midva najino skrivnost, da sva v postopku ivf zaenkrat zelo skrbno čuvava zase. ker trenutno še ne živiva na svojem in nimava lastnega gospodinjstva (sva v fazi urejanja svoje novogradnje), je bilo kar precej “motoviljenja” s skrivanjem zdravil v hladilniku, dobesedno tihotapljenjem iz hiše za UZ-je, ko sva oba šla na kliniko pa sva (zelo radovednim) svojcem, ki vedno pričakujejo, da povema kam greva, napletla neko zelo verjetno zgodbo (uradno greva običajno urejati stvari glede novogradnje).

zaenkrat tega nisva delila z nikomer, ker bi bilo verjetno polno predsodkov. kolegi (večinoma z družinami) naju običajno že tako ali tako večkrat špikajo, da “bo treba zamenjati bika”, ker še nič ni, jaz pa redno slišim na sporedu, da sem pri svojih 30-tih letih stara baba in mi bo še žal, ker nisva imela otrok bolj zgodaj :-/ Same prijetne stvari v glavnem. Nihče v okolici nima težav z neplodnostjo, tako da je to najini družbi in sorodstvu nekaj nepredstavljivega, pa tudi nekoliko tabu tema… mojega zelo skrbi, da ga bi družba špikala, da še otroka ne more naredit (nekaj opazk v tej smeri je že bilo, saj sva poročena že kar en čas)… pa vendarle sva pred odločitvijo za naraščaj želela imeti izpolnjene vsaj osnovne pogoje (da sva oba zaposlena), in v ustvarjanje družine pač nisva šla na prvo žogo. Se pa s tem ukvarjava že kaka 3 leta.

tako to drživa (zaenkrat) za sebe… precej pa razmišljava ali bi novico delila še s kom.

zanima me kako je kaj pri vas? ste to delili s svojci? prijatelji? na kakšen način ste jim povedali (če ste jim povedali)?

midva ne poveva, kljub temu, da sva že v 6 postopku, predvsem na mojo željo, ker moj bi še komu povedal, ampak problem je če pove on se to tiče tudi mene, in ne želim da me na koncu popolni neznanci sprašujejo o zadevi, ker stvari hitro pridejo okoli.

kar si pa kdo drug misli, pa me ne zanima. ena taka mal grda, ko kaki starešji vprašajo pa je, da mora najprej en it da lahko drug pride na svet.

trenutno imam še druge zdravstvene težave, zato se ponavadi zgovorim na njih, da mam terapije, kontrolo pri zdravniku…

sem pa tudi drugače zelo privatna oseba in ne govorim okoli zadev, niti o zdravju, niti staršem. enostavno je povedati ko uspe, po možnosti že prvič, kako pa kaj je na stvari, če se pa trudiš že nekaj časa pa razumevanja po mojem ne bi bilo več.

midva zanekrat nisva rekla nobenmu, če ne bi uspelo tule, planirava morda tudi posvet v tujini tisto bi bilo malo težje skrivati, ampak še nisva tam.

moj odgovor je, povejta tistemu in takrat ko vama bo ustrezalo ali pa ne, meni zelo pomaga da imamo forume in fb, da lahko delim moje strahove in vprašam za informacije punce, ki so na istem kot jaz, ker drugi težko razumejo, prav tako mi je to ok, da z vsem ne obremenjujem partnerja.

Midva sva povedala parim ljudem, ki so bama blizu.
In pa mojim staršem. On svojim ni hotel iz osebnih razlogov.
Nama to ni delalo posebnih težav in o tem brez problema govoriva na glas. Povedala sem tudi šefici v službi, da bom zamujala in več manjkala. Razen ene sodelavke ( se že več let trudi zanositi vendar je zelo proti umetni oploditvi) sem naletela na super pozitiven odziv.
Res podpora in tekom postopka “navijanje” da sem bila res presenečena.

Je pa to stvar ali poveš ali ne itak od posameznika odvisno. Smo pač različni.

Sama sicer nimam te izkušnje, imam pa prijateljico, ki je družini in nam, bližnjim prijateljem obakrat povedala še preden je šla na postopek. Obakrat je šlo v prvo skozi in smo potem vsi srečni spremljali celo nosečnost. Je pa res, da je to odvisno od vsakega posameznika… Jaz bi najbližjim verjetno povedala, ker mi pomaga podpora, pogovor z družino, prijatelji..

Najina mnenja so bila deljena, vendar na mojo željo zaenkrat še nisva povedala nobenemu. Sama se dovolj poznam, da bi mi opazke in vprašanja povzročala samo dodaten stres, ki ga pred samim postopkom sigurno ne potrebujem. Dovolj je že, da naju “špikajo” z vprašanji tipa “kdaj bosta pa vidva kaj naredila, saj sta že dovolj stara..” Ne potrebujem dodatnih vprašanj, če je tokrat že kaj ratalo. Ne, hvala. Če bo potrebno, bom povedala, drugače ne. Je pa res, da sem sama tudi bolj zaprt človek in ne rabim tolike zunanje podpore, kot mogoče kdo drug.

midva sva se potem odločila, da ne poveva.

sem pa do sedaj srečala že 2 sodelavca, z nobenim od njiju sicer ne sodelujem tesno, ampak je bilo vseeno neprijetno :-S

Poznam par primerov, kjer so pari povedali in so namesto (pričakovanega) sočutja dobili par krepkih, v smislu Kakšna ženska pa si, da še otroka ne znaš narest ipd., do konstantnih vprašanj A vama bo sploh kdaj ratal, al sta se že nehala trudit. Res je čisto odvisno komu zaupaš to informacijo, je pa v končni fazi to čisto tvoja stvar in če je ne želiš deliti z nikomur, ti je ni treba! Sploh pa z nekom, ki ne ve, kako je to, ko si želiš, se trudiš in ne prideš nikamor. Jaz vem, da bi določenim osebam lahko zaupala, vendar nočem tistih pogledov, ko veš, da se nekomu smiliš. Kvečjemu bi potrebovala pozitivne misli, vsaj zaenkrat mislim, da to lahko dobim edino od oseb, ki so šle/grejo čez to in od svojega partnerja. Konec koncev, sva in bova v temu do konca midva in nihče drug.

” Kvečjemu bi potrebovala pozitivne misli, vsaj zaenkrat mislim, da to lahko dobim edino od oseb, ki so šle/grejo čez to in od svojega partnerja. “

tole si zelo dobro napisala…

moram reči, da mi je dejansko lažje od kar prebiram ta forum. da mi je bilo lažje, če sem rekla kakšno s kom v čakalnici za UZ, ob čakanju pred operacijsko, v počivalnici…

Živjo, pri nama ve samo moja mami in sestra, pred kratkim pa sem povedala se zelo dobri prijateljici. Meni se gre na bruhanje to, ker nekatere ženske poudarjajo kako so izpopolnjene, ko so postale mame in kaj čakam, ker mi potem še žal, če jih ne bom mogla imeti. Si niti nočem predstavljati, kako bi bile pokroviteljske do mene šele, če bi vedele, da imava težavo.

Imava pa podoben primer kot dolenjca – sva delala svojo hišo in sva doma še težje skrivala razno pošto itd. Najbolj nadležna vprašanja so se začela pa sele, ko sva se preselila v svojo hišo – zakaj sta delala hišo, ce ne mislita imeti otrok, saj nista vse mlajša (ne od bližnjih, ampak od kakšnih daljnih sorodnikov in znancev). V glavnem zelo težko za požreti… ampak sem mnenja, da nam bog (ali vesolje) naloži toliko, kot smo zmožni prenesti, tako da punce – smo zelo močne!!!!!

Seveda vsaka ve zase.
Jaz sem vesela, da tega nisva skrivala saj sem na hodniku srecala svojo sodelavko ki je bila tam službeno. Itak je vedala zakaj sem tam in ni bilo nobene zadrege. Res fajn obcutek.
Tudi na to, da se komu smiliva nisva dobila obcutka niti besed.
Če bi bila še enkrat na začetku bi naredila isto.

Midva sva povedala. Posebej zaradi izjav: a bo treba zamenjat bika, kaj čakata, stara sta, jaz imam prvi skok zastonj….

Pa mi ni žal…. punce na jogi, so mi res stale ob stran.. sem jim hvaležna.

Tujino pa enim ja, enim pa sma jo “predstavla” kot dopust…

Tako kot je rekla Mima82, vsaka ve zase 😉 Težko je poslušati take bedne izjave, nekaterim pa je verjetno še huje držati v sebi. Sama trenutno ne čutim potrebe po razlaganju in njihovem razumevanju in hkrati tudi nočem, da jih preveč skrbi(družina). Mi je všeč, da je stvar samo najina, da se nihče ne vtikuje z raznimi nasveti “sta že poskusila to,..kaj pa, če bi probala to,..sproščena moraš biti, da bo uspelo,..ipd” in da se mi takrat, ko hočem odmisliti, to res lahko naredim.

meni je najtežje to skrivanje, saj nimava svojega gospodinjstva (še zaenkrat). precej nelagodno se počutim, ker morama lagat. če bi povedala, bi pa verjetno tudi hitro pokasirala kakšno “to je pa zato, ker sta toliko časa čakala, zdaj pa imata!”…

Joj kakšne bedne izjave imajo eni. Ne vem no…to zame ni fora ampak je že čisto norčevanje brez okusa. Mogoče jaz tega nisem poslušala, ker sva dokaj hitro začela z preiskavami in potem samim postopkom.
Edino kar nisva povedala je njegovi družini ker je njegov očim že na začetku ko sva začela hoditi skupaj imel zelo grde besede in mišljenje o tistih ki za njegove pojme niso sposobni narediti otroka.
Tako, da tudi njegova mami ne ve za postopek.

Ja. Res so bedne fore. Bolane, mislim, da takšni kreteni (kot jih jaz ljubkovalno kličem) potrebujejo še večjo pomoč kot me, katere smo/se trudimo na vse pretege ta +. Ža

Mislim groza, kako se ljudje vtikajo v stvari, ki se jih ne tičejo… Tega nikoli nisem razumela… Razna vprašanja in komentarji, kdaj bosta imela otroka, saj sta že dolgo skupaj, pa leta tečejo itd,.. Noben pa ne pomisli, da mogoče pa par dela na tem in na žalost ni “rezultatov”.. Da morda je pa za njima že kakšna neuspešna umetna oploditev, ki sta jo zadržala zase, ker gre za zelo osebno in občutljivo stvar… Ljudje čisto nič ne pomislijo, preden bleknejo neumnost, namesto da se, če že želijo podati komentar, najprej postavijo v kožo druge osebe. To so res stresne situacije, zato vsem, ki jih to doleti, želim mirno in uspešno pot do povečanja družine.

Ne morem verjeti, kako so ljudje brez občutka.. Se strinjam z zgoraj napisanim, ljudje bi se morali bolj brigati zase. Take je potrebno samo ignorirati, škoda energije, da bi se sekirali. Srečno vsem!

… se mi kar zelodec obraca, koliko primitivnih, primitivnih ljudi je med nami 🙁 Kot je ena napisala, to je popolnoma brez okusa in brez vsakega obcutka. Vse dobro vsem, ki ste v tej situaciji.

Midva dolgo nisva nobenemu povedala. Potem sem povedala bližnjim prijateljicam, na koncu še mojim staršem. Ni vedno tako grdega odziva. jaz imam od kolegic popolno spodbudo in občasna previdna vprašanja, kdaj imava kaj. Starše pa sem prosila, da ne sprašujejo nič, da bodo že zvedeli ko bo kaj za izvedet, pa tudi to spoštujejo. Tako da mi je odleglo ko sem povedala, pa tako strah me je bilo. Smo si zelo blizu in tudi vedno povemo kdaj kdo kam gre in nisem mogla več iskat izgovorov…koo pa je oče prišel do mene, če sem bolna da toliko hodim v LJ na preglede, sem pa povedala. Boljše to, kot da misli, da so mi meseci šteti 🙂 …

Zaenkrat bova stvar zadržala zase, sploh dokler ne greva v prvi postopek, ker nama že to predstavlja kar velik stres. Potem pa bova videla kako in kaj naprej. Verjamem, da so odzivi nekaterih lahko spodbudni in razumevajoči. Nekateri znajo spoštovati te stvari in ne sprašujejo, če sam tako poveš. Po drugi strani so pa spet nekateri, ki nimajo niti kančka razumevanja in zaradi takih ne bi rada tvegala dodatnega stresa. Morda, nekoč, ob pravem času povem še komu..