Ali sem preveč zahtevna do moških?
Začela sem se spraševati ali sem preveč zahtevna do moških? Do sedaj sem imela samo eno resno zvezo dve leti. Končala se je zaradi izgube zaupanja. Končala sem jo sama. Še dolgo časa sva se trudila stvari rešit pa se nekako ni dalo in sem se začela spraševati ali je res problem v meni. Bivši mi je ves čas očital, da mora biti vse po moje, ampak jaz nimam takega občutka, želela sem le kompromise in enakovreden odnos. Od konca zveze je že več kot dve leti, res si močno želim resnega partnerja pa ne vem več, ali sem res preveč zahtevna da mi ne uspe. Pred kratkim sem spoznala novega, ki mi je vizualno všeč. Nekajkrat sva se dobila na pijači. Jaz se najprej rada spoznam, šele potem sledijo poljubi ipd. Že na prvem zmenku sem imela občutek, da je lezel vame pa mu nisem pustila, potem pa vedno bolj. Povedala sem mu da mi ni lagodno in da želim počasi, je nekako upošteval, ampak se mi zdi da se težko zadržuje. Njemu najbolje ustreza pijačka in je to to, kaj drugega še nisva počela. Jaz sama zelo rada hodim v hribe, on sam mi je rekel da je že hodil včasih in da zdaj že dolgo ni. Vseeno je rekel da lahko kdaj greva, da bi šel. Tega sem se zelo veselila, ker meni to posedanje po pijačkah več ne ustreza, ampak mu ustrežem, ker druge ideje nikoli ne da. Obljublja mi za hribe, ampak ko se je pa potrebno zmeniti pa imam občutek da se vedno izmuzne, dobi izgovor in na koncu greva spet na pijačko. Še niti začela nisva pa se mi zdi da mi ne ustreže oz. kot da že zdaj ne moreva sprejeti kompromisa. Potem na koncu vedno jaz popustim, ker se sam itak izmuzne in greva na pijačo in še to vedno v isti lokal. Ne vem, ali mislite da pretiravam? Zdi se mi da se fantje na začetku potrudijo da punco osvojijo on pa se že sedaj upira mojim željam in temu kar me veseli. Ali mogoče res jaz pričakujem preveč? Še začela nisva pa se mi zdi da mora biti vse po njegovo, kot da ni zmožen sprejemati kompromisa. Glede na opisano mislite da imam jaz res previsoka pričakovanja in je to normalno da se moški takole upira? Želim si enakovreden odnos, če sem že tokrat šla na pijačo in sem povedala da bi rajši počela še kaj drugega (ni nujno ravno hrib) bi res že rada da mi pride nasproti. Na tak način se ne počutim dobro. Ali pa imam res previsoke zahteve in bom zato ostala večno samska? Tega me je res strah in bi rada popravila svoje napake, če jih res delam in sem preveč zahtevna. Kaj vi mislite?
Skratka, tip se je lagal, hvalisal, zavajal, te zaničeval (sem včasih, zdaj ne več, ker sem predober za to, ampak, če si tako patetična, se bom mogoče kdaj spustil na ta nivo); potem ti vsakič ko si omenila dal vedeti, da si breme in problem (imam pomembnejše stvari, bova, bova, zdaj daj mir in vedi kje ti je mesto) in ti dopovedoval, da si ničvredna (prezahtevna, ne znaš sklepati kompromisov, nihče te ne mara in nikoli ne bo, bodi hvaležna, da te ne zavržem).
Opomba: sem 99,99% da je to bil ton in sporočilo med vrati
Ti veš, da nimaš niti pravic predmeta? Če mu telefon pokaže nizka baterija, ga da polniti. In to na začetku zveze – saj veš, da bo šlo na slabše. Ne bo samo zapravil tvoja leta v zvezi, ampak še po razhodu, ko se boš pobirala od tega, če bosta imela otroke, pa do svoje smrti, ker bo z otroci delal še grše (iz preprostega razloga, ti si izbiraš partnerja, otrok si starša ne).
Naredi si uslugo, še enkrat preberi svoj komentar in se “pretvarjaj”, da ga nisi ti napisala ampak nekdo drug. Bo zelo drugače zvenelo v 2. Ali 3. Osebi.
Lp
Pa samo kot dopolnilo: se razume, da na začetku novega poznanstva morda ne greš na vikend pohodniški izlet, in ni dokaz resne namere, da se s krvavimi žulji in novimi gojzerji rineš na Triglav… Če bi tip imel kanček dostojnosti, (poleg tega, da sta se dogovorila, da bosta enkrat v bližnji prihodnosti šla v hribe), bi lahko predlagal sprehod po parku s kavico, po asfaltirani potki, zdaj ob lepem sončnem vremenu. Osnovna dostojnost, ne trud, ne romantika, niti bonton ne – samo osnovna recipročnost.
Ne gre se za ta “Hrib” – tudi, če med epizodo izsiljevanja ter predlaganja krivde in odgovornosti tuli, trmari in cvili. Ravno zdaj je bil “članek” na starševskem čveku kako je treba biti trden, ko malček prosi za sladkarije – če se lahko smatra za narobe popuščati malčku med starosti primernem vedenju … Zdi se mi, da je jasno kaj si mislim o tovrstnih odraslih vedenjskih vzorcih in mantrah, s katerimi družba odobrava manj osebne odgovornosti za odraslo opravilnostno sposobno osebo, kot za psa! Če pes lažno namiguje, da mora na WC sredi noči, se ga krega; ko malček manipulira za čokolado se ga krega, ko en odrasel moški (ali ženska) to dela pa se vsi razjokavamo, pa jokamo, pa iščemo zakaj, zakaj, zakaj, kaj je krivo, kaj se je zgodilo…
Kompromis je dvosmernem, podrejanje je samo v korist enega.
Resno, stran od tega, ker bo šlo še slabše.
…
Pa ta “članek” je:
Sem doživljala podobno kot pišeš. Greš na 1 zmenek in že tip takoj rine vate, ko se še sploh ne poznata. Takoj vidiš, kaj mu je v interesu. Sama sem te sluzavce skenslala in zdaj sploh ne iščem več. Mi je brezveze in škoda časa.
Da bi venomer v enem in istem lokalu sedela? Takšen dolgčas že na začetku?
Ne rini v nekaj z nekom, če ne čutiš, da bi z njim bil nek kvaliteten odnos samo zato, da ne boš več samska. Zveniš namreč kar obupana. Samskost je na koncu veliko boljša kot biti skupaj z nekom, ki ti ne ustreza.
Sem moški v srednjih letih in včasih za ubijanje dolgcajta preberem malo forum. A res noben moški ne pozna več umetnosti zapeljevanja? Tisti, ki te hoče po prvi pijači “podret”, od tega v partnerskem odnosu ne bo kaj dosti. Če ti paše sprehod, pohod v gore, kolo in on tega ni pripravljen storiti naredi pač obvoz. Kaj je lepšega kot lep kolesarski izlet na pomladanski dan, s seboj dekca in kak priboljšek v košari,..? Če iščeš resno zvezo ne obupat. Vztrajaj pri svojih željah, 100% se najde nekdo ki si bo vzel čas in ti bo všeč.
