Ali so to znaki izgorelosti?
Imam veliko dela in kar pomnim sem bila vedno tista, ki je najdlje ostajala v pisarni, delala doma ali pa čez vikende.
Ko sem zamenjala službo(prejšnja za določen čas se je iztekla), sem mislila, da bo bolje.Splet okoliščin je nanesel, da sem poleg svojega, dobila še sodelavkino delo. Trenutno me preganjajo roki, obstajajo določeni pritiski, delam še zvečer in čez vikende. Opažam, da sem manj produktivna, nimam idej, popolnoma izčrpana, ko pridem iz službe padem v posteljo, doma težko opravljam vsakdanja opravila, ker mi predstavljajo ogromen napor. Občasno imam težave s spominom,koncentracijo in začele so se mi dogajati napake.
Po naravi sem perfekcionist,ker se bojim, da me bodo drugače imeli za nesposobno in težko rečem ne.Imam še več kot tretjino lanskega dopusta in kopico nadur.
Bejži do zdravnika, povej, kaj se ti dogaja in prosi za dolgotrajno bolniško. Dobro bo vsaj za tri stvari:
1. Odpočila si boš od vsega in si nabrala novih moči.
2. Ugotovila boš, da se firma ne bo podrla, če te ne bo in spoznanje te bo (upam!) peljalo do odločitve, da se v službi postaviš zase in zapuščaš delovno mesto po osmih urah. (in čim prej poiščeš drugo službo)
3. Tvojim šefom se bo menda končno posvetilo, da je treba nekaj storiti s tvojim delovnim mestom, ker (spet upam!!!) ne bo nihče drug delal na tak način kot ti!
Ne govorim na pamet, zgodilo se mi je zelo zelo podobno. Končala sem na urgenci. Ne pusti, da pride tako daleč.
še malo pa si gotova če boš tako nadaljevala. prvo pravilo, na bolniško, drugo pravilo, nehaj delat, to se tako ne splača pa še nobene medalje ne boš dobila, vem da te jaz ne bom prepričal, to je način življenja, jaz nikoli več ne bom šel v službo, vsi smo nadomesttljivi, največ nenadomestljivih pa je nažalah
Vsekakor tvoji znaki kažejo, da potrebuješ odmor. Če si res izgorela, en teden ali dva ne bo dovolj, v večini primerov pa že kak dan naredi razliko. Sama imam pogosto iste znake, ki so alarm za to, da si vzamem dopust. Po treh dneh sem kot nova. Če pa tega ne narediš pravočasno, ti niti dva meseca odmora ne bo pomagalo. Takrat govorimo o izgorelosti. Vzemi si torej čim prej pavzo – rabiš jo!
Spoštovana,
simptomi, ki jih opisujete, kažejo, da ste izgoreli. Opozoriti vas moram, da so posledice izgorelosti izjemno resne. Zadeva se lahko stopnjuje v dolgotrajno znižano zmožnost dela, občutke depresije, znižanje kvalitete odnosov, pa še kaj hujšega. Skratka resna izgorelost ima zelo težke posledice in rehabiliticaija traja več let. Na tej povezavi najdete kratek zapis o moji izkušnji izgorelosti: http://revitacenter.si/#page71 Na tej povezavi je forum namenjen izključno Izgorelosti: https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=585 Tukaj lahko najdete zgodbe in vprašanja oseb s podobnimi težavami supaj s strokovnimi odgovori.
Videti je, da v sebi nosite klasične predispozicije za burnout. To so predvsem ponotranjena prepričanja iz otroštva v smislu:
– šefa moram vedno ubogat
– vsi me morajo imeti radi in vsem moram ustreči
– narediti moram vse popolno in to čimprej. Ponosna sem nase, ker jemljem nase celo sodelavkino delo.
– če pokažem šibkost, sem slabička
To so zmotna prepričanja, ki izvirajo iz otroštva in nam otežujejo, da bi zaščitili lastne meje. Torej, niste perfekcionist po naravi, ampak ste si ta prepričanja izgradila kot otrok, običajno na podlagi sporočil staršev. Tako kot vsi, ki izgorevajo. To pa pomeni, da ta prepričanja lahko tudi spremenimo in se osvodimo prisil, ki so nekoč služile svojemu namenu, danes pa si z njimi kvarimo zdravje in kvaliteto življenja.
Nova, zdrava prepičanja bi bila recimo:
– Tudi če naredim napako, sem dobra oseba. Še več – napake so normalen sestavni del življenja in so celo potrebne za napredek.
– V odraslem življenju je normalno, da me določen del ljudi zunaj doma ne mara. Vsak konflikt je sicer neprijeten, hkrati pa normalen sestavni del kvalitetnih odnosov. Kot odrasli ljudje s spustimo v konflikt, čeprav vemo, da bo neprijetno.
– Dobro življenje teži k ravnotežju med delom, zabavo in dobrimi odnosi z bližnjimi.
– Odraslo je poskrbeti zase in reči – ne.
Praktičen nasvet pa je:
– Takoj obiščite osebnega zdravnika. Poudarite vse simptome nikar ne zmanjšujte teže svojega problema.
– Zdravnik mora potrditi, da gre za težave psihičnega izvora in izločiti možnost telesnega izvora.
– Izborite si vsaj mesec dni bolniške. Dalj ko boste odlašala obisk in bolniško, težja in dolgotrajnejša bo rehabilitacija.
– Potem pa je dobro iti na par srečanj s strokovnjakom, da si razjasnite vzroke, posledice in tudi koristi izgorelosti. In seveda kako splezati nazaj na zeleno vejo.
Običajno prva faza obravnave traja nekje 4-5 srečanj, da klient uvidi kje leži izvor težav, v kakšnem stanju se je sploh znašel ter da izdelamo načrt kako se najprej rehabilitirati in potem vzpostaviti neko novo ravnotežje. Spreminjanje globljih vzorcev, zaradi katerih ne zaščitimo svojih mej in poskrbimo zase (recimo zelo dolgo ne gremo z zdravniku ali šefu ne rečemo: »za dodatne naloge potrebujem eno študentko«) pa terja več časa.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Da ne odpiram nove teme… bi tudi jaz vprašal ”Ali so to znaki izgorelosti?” Vzgojen sem v duhu da je (fizično) delo plemenito in da si moraš v življenju nekaj ustvariti, ter da se v življenju lahko zaneseš le nase. Im to mi je v življenju bolj škodilo kot koristilo…
Od 2010 do srede lanskega leta; ko me je po nekaj mesecih mučnega in ohlajajočega se medsebojnega odnosa zapustila dolgoletna partnerka; je moje življenje izgledalo takole: jaz 700€ plače, ona brez prebite pare zapustila svoje prepite in nasilne starše, prišla v 3.letniku srednje šole k meni, ko sem še živel pri starših. Zaradi porajajočih se nesporazumov s starimi sem vnovčil prihranke in kupil eno staro hišo, ki pa jo je bilo treba komplet obnoviti (najemniškega stanovanja ni bilo za dobit). zjutraj služba, popoldne zidarska in podobna dela do noči, in tako par let. potem se mi je v službi ponudila možnost napredovanja, če bi naredil faks. in sem ga. zjutraj služba, popoldne faks, 250 km vožnje vsak drugi dan, čez vikend obnova hiše… revna kot cerkvene miši… kljub temu da sem fizično zelo pripravljen, so bili večeri, ko sem zaspal med umivanjem zob…
no pa sem naredil faks, dobil boljšo službo, pripeljal hišo do stanja da je možno v njej bivanje… lani pa… šok. nisem vedel več ne gdo sem, niti ne več kaj v življenju hočem, kaj bi rad. zdej, več kot pol leta tako, je moje življenje preceej manj naporno, ker se nekak ne primem več nobenega dela in si vse jemljem zlo na izi.
In vendar, imam precejšne težave s spominom, težave s koncentracijo, včasih ne razumem če gdo prehitro govori. Pozabljam imena, datume, sleherni dan se mi zgodi kaka situacija black out-a… Zjutraj se zbujam utrujen. Če spim več dni zapored le po kakih 6 ur se pa čez dan počutim kot da sem v neki svoji dimenziji zadetosti. Sam pri sebi sem opazil da se z ljudmi ne zmorem več sproščeno pogovarjati o brezveznih temah, izgubil sem duhovitost, po nekaj stavkih pogovora ne vem več kaj reči….
Z zdravjem pa ne opažam nekih problemov.
Se opravičujem za obseg posta, vprašanje pa je na začetku…
Spoštovani rakjort,
hm, razmišljam kako odgovoriti, da bo koristno za vas. Predpostavljam namreč, da na nek način odgovor na svoje vprašanje: »Ali so to znaki izgorelosti?« že poznate. Iz vašega zapisa je videti, da so navedeni znaki zelo verjetno posledica hude izgorelosti. Verjetno ste prebrali že zgoraj, ampak za vsak slučaj ponovim postopek ukrepanja v vaši situaciji:
– Takoj obiščite osebnega zdravnika. Poudarite vse simptome nikar ne zmanjšujte teže svojega problema.
– Zdravnik mora potrditi, da gre za težave psihičnega izvora in izločiti možnost telesnega izvora.
– Izborite si vsaj mesec dni bolniške. Dalj ko boste odlašala obisk in bolniško, težja in dolgotrajnejša bo rehabilitacija. Nekaj dni nazaj je psihiater v situaciji zelo podobni vaši predpisal direktno 3 mesece bolniške.
– Potem pa je dobro iti na par srečanj s strokovnjakom, da si razjasnite vzroke, posledice in tudi koristi izgorelosti. In seveda kako splezati nazaj na zeleno vejo.
Ok, to je pač postopek ukrepanja, da se oseba postopoma vrne v neko normalno psihofizično stanje. Veliko bolj zanimivo pa postane, ko se vprašamo, zakaj veliko izgorelih te korake zelo težko neradi. Nekateri jih nikoli ne naredijo in raje končajo na psihiatriji ali celo v mrtvašnici. Odgovor ste dali sami v začetku posta – da ste vzgojeni s prepričanji:
– Zanesem se lahko samo nase
– Živalsko garanje je plemenito
Jaz pa dodajam:
– Bolezen je za slabiče
– Moram biti močan, drugače sem ničvrednež
– Moram biti skromen
– Nisem pomemben
Ne vem, če se zavedate teh prepričan pri sebi, ampak jih je razbrati iz vašega pisanja. Najprej pravite, da ne želite odpirati nove teme, na koncu pa se opravičujete za dolg post. Iz tega sklepam, da se ne počutite dovolj pomembnega, da bi si brez slabe vest vzeli svoj prostor ali, da bi recimo brez slabe vesti poskrbeli zase in šli na bolniško. Opisujete izjemno hude zdravstvene težave, na koncu pa pravite – z zdravjem pa ne opažam nekih problemov. Vem, da ste s tem mislili na fizično zdravje, pa vendar. Skratka, kot ste lepo že sami zelo lepo napisali, v otroštvu ste sprejeli odločitve in prepričanja, ki vam danes bolj škodijo kot koristijo. S temi večinoma nezavednimi prepričanji ste se dolga leta gnali čez vse meje. Ker se niste znali ustaviti z lastno odločitvijo, je to naredil vaš psihofizični sistem. Sindrom izgorelosti je zaščitni mehanizem, ki osebi prepreči dokončno samouničenje.
Če prav razumem, ste zdaj na tehtnici, kjer so na eni strani ta vaša prepričanja, s katerimi si na nek način preprečujete poskrbeti zase (zdravnik -> bolniška -> rehabilitacija -> lastno uravnoteženo življenje), na drugi strani pa vam vaš psihofizični sistem in zdrava pamet pravita, da je vrag vzel šalo in da je čas resnici pogledate v oči in poskrbeti zase. Za začetek – super, da ste poslali ta post. To je odličen prvi korak.
Toliko klientov prihaja k meni z zgodbami podobnimi vaši. Večina jih tekom svetovanja ugotovi, da so pomembni in dragoceni, da se je mogoče zanesti tudi na druge, da uravnoteženo življenje prinaša boljše rezultate kot brezmejno garanje, da imata v življenju izjemno pomembno vlogo počitek in zabava …, za začetek pa, da se je vaši situaciji dobo obrniti po kak nasvet. Iz globoke jame je z zlomljeno nogo zelo težko splezati sam.
Lep pozdrav
Uroš Drčić