S partnerjem sva skupaj ze 17 let, skupaj ziviva ze 8let in imava dva otroka. Nisem pa srecna v zvezi. Pa ne vem ali je v meni problem ali fantu. Ze predno sva se odlocila za otoroke je bil veliko od doma (kolegi, gasilci). Vedno sem imela obcutek da so mu ostali vec kot jaz. Ko pa je bil doma je pa spal oz.pocival ker je bil utrujen. Jaz pa sem se vedno vztrajala pri njemu mislec saj bo bolje. Saj sva se tudi imela lepo, samo teh trenutkov je bilo malo. Potem sva zacela graditi hiso. Veliko casa je posvecal gradnji in sem mu tudi pomagala dokler nisem zanosila. Na ta racun dobivam ocitke, da nisem toliko casa in truda vlozila v gradno hise kot on. Pravi, da zato tudi naj ne pricakujem da mi bo on pomagal pri hisnih opravilih. Sploh pa je njegovo misljenje, da gospodinjska dela so zensko delo. Zdaj imava dve hcerki (4 in 1 leto). Se vedno vecina casa sama z njima. Nimam nic casa zase. On si ga pa vzame ne glede na to da sem ze zelo utrujena, da sem samo se suzenj hisi in otrokom. On pa se takrat ko ima otroke v varstvu poklice svojo mami da pazi na otroke, namesto da bi se njim posvetil raje pociva ali poklice kolege na pijaco. Zame tudi nima vec casa. Ob vecerih ga klicejo kolegi na pijaco in se jim ne more upreti. Pravi, da od mene tako nima nic in gre. Ne vem vec kaj naj naredim. V hiso sem prevec vlozila, da bi kar pustila in sla. Otrok ne pustim. Ker ko se vcasih tako pogovarjava o razhodu, mi vedno rece da v primeru razhoda, ne bo pustil da bi otroke dobila jaz. Kako je lahko tak? Tako nemocno se pocutim. Ali imam napacen pogled na partnerja, bi res mogla biti tiho in gledati kako mu je vse ostalo vec kot druzina?

Spoštovana VeBo,

S partnerjem ste že dolgo v zvezi sobivanja, v kateri se je navadil oz. bolje rečeno utrdil svojo (pre)močno pozicijo, da si vzame veliko časa zase in za svoje hobije, Zelo dobro zna poskrbeti zase (še posebno v primerjavi z vami), kar prebuja jezo, saj doživljate, da gre na račun vas in otrok, poleg tega pa tudi ne preveri, če je vam tako ok. S tem doživljate neupoštevanost, prezrtost in to zelo boli. Vsa ta leta ste njegova ravnanja nekako sprejemali in tolerirali ter tako nehote pristali na to, da sami prevzemate večino gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Razumljivo je, da postajate vedno bolj nezadovoljni in jezni, saj čutite, da to ni pošteno in da breme obveznosti ni niti najmanj enakovredno porazdeljeno. Pa ne gre le za »fair play«, gre preprosto za neodgovorno držo odraslega.

Problem je v tem,da je partnerju verjetno tak način najbolj domač in lagoden in se ga ni oz. se ga ne bo pripravljen kar tako odreči, vi pa že »dihate na škrge« od utrujenosti in postajate vedno bolj nezadovoljni, vendar še vedno vlečete ta voz z enako močjo naprej. Ko že zgleda, da postajate dovolj jezni in mu boste končno le uspeli mirno dati večji delež odgovornosti (ki bi ga kot oče in parter moral prevzeti!), se upre z napadom na vaš strah in dvome o sebi in vam spodnese tla pod nogami. Tako se začarani krog vedno znova zavrti. Ne vem sicer kako pri vama zgleda ta situacija – na kakšen način ter s kakšnimi stavki, s kakšnim čustvenim vzdušjem in s kakšnimi odzivi se to dogaja, in če sta oba vsak pri sebi pripravljena to raziskati, vem pa, da se da na dolgi rok svoje načine reagiranja prepoznavati in spreminjati. Običajno si je v terapevtski praksi za prepoznavanja in spreminjanje vzorcev komunikacije potrebno vzeti kar nekaj časa, ob tem pa tudi za razmejevanje odgovornosti in nove uvide, ki so podlaga konkretnim spremembam vedenja,

S partnerjem se bo potrebno pogovoriti in mu jasno povedati kako se počutite in kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne ter kaj pričakujete od njega. Pomembno mu bo tudi prisluhniti in razumeti kaj on sporoča, vendar to ne sme zasenčiti vas. Spodbujam vas, da si poiščete strokovno oporo (najbolje partnersko terapijo; sicer pa individualno), s pomočjo katere se boste lahko toliko okrepili, da boste začeli bolj verjeti sebi in svojim doživljanjem. Sčasoma boste lahko odkrili od kod je vam takšno vzdušje poznano, da ste pristali na tej točki, predvsem pa odkrili kje v vas se skriva moč in odločnost za spreminjanje svojega dela. Na partnerja ne boste mogli vplivati, lahko pa boste spremenili sebe, če se boste odločili, da sebe in svoja doživljanja začnete jemati resno.

Seveda lahko pričakujete partnerjev močan odpor, ki pa naj vas v vaših prizadevanjih ne zmede in ne odvrne od zadovoljitve vaših potreb, predvsem pa od materinske skrbi za otroke. Kar pa ne pomeni, da je le ta naprej še vedno zgolj vaša domena. Na vašem mestu bi se osebno najprej dobro pozanimala (preko CSD-ja in interneta) glede skrbništva otrok (za primer, če ne bi našla skupnega jezika), da vas več ne bi mogel »žejne peljati čez vodo«. Podobno bi se pozanimala pri kakem pravniku ali odvetniku tudi glede vlaganja v hišo in enakovredna vlaganja v skrb za otroke in gospodinjstvo. V vsakem primeru imate kot mama in ob dosedanji skrbnosti do otrok svoje pravice, ki vam jih ne more nihče odreči.

Želim vam veliko poguma in moči, da poiščete načine kako speljati situacijo v sprejemljivejšo, tako za vas, kot za otroke.

Vse dobro vam želim.

Imava podobno situacijo. Ko bereš situacijo drugega in se najdeš v njej, vidiš iz drugega zornega kota, kako si slep, ker si sam v takšni situaciji.
Midva imava že starejše otroke in še vztrajam, a ne vem, kako dolgo še. Ne vidim naju skupaj, ko bodo otroci šli od doma. Čutim tako močno odgovornost, da otroke spravim do kruha in da sem z njimi doma ter jim pomagam pri šolskih obveznostih (to še tebe čaka in verjemi, da ko gredo otroci v šolo, imaš za več kot pol še manj časa).
ko pogledam svoje življenje nazaj, mi je zelo žal, da nisem šla prej z njim narazen. Še preden sva imela otroke, je bilo par situacij takšnih, ko bi lahko sedaj ko sem zrelejša, mirno rekla “adijo in nikoli več”.
Zaslužimo si prijazne može, ki spoštujejo ženo, kar nisem kar posebej dostikrat občutila.
Počutimo se žrtve, ampak bo treba sebe povzdignit in začet zadovoljevat svoje potrebe. Ko sem jaz to začela, so bili prepiri in upori vse večji…
Nasveta ti žal ne morem dati, ker sama iščem izhod, pišem ti le toliko, da vidiš, da nisi sama…
Tudi meni je grozil, da mi otrok ne da, če greva narazen, zdaj vem, da bi živeli otroci pri meni, kaj bi pa on mogel za to? Zdaj, ko so že več kot 12 let stari, se bi lahko sami odločili, kje bodo živeli, ampak mislim, da to pri teh letih ni več takšen problem, kot takrat, ko so manjši.
Kakorkoli se boš odločila, odloči se prav in naj ti bo življenje lepo.

Hvala nesrečna in nezadovoljna za mnenje in podporo….

Najini problemi se ne končajo…. Najin odnos se po menjavi moje sluzbe samo se poslabsal. Delam en teden dopoldne, drug teden popoldne. In ko sem popoldne mora biti partner z otroki, kar mu je ocitno zelo naporno, saj mi vedno pod nos mece kako so otroci prikrajsani za mamico, ko sem jaz popoldne. Ko pa sem dopoldne pa partnerja ni doma. Vedno najde izgovor da gre od doma. Sploh se ne trudi, da bi lahko skupaj prezivljali cas kot druzina. Med vikendom in ob vecerih ga prijatelji ves cas vabijo na pijace in on jim nikoli ne rece ne. In potem pozno hodi domov. Imam obcutek kot da se nas izogiba. In pravi da je vzrok za njegovo odsotnost moja sluzba. Da on nikoli ne more biti tako prost kot sem jaz dopoldne, ko oddam otroke v vrtec. Za vse krivi mojo sluzbo. Pravi, da zaradi moje sluzbe ne more tako brez skrbi od doma in da mora vedno iskati varstvo. Pravi, da bo razdru druzino, ce jaz ne zamenjam sluzbe. Jaz pa sem zelo zadovoljna s trenutno sluzbo in je ne bi menjala. Sem pa v tem podjetju ze 10, zdaj sem zamenjala samo delovno mesto. Predlagala sem mu ze partnersko posvetovalnico, pa ni navdusen nad tem. Ne vem vec kaj naj naredim. Ne bi rada da zveza razpade po 18ih letih in dveh otrokih. On pa se nikakor ne more sprijaznit z mojim delovnim casom. Mi lahko svetujete kaksno posvetovalnico v okolici Celja?

Pozdravljeni,

seznam centrov najdete na spletni strani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije zdt.si,

Vse dobro vam želim.
Lep pozdrav.

Zdravo

Žal mi je, da ob ujetosti v vsakdan le s težavo vidite kje ste. Zdi se mi, kot da za hip pridete na površje in takrat realno vidite kakšno je življenje, nato pa vsa že potegne nazaj pod vodo in že naprej dvomite, garate in se trudite.

Verjemem, da če bi prebrali vaša sporočila po kakšnem tednu ali dveh počitka, da bi imeli moč in energijo, da bi se takoooooooooo **** razjezili, da bi se stemnilo nebo, in da bi tega luzerja arogantnega nagonili samo še do CSDja in se dogovorili o skrbništvu in do odvetnika za delitev premoženja. Teh je v Celju gotovo dovolj.

Hudo mi je da pustite, da se nekdo tako obnaša in da čutite, da je grozno, pa nič ne morete storiti.

Držim pesti, da vam uspe dobiti kaj časa zase in da se lahko posvetite svojim čustvom, ki vas bodo vodila na svobodo. Ker ko boste tako jezni kot jaz, ko sem bral vašo zgodbo, boste premikali gore!

lp Jože

Zenska,spokaj! Vssk dan je prevec za tako zivljenje.
Sem imela podobno situacijo. Tudi meni je grozil,da mi bo vzel otroke. In se spotikal ob moje delo,ki je tudi ob nedeljah in praznikih.
Sla sva na razen in otroci so pri meni.
In pa obdrzi sluzbo,sploh ce ti je vsec.
Skoda zivljenja za takega modela..

Si avgusta, ko si pisala tole, že delala izmensko:

Se vedno vecina casa sama z njima. Nimam nic casa zase. On si ga pa vzame ne glede na to da sem ze zelo utrujena, da sem samo se suzenj hisi in otrokom. On pa se takrat ko ima otroke v varstvu poklice svojo mami da pazi na otroke, namesto da bi se njim posvetil raje pociva ali poklice kolege na pijaco. Zame tudi nima vec casa. Ob vecerih ga klicejo kolegi na pijaco in se jim ne more upreti. Pravi, da od mene tako nima nic in gre.

Tvoje izmensko delo mu je zdaj samo dobrodošel izgovor za vse, kar je itak počel že prej.

Pritrjujem Jožetovem pisanju. Brezizhodno postane, ko se pri skrbi za lastne otroke, času in ljubezni, ki jim ga namenja vsak od staršev, nenehno primerja, koliko so s tem “ogrožene” lastne bonitete. Ko lastega otroka in lastno družino vidiš kot “ujetost” v vsakdanje obveznosti, boš nenehno iskal izhod oz. način, kako bi preložil skrb na partnerja ali koga od tistih, ki so odgovornejši (dedki, babice,…). Za nameček pa vzbujal dodatno slabo vest (si slaba mama) v primeru, ko gre za ohranjanje eksistence (kar služba nedvomno je).

In ko to berem, postanem – bolj kot jezna – globoko v sebi … žalostna. Morda, ker vidim vzorec, s katerim sem se pri avtoričinih letih “borila” in ga posledično “prevzela nase” (kaj bo z otroci, če bom postavila ultimat oz. vztrajala v “če ne boš prevzel odgovornosti, bom še sama tako ravnala”). Le da je bilo pri nas ključno ukvarjanje z lastnimi hobiji (skozi denar in čas) in je bil njegov odgovor: “Pa imej še ti kakšnega.” Ob tem, da je bilo prekratkih 24 ur dneva za vse obveznosti, ki sem jih imela…

Danes je mimo. Marsikaj. In ko pogledam nazaj, se trudim, da bi videla v tistih letih svetle dogodke. Kajti: če se ne uspeš pogovoriti, dogovoriti, odnos med dvema “šepa” še po ostalih plateh in ne zgolj skrbi za otroke.