ali sem gej?
Tudi mene to zanima, Boštjan.
Podobna zgodba kot zgoraj, star sem dobrih 17 let. Že nekaj let- nisem prepričan, mogoče 5,6,7 si ga drkam na fante (na punce nekako ne morem). Ampak sem bil pa v otroštvu zaljubljen v punco, pa tudi pozneje v kakšno.
Tudi jaz si ne predstavljam zveze s fantom, ampak s punco.
Zadnjič, ko sem samo sedel oz. se pogovarjal z eno (tisto zgoraj) punco, me je rajcalo.
Ne rajcajo me pa recimo joške, vagina…pri fantih pa..
LP
Če prav razumem, vas vzburjajo tudi punce, ampak samozadovoljujete pa se tako, da gledate slike in porno filme, v katerih nastopajo samo moški. Vsekakor zanimivo, da nimate želje po samozadovoljevanju “na ženske”.
Kaj pa se vam zgodi v primeru, če poskušate? Se vam upira misel na to? Se vam zdi, da s tem ženske ponižujete? Kaj čutite v tem primeru?
Če prav razumem, vas vzburjajo tudi punce, ampak samozadovoljujete pa se tako, da gledate slike in porno filme, v katerih nastopajo samo moški. Vsekakor zanimivo, da nimate želje po samozadovoljevanju “na ženske”.
Kaj pa se vam zgodi v primeru, če poskušate? Se vam upira misel na to? Se vam zdi, da s tem ženske ponižujete? Kaj čutite v tem primeru?[/quote]
Ne vem točno zakaj. Kot sem rekel me moško telo vzburja žensko pa ne. Ampak ne morem pa recimo biti zaljubljen v fanta.
Če poskušam, ne čutim nič (ali pa se ne potrudim dovolj:)).
Če kaj pomaga, sva z očetom v zadnjih letih (pomojm od pubertete dalje) imela zelo težaven odnos (zelo malo komunikacije) oz. se bolje razumem z mamo.
Zagotovo odnosi s starši vplivajo na naš odnos do spolnosti in odnos do istega oz. nasprotnega spola, ki se začne formirati že okrog 4 leta starosti (tukaj je potrebno preveriti več dejavnikov, ne samo tega, ki ste ga navedli). Ne nameravam vam tako preko foruma podati sodbo glede tega ali ste gej ali ne. Dejstvo je, da v vaši osebnosti obstajajo določena nasprotja, kar se tiče seksualne identitet. Po vsej verjetnosti se bodo ta nasprotja uravnovesila do 21 leta.
Morda lahko povzamem izjavo mojega klienta: “Ko sem imel prvi pravi spolni odnos z žensko, sem vedel da sem heteroseksualno spolno usmerjen, od takrat naprej praktično nisem imel več spolnih fantazij o moških.”
In še izjavo drugega klienta: “Od nekdaj sem vedel, da sem drugačen, da težko gledam enako na dekleta, kot ostali sošolci, fantje so me vedno bolj privlačili, z dekleti sem lahko bil prijatelj, imel tudi spolne odnose z njimi, ampak to ni bilo to.”
Človek ponavadi globoko v sebi ve kaj si želi! V primeru, da bo vaša spolna identiteta ostala negotova še po 21 letu, vsekakor priporočam obisk primernega strokovnjaka – tudi pred tem letom, če vas bo situacija paralizirala do te mere, da ne boste mogli normalno funkcionirati.
Spolnost naj bi bila lepa, divja, strastna, nežna, izraz spolne povezanosti dveh odgovornih odraslih oseb. Ali je takšna spolnost mogoče brez ljubezni – seveda je. Ali je to dobro – dokler se vsi vpleteni s tem strinjajo, je. Vsekakor pa da ljubezen, pripadnost in vzajemna povezanost na večih nivojih, spolnosti drugačno bolj duhovno noto.
Ko sem že napisal. V primeru, da vas situacija res bremeni, si je smiselno poiskati strokovno pomoč.
V primeru, da vaša homoseksualna nagnjena prekrivajo heteroseksualnost zaradi npr. neustreznih odnosov v družini potem je najprej potrebno razrešiti te relacije. Osebno sem bil priča situacijam, ko so se predvsem ženske, po tistem, ko so v sebi razrešile odpor in gnus do moških, začele tudi spolno zelo aktivirati v to smer.
V primeru, da bi se vaše telo po 21 letu še vedno bolj odzivalo na moške kot na ženske, bo vaša skupnost verjetno drugačna od tradicionalne. Menim, da je to vseeno bolje, kot trpeti v heteroseksualni skupnosti. Homoseksualnost konec koncev tudi ni več takšen tabu kot je bil včasih (celo v Sloveniji).
No jaz se z Boštjanom ne strinjam.
Delam na tem področju in poznam ogromno istospolnih ljudi, ki imajo družine. Če si boš želel ustvariti družino in boš tako srečen, boš pač naredil tako. Pravzaprav po mojih izkušnjah spolnost ni najpomembnejša.
Sicer pa raziskave v zadnjih desetletjih kažejo, da je (čeprav to morda ni zelo priporočljivo- vsak tradicionalna znanja tega ne priporočajo) možno tudi nekako “zatreti” svojo usmerjenost.
Kakorkoli, naredi tako da boš srečen. Če boš to dosegel z zgornjim, naj bo pač tako.
Lep pozdrav
Vsak impulz je mogoče zatreti. Toda spolni impulz je eden najmočnejših, in zatiranja tega še nikoli ni prineslo pozitivnih učinkov. V najboljših primerih se takšno prizadevanje konča z depresijo, za katero ni “jasnega razloga”. Človek ima namreč vse: družino, otroke, denar; teoretično naj bi bil torej srečen …
Seveda je tudi impulz imeti družino eden največjih, zato so pogosto homoseksualno usmerjeni ljudje pogosto v svoji notranjosti razklani. V primeri, da imajo nizek libido, se bodo verjetno odločili za drugo možnost in rekli: “Pravzaprav po mojih izkušnjah spolnost ni najpomembnejša.” Tisti z večjim libidom se bodo verjetno odpovedali možnosti, da imajo tradicionalno skupnost. Srečal sem se s primeri, ko je bil ta notranji razkol ogromen, in ker ti ljudje niso hoteli razočarati svojih staršev so svojo spolno usmerjenost držali v senci. Si lahko predstavljate to trpljenje?
V nobenem primeru ni idealne rešitve, vsekakor je potrebno pogledati vsak primer samostojno. Glede seksualnosti in seksualne identitete je trenutno v družbi precej zmede in dejansko je mogoče na balansiranju tega notranjega konflikta narediti veliko.
Zelo bom vesel, da tukaj na forum ali morda še bolje v ZS ali na e-pošto napišete na katerem področju delate in katere so tiste raziskave, ki trdijo, da je dobro zadušiti impulz spolne identitete.
Seveda ni dobro, če zatiraš svojo seksualnost in tudi sam ne poznam raziskav, ki bi to prikazovale. Je pa res, da je resnično ogromno istospolnih ljudi, ki imajo tradicionalno družino (torej ženo, otroke,…).
Seveda se da, sploh če si v osebo resnično zaljubljen (kot sem razbral iz tvojega odgovora, bi to lahko bilo). Če je pa seksualne privlačnosti manj, bo pa manj seksa:)
Ne vem v čem je potem problem, saj si napisal:
Če bi bil gej, veza s punco zate ne bi bila realna.[/quote]
Razen, če je ta predstava plod predvsem strahu pred obsojanjem okolice.
Tudi sam imam podoben problem kot zgoraj našteti star sem pa 18.
Je pa tako da me privlači moč. Torej fantje ki bi me “nadvladali” ali pa če bi jaz punce “nadvladal”. vem da je to čudna beseda ampak v smislu..rajca me misel, da bi bil z mlajšo punco, pač mogoče neizkušeno in da bi jaz vodil..to sem mislil..
me pa rajcajo tudi kot sem že rekel, bolj “dominantni” fantje
tudi jaz sem imel cudno otroštvo nepovezanost z očetom zaščitniško mamo nepriljubljenost med vrstniki itd…do 3 razreda so me zelo privlačile punce nato pa je bilo tega konec. privlačili so me samo moški ampak nežnosti z njimi so mi bile neprivlačne.bil sem vi groznem obdobju čutil sem gnus do spolnosti itd.. nato sem pri 16 letih začel postajati vse tisto kar prej nisem mogel biti ampak sem si želel. torej uredil sem svoj videz do potankosti da sem si bil všeč,postal sem bolj odprt samozavestnejši in posledično sem postal tudi zelo priljubljen. imel sem vse ampak to da sem gej se ni skladalo z mojo podobo in podobo moje okolice. in zato sem bil večino svojega življenja res žalosten. pred druzbo sem znal to dobro prikrivati in z popivanjem druzenjem itd.. sem nakako sproti to vcasih potisnil malo na stran ces da bo enkrat boljse saj sem dokaj optimisticen clovek. in tako je bilo vse do sredine 19 let nekje ko sem zacutil da me privlaci tudi zenski spol in to kar na enkrat. prej pa nikoli mi ni niti vstal na zenske razen v zivo ampak spolni odnos nebi bil možen z žensko. no sedaj me je res privlacil zenski spol ampak veliko manj od moškega in v letu kasneje se je privlačnost do žensk krepila do moških pa zamnjševala. to je bilo najhujše leto v mojem življenju saj včasih nisem sploh vedel kdo sem ne kaj sem ker sem spreminjal tako velik del svoje osebnosti telo se je odzivalo z depresijami in vsem ampak vedno in prvic v zivljenju ko sem pogledal v prihodnost sem videl vse pozitivno in to me je spodbujalo da sem se spopadal z težavami. in zdej imam 24 let punco in sem srečen. mi je pa žal samo tega da takrat nisem s kakšnim moškim poskusil saj sem si to zelo želel ampak enostavno sem si preprečeval in si povrzročal notranje probleme. upam da bo moja zgodba komu v pomoč in je dokaz da lahko različne situacije v otroštvu pripeljejo do istospolne usmerjenosti ki SE kasneje spremeni.
Prosim za vaše mnenje
Namreč,s sinom sva enostarševska družina,mati-sin.Tako je od samega začetka.Vse bi dala za svojega otroka,vse sem naredila.Nikoli ni nič mankalp.Otrok je bil priljubljen v šoli,med sosedi skratka vse OK.V srednji šoli je imel punco.Zadnja tri leta je skoraj kar pri nas živela.Sin je zdaj star 21 let.Ko sta končala srednjo sta skupaj najela stanovanje v Lj.in šla študirati.Ni dolgo trajalo,en mesec se mi zdi,me je klical,za povedat,da ne bo več znjo.Vredu,sta se razšla.Čez en čas on pove da je gay.Zame šok.”Tak pač sem”,je reku.Kaj naj?Jaz ga podpiram tudi v tem,čeprav nisem ponosna.Zdaj je zaljubljen v nekega fanta.Sin je moj in jaz mu bom skušala olajšati življenje tudi s tem.Samo,da je srečen.Globoko v duši pa me boli.Je krivo to,da ni imel očeta?Je možno,da se otrok obrne-premisli.Zdaj se na tem področju komaj išče.V petek mu pride bivša punca na obisk.Jaz še vedno upam,da se bo kaj spremenilo.A sem jaz kaj narobe pri vzgoji naredila?
Osebno mislim,da lahko sam odločaš kako boš izbral,kaj boš.Samo je treba na sebi delati.Imam občutek,kakor,da je to v današnjem času moderno.BITI DRUGAČEN.To je isto,kot bi si reku”imam možnost,da bi kadil pa ne bom,ker mi škodi.Al pa drgiral”Sam odločaš zase.”Všeč so mi fantje pa ne bom,ker ni primerno zame.”Samo za vse to je premalo volje,vse se dela po liniji najmanjšega odpora.Naj lažje je rečt”Tak pač sem”.Današnja mladina,tudi jaz nisem ne vem kako stara,da se razumemo,se sproba na vseh področjih.Mislim tudi glede seksa.Vse je dovoljeno in vse je normalno.
Za sina se bojim samo,da mu ne bo enkrat žal.Take napake pustijo posledice.Če pa je to to,kaj čem je treba sprejeti.
Lep pozdrav
Draga mama!
Glede na to, da je vaš sin star 21 let mislim da nima smisla govoriti o preteklosti in o tem kaj ste naredili narobe. Vi sedaj ne morete narediti nič več. Sedaj si vaš sin svojo usodo piše sam in tudi sprejema posledice svojih odločitev.
Koliko je spolna usmerjenost odvisna od odločitve? To je zelo kompleksno vprašanje. Spolna identiteta se začne formirati že po 3 letu starosti, in takrat otroci niso sposobni sprejemati nobenih odločitev. Delujejo v skladu z impulzi okolice in lastnimi potrebami. S časoma to ponotranjijo in formirajo osebnost. Zapisal sem že, da so določene osebnosti bolj nagnjene k istospolnim odnosom, vsaj tako na prvi vtis vaš sin spada v to kategorijo.
Mislim, da je vaš sin zaenkrat bolj biseksualno usmerjen in da se znajo zadeve še spremeniti ali v eno ali v drugo smer. Ampak nihče ne ve zagotovo.
Niste napisali ali imate vi partnerja in kakšen odnos imate do moških in do njegovega očeta. Na tem področju lahko vi naredite največ za sina. V primeru, da imate kvaliteten odnos z moškim, poskrbite da bo takšen tudi ostal. V primeru, da ga nimate, se začnite odpirati temu, da ga boste imeli. Na takšen način boste dali vašemu sinu tisti zgled, ki ga potrebuje.
In rešite se kakršnih koli zamer do sinovega očeta. Oče in sin sta eno, in če čutite trhlico zamere do njegovega očeta, sin ne bo hotel postati takšen kot je oče, istočasno pa tudi ne bo vedel kaj narediti z geni, ki pripadajo očetu – večino sinov to postavi v močno stanje konflikta identitete spola (enako velja tudi za morebitno zamero sinovega očeta do vas).
Spoštovani gospod Boštjan,
Hvala vam za odgovor.Še je upanje za mojega sina.Glede očeta je pa tako.Oče živi v tujini.Nikoli za otroka nič dal.Sin se ga bežno spomni.Jaz o očetu nisem govorila nikoli nič slabega.Stikov od 4.leta nimata,nobenih.Otrok ve kdo mu je oče in da ga finančno ni nikoli podpiral.On je tujc za njega kot vsak drug nepoznan.
Jaz imam dober odnos do moških,nobene zamere.Nisem pa se vezala,ker sem hotela najprej otroka spraviti na pravo pot.Zdaj ko je v lj.in ko porihtam še določene stvari se bom.On to ve,ve za koga se gre in nima nič proti.Prej pa res,tudi če sem imela kakšno zvezo,nisem mešala v to njega.Tudi domov sem pripeljala koga samo če otroka ni blo doma.
Je krivo,da je imel premalo moških v svojem svetu?
Hvala za odgovor
Srečno
Zopet govorite o krivdi. Delali ste najbolje kot ste vedeli in znali. Pomembno je kaj lahko naredite sedaj.
Ne gre se zato, da ste kaj slabega govorili o njegovem očetu, gre se zato kaj čutite do njega. Pogosto ženske naredijo medvedjo uslugo sebi ob ločitvi, ko obvelja nek dogovor, jaz dobim otroka, tebi pa ni treba dati nič. Takšen tih dogovor pogosto ustreza tudi moškim in to je zelo narobe. Vaš sin ima očeta, in predlagam vam, da vašega bivšega spomnite na njegovo zavezo (vprašanje pa je ali vi želite, da bi oče postal del življenja sina). Naj plača, vsaj nekaj – in takrat bo morda dobil tudi željo, da bi želel nek stik s svojim sinom. Seveda se zavedam, da je to vse prej kot enostavno – o tem bi morala izmenjati več informacij, da bi vam lahko dal bolj konkretne odgovore.
Mama ne more v sinu aktivirati moške energije. Za to potrebuje moškega. Če to ni oče, pa je lahko kakšen trener nečesa, učitelj ali dedek …. To, da ste vso energijo usmerili v sina zagotovo ni bilo dobro. Ne govorim o tem, da bi morali imeti veliko moških. Dobro bi bilo, da bi imeli enega tapravega. Če namreč mama v takšen primerih nima novega moškega partnerja, avtomatično sin na nek način prevzame to vlogo. Predvsem v smislu skrbi za mamo, lahko pa tudi izkrivljeno seksualno. To je naloga partnerja (in ne naloga sina). Ko boste zgradili kvaliteten odnos z moškim, in boste odpravili nezdravo navezanost na sina, boste sinu omogočili, da se bo lahko začel kvalitetno osebnostno razvijati in bo odrasel v odgovornega moškega. Kaj se bo zgodilo v tem primeru z njegovo spolno usmerjenostjo težko rečem – in niti ni pomembno.
Želim vam veliko sreče.