Ali sem ravnala prav???
Vem, da je neumno spraševati o dejanjih, ki jih ljudje naredimo sami ali so pravilna ali ne. Vrjetno se nam že morajo zdeti pravilna, drugače jih ne bi naredili. Zdijo se nam pravilna, vsaj v tistem trenutku…
Skratka ljubezenska zgodba kot ste jih vrjetno slišali že sto. On razočaran v ljubezni, ker ga je sedaj že bivša žena prevarala in zapustila. Ločen, z dvema otrokoma, ki jih je obdržala ona, se je seveda zatekel nazaj domov. Jaz razočarana enako, ker sem 8 let zapravila s tipom, za katerega sem na koncu ugotovila, da je sebičen, vase zagledan idiot in sem odšla. Poznala sva se že, ko sva še oba bila srečna vsak v svoji zvezi. Po razpadu moje pa sva se bolj zbližala, zaljubila in bila srečna. Mene njegovi otroci niso motili, čeprav svojih nimam smo se lepo razumeli, niti njegovi stiki z bivšo ženo, jemala sem jih pač kot nekaj nujnega. Jaz sem ga imela neizmerno rada, zaljubljena sem bila in sem še kot raketa. On pa…pravil mi je da me ima zelo rad, da me ljubi, ampak saj sami veste kako težko je takšne izjave vrjeti. Vse lepo in prav do pred nekaj dni, ko sem se sama malo bolj poglobila v najino zvezo.
Kaj naj si začnem z njim? 12 let je starejši od mene – pred starše pripeljati ga ne morem, ali pač, prav tako on ne mene pred svoje? Bil je že poročen, otroke ima, vsega tega si več ne želi, jaz seveda si! In zavest, da bo nekega dne spoznal žensko svojih let, veliko bolj primerno novo mater svojim otrokom kot sem jaz, mi je načela pamet! Vse do sinoči, ko sem se odločila narediti konec. Sicer za enkrat samo preko smsov. Vendar jasno ve kaj sem mu govorila. Njegov odgovor je bil jasen in jedrnat, da se strinja. Na žalost ima še vedno ključe od mojega stanovanja, ki mi jih mora vrniti. Naj se z njim vidim iz oči v oči, naj mi jih vrne preko skupnih prijateljev? Bojim se, da se bom zlomila, če ga bom videla. Že tako se vsakih pet minut začnem jokat, kaj bo šele če ga zagledam. Vem da si oba želiva ostati skupaj, želita si najini srci, zdrav razum pa nama govori da je bolje končati prej kot prepozno. Ali je res?
Pika,
predvsem ugotoviti, kaj si želi tvoje srce. NIkar se ne srivaj, povej takoj in jedrnato, kajti nihče ne more izigrati resnice.
Primož
Živjo Pika!
Zberi toliko poguma, pa mu to povej v obraz, obenem pa naj ti vrne še ključe stanovanja. Če on s teboj ni pripravljen ustvariti normalnega družinskega življenja in imeti s teboj otroka, potem te ni vreden. Zavedaj se, da ne smeš nikomur v življenju dopustiti, da te prikrajša za tvoje sanje, ker potem si lahko nesrečna celo življenje. Boš videla, da boš slej ko prej spoznala moškega, ki si bi s teboj želel ustvariti tudi družino.
Pa ključavnico vrat daj zamnjati.
če je ljubezen prava… potem ni vašno kakšna je razlika v letih… sploh pa 12 let ni neka strašna razlika. če se lepo razumeta in ostalih problemov razen nekih “čudnih” starostnih zadržkov ni, potem ne vem zakaj delaš iz tega tak problem… da bo spoznal nekoga njegovih let?! ah daj no… vse je odvisno od tega kako zrel je posmeznik in če sta si tu blizu potem spet ponavljam, ne vem v čem je problem… verjetno, da če bi te on gledal kot eno “smrkljo” niti ne bi bil s tabo… ali pač?!
kar mi gre pa pri vsem tem najbolj v nos je to večno sekiranje, kaj bodo pa starši rekli!!! pa ljudje božji za koga živite? zase ali za njih? če vas imajo radi, bodo sprejemali vas in tudi ali predsvem tudi vašega partnerja…. ker je to vam ljuba oseba… če pa ne, je pa to njihov problem in ne vaš. oz. tukaj tvoj Pika…
da ne grem niti v tole: kočati vezo po sms-u… mislim, tukaj je pa prišla neka nezrelost na plan… saj smo odrasli. pokliči ga, pogovorita se… naj ti pove kako gleda nate, kako se/če se vidi s teboj v prihodnosti, kako bi bilo glede družine, njegovih/vajinih otrok…. itd… ne pa samo obupat. sploh pa ne če se imata rada…. ok?
VSAKO SLOVO JE BOLEČE. STRAH PRED OSAMLJENOSJO….
MISLIM DA SI SE ODLAČILA PRAV.
ŽE NA ZAČETKU TI JE DAL JASNO VEDETI, DA SI OTROK NE ŽELI. KAJ PA TI.
NI PAMETNO SI ZATISKATI OČI RESNICA SE POKAŽE PREJ KO SLEJ. ZATO MENIM, DA SI RAVNALA PRAV.
PRIŠEL BO FANT TEBI PRIMERE IN VSE BO ŠE OK. NJEGA PA POZABI, PREBOLI KER NI PRIHODNOSTI. VEDNO SE BO VRAČAL K BIVŠI IN K SVOJIM OTROKOM.
Morda sta oba prehitro sklenila zaključke. Noben moški si ne želi otrok z žensko, ki jo je komaj spoznal. Morda tiči njegov strah tudi v tem, da bi se lahko zgodba ponovila in bi prizadel še tega otroka. Nič ne veš in starši ne živijo s teboj in ne z njim. Mislim, da si dovolj stara, zrela in samostojna, da veš, da ga imaš rada in bi rada bila z njim. Kaj je še treba? En dober pogovor, ki bo razjasnil. Ni ti povedal, zakaj noče več otrok? Lahko je ga samo strah, in kaj je danes 12 let razlike? Potem je lahko problem samo v tebi in ne v njem. Malo razmisli o sebi in kako gledaš na te stvari. On ti je iz spoštovanja samo pritrdil.
Govorim po svojih občutkih, ker me je tvoje pismo kar malo iztirilo. Koliko pa si sploh stara, da te skrbi, kaj bodo rekli starši, če je on 12 let starejši. Pa kaj je to 12 let? Če bi moja 18-letna hči pripeljala domov 30-letnega fanta, ali misliš, da bi me kaj motilo? Dokler je dober do nje, leta sploh niso pomembna. Ne vem, ali imaš tako smotane starše, ali pa ne verjameš v njihovo ljubezen. Nam staršem namreč sploh ni pomembno, kakšen je partner naših otrok na splošno, pač pa jih cenimo po tem, kakšni SO do naših otrok.
Zaključiti zvezo dveh odraslih preko SMS – bolno, noro otročje.
Samo kar se tiče otrok se strinjam s teboj. To je namreč življenska odločitev in menim, da bi, če bi se vidva malo bolje pomenila, če bi mu povedala, koliko ti to pomeni, morda tudi on premislil in si zaželel s teboj še enega otroka. Če pa ne bi hotel, potem bi tudi jaz na tvojem mestu prekinila z njim, kajti življenja brez otrok si namreč ne morem predstavljati. Če moj partner ne bi mogel imeti otrok, bi seveda ostala z njim in otroka posvojila, če pa ga ne bi hotel imeti, potem bi se najina pogleda na življenje tako zelo razhajala, da že zaradi tega zveza ne bi mogla biti uspešna.
Hvala vsem, ki ste mi napisali takšne ali drugačne vzpodbudne besede.
Moja zgodba se je med tem že nekoliko odvrtela naprej. Fant me je poklical kar sam in to mi je pomenilo zelo veliko. Mislim, da je s tem pokazal, da me ima res rad in da je pripravljen z mano na kaj več kot samo avanturico. Lepo sva se pogovorila in delava naprej na tem, da ostaneva skupaj in da nama je čim lepše.
Kar se tiče staršev imate seveda prav, ko pravite, da ne bom živela z njimi. Vseeno pa mi je težko, ker vem, da se z najino zvezo ne bodo strinjali – vsaj ne v začetku in se bodo zaradi tega žrli in sekirali. Vrjetno nihče ne vzemirja rad svojih bližnjih.
Za vse, ki pa se sprašujete o najinih letih: jaz 27 on 39!
Hvala vam res še enkrat…