moje stališče, jaz mu sledim ker mislim da je prav tako.

Nives – spet slab dan? ;))

Ti svojo deklico vzgajaš tako, kot meniš, da je prav – in če meniš, da jo boš z eno po riti česa naučila in da drugače ne gre, boš pač s tem početjem nadaljevala.

Jaz je pač ne morem udariti – ker je moj otrok, ker menim ,da bi ji z udarcem sporočila le, da ne znam drugače, da sem slabič. In menim ,da bi jo z udarcem preveč ponižala.

Ja, jaz sem bila tista, ki sem napisala, da sovražim starše, ki tepejo.
Zakaj?
Ker očitno – impulzivni kot si menda tudi ti – svoje nemoči in furstracij ne zmorejo predelati v toliko, da bi se z otrokom civilizirano pomenili.
Je kdaj udarec koga kaj – pametnega – naučil?

Kričim tudi jaz, pa grizem ustnice in štejem do 10, 20, pa se ohlajam na hodniku – ker se ne strinjam s teboj, da bi morali vedno pustiti čustvom svojo pot. Naj bi živeli v neki skupnosti – najprej družini, nato šolski, razredni, v delovnih enotah, v stanovnjskih soseskah… – in menim, da bi nastal precejšen kaos, ko se ljudje ne bi več pogovarjali, ampak bi kričali, se tolkli itd.
Če se zmoremo obvladati in civilizirano meniti drugod, zakaj ne doma?
Pa kaj nam staršem daje pravico, da mlatimo otroke – le in zgolj zato, ker smo večji, močnejši, ker se nam ne ljubi civilizirano pogovarjati z njimi in ker “morajo delati tako, kot mi želimo”….

Precejkrat sem že napsiala, da popolne mame ni. In jaz sem daleč od popolnosti.

In ker sem tako veselo nepopolna, precej stvari ne “štekam”, tudi tega, kdo je ta “Mrs.perfect”, ki se bojda na forumu tolče po prsih in tega zakaj si ti, draga Nives, tako strašansko jezna.

Lp, Ali

Nives,
Pa ja, to je normalno, (imamo iste korake, le da jaz v prvem koraku povem, da sem jezna in to tako da mu to rečem, ne da se recimo kot si napisala derem ali pa brcnem v tla) saj ga ne pošlješ na odmor za dva dni. Daš mu tudi izbiro, da sam pride nazaj, ko želi. Moj recimo pride takoj za mano in ga objamem in mu mirno povem, da se to ne sme in najbrž se bova v prihodnosti bolj pogovorila, ko bo znal tudi on kaj povedati. To ne pomeni, da sem zdaj dober starš ti pa slab, to ni nihče rekel, to ti tako razumeš. Zakaj, jaz ne bom razčiščevala. Imava pač različne poglede na vzgojo. Pri nas jeza ne deluje, odmori pa. Otroci so različni, družine so različne, torej je posledično tudi vzgoja različna. Moje mnenje je le, da je vzgoja zrcalna slika staršev.

Lp
A.

vam resnično nič ne šteka?
Ohlajanje je zato, da se pomiriš in ne reagiraš takoj in zdaj, ker bi takrat morda kdo (jaz gotovo) reagirala napačno in v afektu.
Mož se s tekom pomiri, jaz grem v drugo sobo malce zadihat, premislit in potem odreagiram. Tu ni nikakšnega potiskanja pod preprogo, nereagiranja, zanikanja napake ali čustev. Gre za to, da znaš svojo jezo krotiti. sama sem človek, ki bi, če ga zagrabi, zelo agresivno reagiral. Moje hlajenje je zato namenjeno temu, da premislim, kako bi reagirala. Ne pa zato, da pobegnem od družine. Ne zato, da ne reagiram, pač pa da pravilno reagiram.
Ja, vsi se nekaj ohlajajo, praviš Nives – ni res, morda smo se v tem letu ohlajali trikrat. Ne grem se ohlajat ko sine polije kozarec vode, ne grem se ohlajat, če mi mož očita, da je narobe to ali to, sine se ne gre ohlajat če se pač meni ne ljubi prepirat, kateri program bova gledala, mož se ne gre ohlajat če mu ne dam seksa zvečer… to so bedaste zadeve, bedasti prepiri. Ki jih “izgovorimo”.

Ohlajat se pa gremo, ko je jeza resnično tako velika, da takoj izgovorjena ne bi bila konstruktivna. Sine se gre ohlajat, ko mu zmanjka besed in začne gristi, tepst itd. ko se pravi ne zna reagirati s pametjo, pač pa reagira s pestmi.

Nives, priznati moram, da te velikokrat občudujoče berem, kako si se postavila na noge in znaš živeti. se pa ne strinjam s tabo (pa tudi še s katero drugo), ki trdi, da je treba razčiščevati TUKAJ IN ZDAJ in takoj in ne glede na karkoli… ne, potrebno je razčistiti, ko se že lahko pogovarjaš s pametjo in ne z živci.

zato se ne delam svetnice, ker priznavam, da sem že udarila in upam, da nebom več, zato ne reklamiram, kako berem knjige, kako bla, bla, bla… v bistvu je vsa poanta v tem, da menim, da starši sami po sebi nismo kdaj dovolj, da je potrebno kdaj priznati, kako vse pa res ne zmoremo. In kaj potem če ne? Svet se ne bo podrl, sploh če smo se trudili pri tem, da naredimo vse. In jaz pač menim, da takrat, ko sem otroka udarila, nisem naredila vse. Zdaj morda naredim malce več, vse pa še vedno ne…
T.

Zaklepam ga ravno ne, ka pa kdaj tudi naklestim. Moj sin je star tri leta in je ravno v najhušem obdobju trme. Mislim, da huje že ne more bit.

Ne bom opisovala na dolgo in široko, zakaj in kako le to naj povem, da ne vem, če obstoja kak starš, kateri svojega oroka nikoli ne udari. Misli, da tako lažejo v prvi vrsti sami sebi, ali pa imajo izredno mirnega in vase zaprtega ortoka, katerega postavijo v kot in tam stoji. Naš je pravo nasprotje tega, skorajda lahko rečem, da je hiperaktiven.

Takšno je moje mnenje.

Lp

Suzana

Moj petnajstletnik je čisto normalen fantič. Jezikav in samosvoj.
In ko ne zaleže nobena lepa beseda, ga čofnem po zijalih in je
potem priden kot le kaj. In še nikoli se ni s kom stepel in ogromno
prijateljev ima. Tako. Včasih so otroci starše spoštovali, danes
jih vsi križem pošiljajo v PM. In ne le starše, tudi učitelje in še koga.
Avtoritete ni. Mislim, da pri majhnih otrocih kaka čez rit samo koristi,
ko so veliki, je itak prepozno. Vsekakor pa je najprej veliko pogovorov
in iz tega otroci izluščijo, da jih imamo radi in da smo ga tudi klofnili
ravno zato. Moje mnenje in moja izkušnja.

Ti si pa res trapa? Kako lahko otroku poveš, da ga imaš rad, če ga tepeš?
In sem prepričana, da so se otroci včasih predvsem bali svojih staršev in je spoštovanje bilo bolj povezano s tem. Če imaš nekoga rad to ni povezano s straho, tepežem, spoštovanjem ali avtoriteto.
To jaz izluščim iz tvojega pisanja!

Jaz še nikoli nisem tepla otroka in tudi kazni nisem dajala.

Moja petnajstletnica kot pravi : neja je resnično jezikava, dolgi jezik ima, zna odgovoriti boljše kot mi odrasli, ona je najbolj pametna in še in še bi lahko naštevala. Ne gre mi v glavo kako bi jaz lahko takšno hčerko, ki je že velika deklica, da bi jo po riti udarila. Ne morem niti slučajno, ne vem tega ne morem početi. Takšna sem, ker sem zelo čustvene narave, Jaz rajši trpim v sebi kot, da bi se nad otrok nanašala. Pač tako je.

Vso srečo z otroci!

LP, Doroteja