Spoštovani!

Zadnjih 20 let imam res zelo naporno življenje in vmes so prišle stiske, iz katerih sem mislila, da se sploh ne bom izvlekla. Tako sem pred leti dobila v predelu srca grozne bolečine, ki so se širile … bila sem pri svoji zdravnici, ki me je poslala na razne preiskave …če sem kratka: ugotovitev je bila, da je vse skupaj le odraz splošne preutrujenosti, zakasnele stiske itn. Svetovali so mi telesno aktivnost, sproščanje …nekako se je uredilo vsaj zgledalo je tako, saj sem odtlej vse skrivala v sebi, ker je bila vsa okolica polna nasvetov …od tega, da si umišljam vse – probleme in bolečine. Zato sem raje tiho in nikomur nič ne govorim – niti, kaj delam niti kaj me muči.
Problem je v tem, da sedaj pa, ker nič ne jamram, vsi mislijo, kako mi je lepo – da nimam nič dela, nič problemov …in mi nalagajo še svoje, predvsem moja mama. Če ji kaj lepo dogovorim, pa ji ne paše, se preprosto razjezi name – kriči npr. v telefon. Ko ji lepo rečem, naj lepo in počasi pove, mi reče: “Če me pa tako jeziš …”zadnjič sem kar odložila slušalko, ker res nisem mogla več poslušat. Ko me je danes spet poklicala, me je vprašala, zakaj sem to storila. Povedala sem ji, da zato, ker me je žalila. Ona pa, da si samo umišljam in si vse predstavljam po svoje, da je tako vedno bilo. jaz ji rečem, da ji samo lepo pošteno povem, ona pa meni, da sem takšna kot njena pokojna mama in pokojna tašča. Zame je to žalitev, saj vem, da tega ne bi rekla, da če bi o njiju mislila dobro in tudi vem, da o njih ne misli lepo. Pa mi je spet rekla, da se spet samo nekaj domišljam in naj grem psihitru. Oprostite, če sem predolga. Povejte mi, če to res tako izgleda – da sem zmešana in za psihitra, ker sem res že čisto “na psu”.Poleg vseh problemov s svojo družino se moram ukvarjat še s tem.
Moje pisanje lahko skrajšate ali mi pa samo napišete, če sem res za obravnavo … Lepo vas pozdravljam in najlepša hvala.

Draga Dajana,

verjemite, da je prav vsak, ampak res prav vsak izmed nas ljudi na svetu “za obravnavo”. Vsi namreč nosimo svoja bremena kakor vemo in znamo in vsak potrebuje stistke in problema dati ven iz sebe, če ne se le-ti kopičijo v nas in na koncu ne zmoremo več. Torej, ravno tako jaz, kot vi potrebujeva vsake toliko pogovor o tem kaj se z mano dogaja, prevetritev ali je prav to kar počnem, kaj bi lahko še bolje storila itd. Ponavadi si pomagamo pri tem s prijatelji. Če pa so pritiski v okolici in življenske situacije prehude, pa to ne zadostuje. Starše si pač ne moremo izbrati tako kot partnerja, zato je toliko bolj pomembno, da so odnosi med nami in njimi dorečeni, jasni. Vkolikor gre za zlorabe je potrebno to sprevideti in povedati na glas. Šele takrat boste lahko tako trdna in močna, da boste lahko odločno postavila meje vaši materi. Sigurno pa ni rešitev to, da vse stiske in probleme skrijete vase. Lahko se odločite in “pojamrate” tistemu, ki vas bo znal poslušati in se z vami tudi o tem odkrito pogovoriti. Obrnite se kam po pomoč, obstajajo nevladne organizacije za pomoč ljudem v duševni stiski, lahko povprašate po pogovorih z psihologom v zdravstvenem domu ali kaj drugega. To so sigurno ljudje, ki vas nikoli ne bodo obsojali, da “jamrate” in znali vas bodo usmerjati naprej v boljše počutje.

Srečnno in oglasite se kako vam gre.

maja