ali so problemi iz pred parih let razlog za razhod ali pa je to le izgovor

Spoštovana gospa Smrdu,

Sem samo še ena oseba z mejno osebnostnjo motnjo oziroma nekdo, ki mu je uspelo večino simptomov spraviti pod kontrolo. Še več, pri marsikateri zadevi ne samo, da sem jo spravila pod kontrolo, tudi razmišljam drugače. Recimo, ne razmišljam več črno-belo, zato nisem več vzkipljiva in se ne počutim ogroženo, če ima nekdo drugačno mnenje. Rečem si pač, ljudje smo različni in vsak ima pravico do svojega mnenja, pa čeprav sem jaz še tako sveto prepričana, da imam jaz prav. V zakup pa vzamem tudi, da se morda tudi sama motim.
Tudi partnerju sem začela zaupati, ni več ljubosumnih izbruhov, v zadnjem času pa sem obvladala tudi separacijsko tesnobo.
A v tem, ko mi je uspelo skoraj popolnoma zaupati partnerju, me je ta, po 15 letih skupnega življenja, prevaral. Kar je še huje, pravi, da bi sedaj moral biti svoboden, češ, da sem mu vzela njegova 20-leta in jih hoče nadoknaditi.
Pet oziroma morda še več let sem čisto vredu, se imam pod kontrolo, tudi on prizna, da sem »normalna«, a kljub temu pravi, da je do prevare prišlo zaradi dogodkov, ki so se dogajali pred leti. Da je verjetno vse tiščal v sebi in sedaj mu je ta ženska vse to sprožila. Ona je nekaj let mlajša od njega (v dvajsetih), jaz pa sem nekaj let starejša od njega. On je star 33 let, sedaj bo 34.
Verjamem, da mu je bilo takrat hudo (pa še mlad je bil, morda s premalo izkušenj; tudi z odnosi, saj sem bila njegova prva resna zveza), a ne morem se znebiti občutka, da je pretekle probleme vzel za izgovor. Ali je možno, da partner osebe z MOM doživlja nekakšne vrste posttravmatični sindrom ali pa je vse to izgovor, je moje vprašanje?
Jaz sem dojemljiva oseba, vedno pripravljena za pogovor in za reševanje problemov.
Drži, da je najino družabno življenje bilo izredno slabo zaradi preteklih zadev, vendar sva bila oba malo lena, da bi vzpostavljala nove stike. Sva se vedno veliko pogovarjala in nekako nisva rabila družbe, čeprav sem jaz včasih pomišljala, da to verjetno ni dobro.
Povedati pa moram tudi to, da sva se zadnja leta trudila, da bi zanosila, pa ni šlo. Bila sem tudi v postopkih umetne oploditve, pa tudi ni šlo. Otrok je bil bolj moja kot njegova želja, pravzaprav pravi, da je to bila morda tudi kaplja čez rob. Imava majhno stanovanje in v otroku je videl velike skrbi. Čeprav sva se dogovorila, da če otrok pride, bomo že zdržali pet let, potem pa bova poskrbela za večje stanovanje. No, hudo je tudi to, da me je prevaral ravno, ko sem bila v zadnjem postopku. Pred njim sta se, tako se mi zdi, le pogovarjala (morda je šlo takrat za čustveno prevaro), ko pa sem bila v samem postopku, pa je prišlo še do fizične prevare. Prevaral me je na služebni poti, ko je bil odsoten nekajkrat po par dni. Tako izgleda, kot da je izkoristil prvo priliko, ki jo je lahko. A ni ironično, ravno v času, ko sem mu že popolnoma zaupala.
Trenutno je na morju, ker je rekel, da me ne more gledati, kako trpim in da mora razmisliti, kaj si pravzaprav želi.
Jaz pa se sprašujem, ali je to res ali pa je šel na lepše s svojo ljubico.
V povezavi z mojo motnjo, pa vidim, da je še kako prisoten strah pred samoto, pred izgubo ljubljene osebe. Preživljam pravi pekel.
Kako sedaj komunicirava? Klicala sem ga, a se ne javi, pisala sem mu sms in mi je odgovoril, da je spoznal neko družbo in da so na pivu. Ali laže ali je res? Prijateljice mi svetujejo, naj ga ne kličem in pišem sms-ov, naj v miru razmisli in naj se on javi. Kaj pravite vi?
Odločila sem se, da gem k terapevtu, ker teh bolečin ne morem več prenašati. Osebna zdravnica mi je predpisala pomirjevala, brez njih bi mi bilo še veliko huje.
Prosim za vaše mnenje o moji situaciji. Kaj lahko pravzaprav naredim?

V nadaljevanju objavljam in kopiram odgovor strokovnjakinje:
****

Spoštovana gospa,

Prav težko mi je videti nekoga, ki se je tako zelo trudil in uspel narediti tako velike spremembe kot jih opisujete pri sebi, potem pa doživi udarec ravno na svoji najšibkejši točki. Definitivno je dobra odločitev, da si poiščete psihoterapevta (tudi psihiatra, saj znajo ti običajno z zdravili bolje pomagati kot pa lečeči zdravniki), da vam pomaga skozi to težko preizkušnjo.

Partnerji z MOM doživljajo veliko stresnih trenutkov, predvsem ob samomorilnih grožnjah in poskusih. Ampak to kar vi opisujete, da ste že več kot pet let precej uravnovešena in da obvladujete ključne simptome in da se je prevara zgodila sedaj… to nikakor ni proces po katerem poteka reakcija na stresne dogodke. Torej, če vam partner očita, da je to vaša (ali samo) krivda, ne sprejeti tega, to je zgolj njegovo opravičilo. Ne tega vleči nase, zaradi preteklih izkušenj, ampak se poskušajte postaviti v vlogo vsakega običajnega partnerskega odnosa, v katerem eden prizadene drugega s prevaro. Običajno je pri tem potrebno slišati zgodbi obeh partnerjev, vendar iskreni, ne pa obtožujoči in izogibajoči (kakor jo ponuja vaš partner).
Težave z zanositvijo vnašajo velik dodaten stres v vsak partnerski odnos in žal je kar veliko parov, ki tega pritiska ne zdrži. Ob tem se tudi pojavlja vprašanje, ali je vaš partner dovolj zrel za otroka, ali je sposoben tovrstne odgovornosti in zakaj nima želje po otroku. Poleg tega pa ne pozabiti, da ste si tega partnerja izbrali še ko ste bila manj pri sebi kot sedaj in pogosto si osebe z MOM izberejo partnerje, ki tudi podpirajo oz.
vzdržujejo njihovo problematiko. Tako, da ni nujno, da vsakemu partnerju v resnici odgovarja to, da postane oseba z MOM bolj stabilna in svoja. Tako vidite, je pri vama veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na trenutno stanje v vajinem odnosu. Še enkrat pa poudarjam, da se ne pustiti prepričati, da je to zaradi MOM.
Ob teh nepopolnih informacijah vam svetujem, da si oba vzameta čas, da sploh razmislita kaj želita, ali si vi res želite nadaljevati odnos z nekom, ki je tako prelomil svojo obljubo (ko vstopimo v partnerski odnos je zvestoba nenapisana obljuba, ki jo vsakdo razume) in zaupanje? Ali mislite, da boste lahko še sproščena ob njemu in mu zaupala? Morda pa je na vaši poti kdo, s katerim lahko začnete novo pot, sedaj ko ste že toliko časa bolj zrela oseba.
Če pa se odločita za skupno nadaljevanje, pa vam svetujem partnersko terapijo, saj bo brez te težko sprejeti in premostiti prepad, ki je nastal ob partnerjevi prevari.
Sedaj ste v najtežjih trenutkih. Zdržite jih, družite se s prijateljicami in se poskušajte pogovarjati o drugih stvareh, saj ste več kot partnerski odnos in sploh več kot samo ta partnerski odnos. Sedaj še toliko bolj iščite kaj vas veseli v življenju in se ne obremenjujte, če pride strah pred samoto in izgubo ljubljene osebe, saj imamo ta strah vsi v sebi, poleg tega pa lahko sedaj spoznate, da lahko preživite tudi sama, da ste dovolj močna in da morda on niti ni takšna ljubljena oseba kot ste mislila in kot si želite.

Močno stiskam pesti za vas in vam želim vse dobro,

Maja