Z možem imava 5 in 2 letni hčerkici. Zdravi sta obe in tudi mož je super.
Težavo imam z dejstvom da me predvsem 5 letnica ne uboga, to me pripelje do točke ko se mi podre svet. Moti me njeno spakovanje oz. afnanje po domače, ve da mi to ni všeč in kljub opozorilu nadaljuje, ali preneha za dve minuti pa dalje spet.
Sedaj jo v vseh neumnostih posnema še 2 letnica.
Zdi se mi da mi je že pri njunih teh otroških letih vse ušlo iz rok.
Mož pravi da je večja hčera še pač otrok in naj se sprijaznim s tem afnanjem, toda KAKO NAJ DOSEŽEM DA ME BO UPOŠTEVALA oz. ubogala.
Stara sem 33 let in vzgojena sem bila -ubogati, in sedaj vidim da imam to zahtevo v sebi.
Toliko stvarem se moramo zaradi otrok odpovedati, oni pa nas še ubogati ne morejo -to mi hodi po glavi.
Ali res zahtevam od 5 letnice prevelik red?

Prosim pomoč!

Tudi meni so se dogajale podobne stvari, dokler ni pripeljalo to do tega, da sem se začela jeziti za vsako malenkost. Potem sem morala s tem prekiniti, saj ne vem, kam bi to vodilo.
Zdaj, ko temu ne posvečam toliko pozornosti, je bolje. Poskusi.

Tudi meni se je to dogajalo.a delajte se, kot da ni bilo nic ,pa bosta nehala!

Bolj kot se razburjaš, slabše je. To mi je znano. Včasih res pomaga ignoranca.

>Toliko stvarem se moramo zaradi otrok odpovedati, oni pa nas še ubogati ne morejo – to mi hodi po glavi.

Hmm. Pa saj sta se vidva z mozem odlocila za otroke, sedaj pa jima posredno ocitas, koliko se moras odpovedati zaradi otrok.

Ne vem sicer, kaj tocno mislis z afnanjem, ampak, po mojem mnenju otroci niso tu zato, da bodo tiho in pridkani in srckani pred obiskovalci. Ce nimas z njimi kaksnih hujsih problemov kot to, da se afnata, mislim, da delaš iz muhe slona.

Navsezadnje, pa kaj, ce se afnata?

Zelo prijazno napisano, Maja.

Sem se zgrozil ko sem bral temo.
Meni mulci hodijo po glavi, ubogajo me vsako deseto in zvečer crknjen ležem v posteljo, preden jih “porihtam”

A mi namesto razburjenja prinašata le sonček, veselje in smisel v življenje

“Ubogati” pa ne pomeni drugega, kot otroke pokoriti in jim ukrasti ustvarjalnost in lasten jaz, lastno pamet.

Vse v mejah normale seveda, otrok mora imet mejo.

Pozdravljena Natali!

Ko sem brala vaše pismo, se mi je zazdelo, kot bi ga pisala jaz. Sem si že večkrat rekla, da bom, da dobim kakšne informacije, kako se drugi starši spopadate s podobnimi težavami. Jaz sem že čisto obupana. Vsak dan na poti v vrtec si rečem, da se bom kontrolirala, ampak me potem hčera spravi tako daleč, da (skoraj) vsak dan znorim. Vse sem že poskušala, pa ne zaleže.
Mogoče bo katera dala kakšen pameten nasvet.

Lep pozdrav!

lep pozdrav
najprej želim povedati,da so otroci nam polnoma enakovredni,samo da so še mali in rastejo ter dozorevajo–kreirajo svojo osebnost–takšne jih je potrebno tudi razumet.Na svoj način kažejo svojo nezadovoljstvo,morda hočejo na takšen način pokazati potrebo po pozornosti,večji ljubezni,potrebno jih bo poslušati in se jim posvetiti z odprtostjo ter jih ne omejavati pri njihovih ustvarjanjih ali po potrebi po pogovoru kot sebi enakemu partnerju.
Ne glejte jih z očmi,kot na svojo lastnino.Otroci so tisti,ki so vas izbrali za starše in vas naredili za to kar ste–MATI.Preprosto,posvetite se jim z neizmerno ljubeznijo in videli boste,da se čudeži dogajajo vsak dan……..včasih ljudje težko najdejo takšno preprosto pot…potem,morda,…poiščite obisk pri kakšnem strokovnjaku,da boste skupaj poiskali vzroke za stanja,ki se odražajo skozi neposlušnost in spakovanje…..
podobno situacijo sem imela sama v svoji družini,po ločitvi,svet se je postavil na glavo….in ko na pogled ni bilo več rešitve,sem obiskala bioenergetika.

Pozdravljena,
tudi mi imamo podobne probleme pa me je nazadnje naša pediatrinja opozorila, da moram temu otroku postaviti meje, sicer bo v puberteti zelo hudo. Svetovala mi je, naj si preberem kakšno knjigo. Mislim, da ima kar prav, saj moža, ki šteje samo do tri in potem eno prilepi na rit uboga, jaz pa lahko tulim do neskončnosti, pa nič! Ker nerada tepem, sem do nadaljnega ukinila palačinke, nutello, čitanje pravljic,… kadar ne uboga.

Mislim, da je 5 let star otrok že tako razumen, da mu razložiš zakaj te to tako moti. Mene je moja starejša spravljala ob živce v trgovinah, ko je takoj začela vpiti TO MI KUPI, TO MI KUPI. Sem kar popenila. Pa ni nič pomagalo. Potem sem pa ob vsaki zahtevi To mi kupi zdrdrala enako: Reče se to mi je všeč, kupila ti pa ne bom, ker ne rabiš. Pa smo se šli eno in isto igro skoraj eno leto. Dokler pri nevem kateri ponovitvi ni mlajša, ki je bila takrat stara cca. 2 leti ni rekla namesto mene starejši Rece se to mi je vsec. Potem se je pa vse skupaj malo uneslo.
Pri nas smo časovno poslavljali meje tako, da sem vedno in povsod na glas štela do 10. Ker majhni otroci še ne poznajo časa. Zelo hitro pa vedo kdaj bo na vrsti 10. Ob številu 10 je bilo potrebno zapreti vrata, ali pospraviti čevlje ali zlesti v posteljo ali ….(izginit mami izpred oči), ker je že kar ogenj bruhala. Meja je bila tu številka 10. Sem se navadila in povedala kaj hočem samo enkrat. Če nista ubogali sem samo pričela šteti. Sta takoj vedeli kaj hočem in kako hitro morata narediti. Prej sem pa prosila in prosila ter ponavljala eno in isto zahtevo v nedogled.
Se pa z starostjo meje prestavljajo in postavljajo nove. Pri nas smo sedaj v puberteti in včasih res ne vem kje bi jih postavila in kako bi jima razložila zakaj so tam in ne kje drugje. Imam pa srečo, da mi mož stoji ob strani pri postavljanju meja, čeprav tudi sama za nekatere nisem popolnoma prepričana ali se je vredno tako boriti zanje.

Predlagam, da si prebereš knjigo “Z OTROKOM LAHKO SODELUJETE ” (napisala Elizabeth Pantley).

Lp