Ali se zavedajo, kaj počnejo?
Bom odprla še eno temo, ki je v borderlandu skorajda večna 🙂
Je že kdo prišel do zaključka ali se momsterji ali nomsterji dejasnko zavedajo kaj počnejo, ko počnejo res zelo grde stvar?
Sama še nisem prišla do zaključka. Pri nekaterih stvarih se mi zdi, da gre zgolj za neprimeren čustven odzviv, da jih tako preplavi, da so sposobni, ne da bi trenili škodovati tako sebi, kot svojim bližnjim , četudi otrokom.
Ampak so momenti, ko sem mi zdi, da je zadaj čisto zlo. So bili trenutki, ko se mi je moja mater celo zasmilila, ko je delala takšne drame in sranja in potem je bil kakšen trenutek, ko ni bila pazljiva in sem v njenih očeh uzrla čisto sovraštvo, ledeni hlad in sposobnost tudi “ubijati” samo, da bi dosegla kar je od mene hotela.
Morda je to odvisno od tega ali je mejnim ali narcističnim potezam osebnosti pridružena še sociopatija, ampak skoraj od vsakega momsterja ali nomsterja sem doživela kakšne trenutke, ko so storili nekaj, kar se mi je zdelo “pure evil”.
Dobro vprašanje, na katerega je težko odgovoriti z da ali ne. Odgovor je lahko kompleksen, celo kontroverzen. V letih zakona z orto MOM in ne dvomim, da tudi NOM, sem doživela in preživela marsikaj. Šla skozi vse faze njihovega tretmaja od oboževanja, do popolnega razvrednotenja in neštetokrat vprašala njega in potem sebe … pa se ta pure evil … zaveda kaj počne.
Po letih odmika (mineva šesto leto), ko sem odšla, mislim, da se dobro zavedajo, kaj počnejo. Za vsako hudobijo je nek njihov interes (lahko karkoli), ki jo uporabljajo, da bi ga dosegli. Niso pomembna sredstva, niti posledice (tako za njih, njihove svojce, celo otoke), ki bi jih ustavili pri dejanjih. Sama jih vidim, kot preračunljive kalkulatorje na dveh nogah. Vedno in povsod jih vodi izključno lastni interes in morebitna korist. Ma, kakšna ljubezen ali pripadnost. Le odlični glumci so in vsako vlogo odigrajo za oskarja.
Postavljene meje poskušajo na 100inennačin prestopiti. Zlepa ali zgrda, odvisno kako trdna je odločenost postavljalca meja. In ko reees začutijo, da ne bodo uspeli, takrat odnehajo. Ampak, spet ampak, takrat imajo v obdelavi že novo popolno žrtev. Tudi pri nas je bilo tako. Borderland ima svoje zakonitosti oz. nezakonitosti in deluje po svoje.
Zame osebno je bila ta kruta resnica zelo boleča. Nisem mogla razumeti, kako lahko … pa me je spomin na vse preživeto, vedno znova vrgel na realna tla. Ja, sebe sem morala spraviti v red, da ne bi še kdaj naivno nasedla lepim in pametnim. Mukotrpno delo, brez bližnjic, ampak vredno truda.
Seveda zgolj moje mnenje glede na izkušnje. Vse dobro želim. A.
To vprašanje ali vedo, ali ne vedo. je večna tema, neke vrste fil rouge, rdeča nit, ki smo jo gledali v Igrah brez meja. Kot prvo! Ni pomembno ali vedo ali ne vedo. Že daleč preden se to voprašamo je važen naš/vaš stik s samim seboj in kaj nam ta odnos s to osebo povzroča in te socialne vezi, ki z vsakim glasom, kretnjo, dejanjem kričijo, pojdi stran. Kot drugo.. Tu ni nikogar na drugi strani žice. Nikogar. Je človek iz mesa in krvi in z umetno zgrajeno, logično osebnostjo, in to je hudo… ampak neke razvite, odrasle osebnosti na drugi strani žice ni…. To je 6 letnik v odraslem telesu.
to vprasanje je na mestu, ampak v končni fazi za mene nepomembno.
Priznam, da me je dolgo casa to vprasanje drajvalo na polno, se prej pa to da bi ga/jo spremenil.
Ko sem uspel sprejeti, da mi ta odgovor ne bo ničesar prinesel,
ugotovil, da je bolj pomembno, zakaj to dopuscam, potem so se stvari zacele spreminjati.
povem pa, da tak clovek ve kaj dela, vendar je to zanj tako kot da diha. To je normalno, to mu pripada, on je nekaj vec, on si to lahko privosci in prav je tako. Pika.
Jaz nisem tu, da mu odpiram oči, da mu razlagam, da mu ne vem kaj… jaz samo opazim, postavim mejo in konec.
Seveda tak pristop ne deluje v zdravih partnerskih odnosih, kjer se je treba pogovoarjati, odpirati oci, postavljati ogledala in skupaj rasti v boljse.
Ko ugotovis, koga imas na drugi strani, potem ves kako moras ravnati.
lp SVO
Se povsem strinjam in je tudi priporočljivo, da se ljudje ne ukvarjamo in izgubljamo energije z vprašanjem, ali se zavedajo ali ne – najpogosteje se žrtve ob tem oddaljujejo od sebe, vzdržujejo patološki odnos, podzavestno opravičujejo svoje in vedenje drugega (pa saj se morda ne zaveda, kaj dela) ipd….če človek ob opozorilih ne spremeni svojega nedopustnega vedenja, moramo zaradi svojega lastnega zdravja oditi.
Ljudi z osebnostno motnjo “odlikuje” trajen vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki pomembno odstopa od pričakovanega (motnje v adaptaciji) in se kaže na vsaj dveh področjih – kognicija, čustvovanje, medosebno funkcioniranje in nadzor nad impulzi. Definicija zdrave, zrele osebnosti je psihološki konstrukt, ki označuje stopnjo dosežene integracije osebnosti, stopnjo dosežene skladnosti med razvojnimi potenciali in dosežki, stopnjo uspešnosti integracije v družbeno okolje, OB UPOŠTEVANJU POTREB DRUGIH LJUDI, osnovnih norm vedenja in osnovnih vrednot okolja, ki ji človek pripada. Preko skeniranja možgan osebnostno motenih ljudi (MOM) so prišli do spoznanja, da sta amigdala in hipokampus, ki sta ključna za posameznikovo čustveno delovanje, obojestransko manjša – odziv na čustvene in socialne dražljaje je tako povečan. Ugotovljeni so spremenjeni deli limbičnega sistema, amigdaloidnega jedra, ki so odgovorni za čustvene reakcije, učenje in spomin. MOM je trdovratna, globoko zasidrana motnja, glede na kombinacije simptomom (5-9) obstaja preko 200 vrst MOM, kar velja za vse osebnostne motnje – zato tudi ne moremo enoznačno opredeljevati človeka in enoznačno predpisovati terapije in ukrepe – res se moramo temeljito seznaniti s posameznikovo kompleksnostjo, tako različni so si lahko med seboj.
Meni se zadnje čase vse bolj postavlja dilema, ali se v določenih primerih res pogovarjamo o narcisih, simptomih narcisa – meja med patološkim narcisom in pravim psihopatom je namreč izjemno tanka, določeni tuji strokovnjaki ti dve kategoriji tudi enačijo (nekateri strokovnjaki enačijo tudi psihopatijo in sociopatijo, da gre za isto motnjo – nekateri pa trdijo, da je psihopatija prirojena motnja; sociopatija pa pridobljena motnja v povezavi z okoljem, vzgojo….uničevalen učinek na ljudi pa je isti). Merila za osebnostne motnje so osredotočena na opazovanje simptomov, pri psihopatiji pa bolj k mislim in čustvom. Eden ključnih karakteristik psihopatije je pomanjkanje čustev (pravi psihopati so povsem brez), nimajo nobenega občutka sramu, slabe vesti, ….. pri narcisih govorimo o šibkem egu, oziroma, da se za krinko velikega samozaupanja, pretiranega občutka lastne pomembnosti, globoke potrebe po občudovanju in pomanjkanju empatije, uveljavljanju svoje in edine resnice, skriva krhka samopodoba, občutljiva na sleherno najmanjšo kritiko – o krhki samopodobi pa pri psihopatih ne moremo govoriti zaradi izrazitega čustvenega ali medosebnega deficita, ki so značilni za psihopate. Ne čutijo. Se ne sekirajo. Se ne obremenjujejo.
Psihopatijo opredeljujejo kot razvojno motnjo, ki je povezana s spremembami v delovanju ventromedialne/orbitalne prefrontalne skorje in paralimbičnih strukturah – amigdale, cingulatorne vijuge, stiatuma, insule, temporalnem režnju. Ti deficiti so razvidni kot nezmožnost prepoznavanja žalostnih ali prestrašenih obrazov, reševanja moralnih dilem, averzivno pogojevanje, neodzivnost na ogrožujoče dražljaje, antisocialno vedenje, nezmožnost instrumentalnega učenja z negativnimi okrepitvami….Slike njihovih možgan prikazujejo zmanjšano funkcijo prefrontalnega in orbitofrontalnega korteksa….S takšno osebo ne ravnamo mi, ampak ona ravna z nami. Sicer dobro vedo, kaj je prav in kaj je narobe (čutijo ne, nimajo izgrajene vesti, morale….), nimajo pa notranjega impulza, ki bi jim preprečeval prestop meje med enim in drugim.
Edina prava strategija, ko psihopata v svojem življenju prepoznate je, da ga izključite iz svojega življenja, prekinete stike…..ne dovolite si, da bi vas zapeljal s tem, da v vas skuša vzbuditi usmiljenje. Razširjena je t.i. “Gray rock” strategija – totalna distanca, čim manj kontakta (sploh na delovnem mestu), ki se je do sedaj pokazala kot najboljša obramba proti psihopatom. Zaščitite sebe in svoje duševno zdravje!
Leonida
Vam jaz povem za moj pure evil. Njegovo početje me že, odkar se je začelo dogajati, asociira na nič drugega kot pure evil. Čista zloba.
Če ste že slišali kdaj za podivjane ločenke, ki na vse načine trpinčijo očete svojih otrok, s tem da jim črnijo očeta in mu na vse načine omejujo stike, da se ja ne bi otrok navezal na očeta, je moj primer prav bizarno obrnjen. Sem jaz tisti tarčni starš v primežu podivjanega ločenca.
Oba otroka ima dobesedno za talca, kot v nekem kultu, nekaj podobnega kot tisti francoski film Divje življenje (Vie Sauvage, 2014), le da ju nima v francoskih hribih.
Potem ko me je izoliral od otrok, s tem da je postal najboljši očka na svetu, hodil na vse govorilne in roditeljske, še logopeda mi je vzel, h kateremu sem hodila z otrokom, ker da bo on hodil, mi na vse načine kontriral na vsak korak vzgoje otrok, me je potem v ločitvenem postopku na vse načine črnil, kakšna mama da sem, kako samo on za vse skrbi, našteval vse mogoče banalne dogodke, od tega kako da nisem resno jemala, ko je otroka po padcu roka bolela, pa ga je on potem peljal zdravniku, ker se meni ni zdelo potrebno (itak potem ni bilo nič, otrok se je pač malo udaril), pa do tega, kako da sem otrokoma dala jesti krompir, kjer je bilo nekaj ostankov olupka. Podtaknil mi je še fotke pločevink piva, ker da še pijem zraven. Še privatnega detektiva je pošiljal za mano.
V vsem tem je seveda tudi otroka obračal proti meni, ker on je the good and the perfect, jaz sem the bad and the ugly. Dobesedno uživa v tem, kako otroka “nočeta” biti z mano, da samo njega marata. Dobesedno jima je opral možgane.
Dobesedno se hrani z mojim trpljenjem, ko mi na vse načine odtujuje otroke. Kako ga prosim, naj neha, naj vendar že neha, ‘pure evil’ uživa še bolj.
V plinski celici bi me zadimil, če bi me mogel. Spominja me na prizor Judinje iz filma, ki ji je iztrgal otroka in ji ga odpeljal, njo pa zraven še zbrcal in jo pustil v blatu.
Ja, to je moj pure evil. Ga živim. Ta trenutek, že dneve in mesece. Proces še ni končan. Boja za otroke.
Še moja izkušnja z nom mamo je ta, da se zavedajo kaj delajo, vendar imajo tako močne obrambne mehanizme, da v trenutku utišajo svojo vest. Ne dolgo nazaj sem se enako spraševala in mi je ga.Leonida enako svetovala, da je nevarnost takih vprašanj,da začneš z njimi sočustvovati in mi je pomagal nasvet, ker to niti ni pomembno, važno je da ne pademo iz svojega ravnotežja, tega pa potomci takih staršev običajno nimamo, nimamo zdravih meja, ker nekdo ki jih ima gre od takega človeka hitro stran. Čisto po naključju sem potem od druge osebe izvedela, da se je moja mama zavedala kaj je naredila, čeprav je bila zelo prepričljiva do mene v eni določeni situaciji in je tajila. Tudi sicer opažam pri njej da pogosto uporablja izraze – jaz tega nebi nikoli naredila, jaz nebi nikoli mogla bit taka, jaz nikoli nisem ljubosumna ipd, zelo zelo ima močne obrambne mehanizme oz pomanjkanje uvida vase, zmožnost regulacije čustev ipd. Čustvuje z nekom samo ko je na tleh, ko ti gre/mu gre bolje ne prenese tega. Tudi to, da malo uživa v tem ko vidi drugega trpeti vidim.
Jaz si štejem kot veliko zmago to, da imam stike z njo ko meni paše, od nje vzamem kar lahko dobrega, za ostalo sem postala kot prepusten zid, gre kar skozi in se me ne dotakne, posledice pa imam ja, pretirano občutljiva, slaba samopodoba, zelo hitro v stresu, ampak to je že druga tema.
Pozdravljena mama tarčni starš,
Te popolnoma razumem. Tudi moj ex je postal primer idealnega očeta, partnerja, sina, zeta,… (glede na to, da je bil prej vse prej kot normalen). Zato pa ostajam z njim v isti hiši še dve leti po moji odločitvi, da prekinem odnos.
Sedaj npr. moji starši vabijo njega na družinska kosila, srečanja itd.
Meni je zaenkrat pomembno, da ostajam v bližini otrok. Itak mi od začetka vsi grozijo, da otroci z mano ne bodo odšli, če se odselim. Se pa tolažim, da bo vsako leto lažje – punci bosta kmalu v srednji šoli.
Tako, da vztrajam in dobim še kakšno poleno spotoma pod noge. In se utrjujem 🙂
Lep pozdrav,
Bertolina
Joj tokrat mama tarčni starš, si res v nezavidljivem položaju. Najhujše je, ko obračunava s tabo preko otrok na tako izprijen, prefinjen in zahrbten način, da jim spere možgane. Ni pa to pri njih nič posebnega, to momsterji počnejo, ko vidijo, da drugače ne morejo, izkoristijo vsa sredstva, pa jih ne zanima dobro lastnih otrok. Moj to počne v blagi obliki, npr. da se razburja na mene poleg njih, ker ve, da tega ne toleriram, omeni jim tu pa tam kaj proti meni ipd.. Če bi pa šla narazen, bi verjetno iz panike otroke uporabil kot orožje in je tudi nagnjen k temu, da bi v tem primeru postal “idealen očka”. Že sedaj ko se kregava, takoj gre v trgovino in jim nekaj kupi, jih pelje na sladoled se jim dobrika, jim vse dovoli, dosti bolj kot v “dobrih časih”. Enkrat pa bodo otroci spregledali in videli resnico.
Da se navežem na tokrat mama tarčni starš in Bertolino. Včasih sem mislila, da sem edina…
Pred tremi leti in pol sem se komaj izkopala iz odnosa z NOM, s katerim imam hčerko. Življenje z njim je bilo grozno, čisti pekel, polno manipulacij, izkrivljanj resnice in pritiskov ter nemogočih zahtev. Prejokala sem dneve in noči, najraje sem bila sama z otrokom in imela mir. Preprečeval mi je stike s prijatelji in družino in me prepričeval, da sem motena oseba, ki nikoli ne bo ničesar dosegla brez njega in njegovega denarja. Tako on kot njegova družina so zelo vplivni, z veliko vezami in poznanstvi v najvišjih krogih ter tudi finančno zelo močni, denar jim pomeni vse na svetu. Ko sem dosegla dno, sem čez noč odšla, brez da bi zahtevala karkoli, vzela sem samo najnujnejše stvari. Ko je dojel, da me ne bo več nazaj, je zamenjal ključavnico, mojim staršem pripeljal še nekaj mojih stvari (tistih ” po njegovo vrednih” kot npr. računalnik ipd, seveda nisem več videla, a se mi je totalno fučkalo) ter mi hotel preprečiti stike s hčerko, ki jo je odpeljal k svojim staršem takoj, ko je dobil priložnost. Zadeva je pričakovano pristala na sodišču, oborožil se je z najboljšimi odvetniki, tožil me je za skrbništvo, za denar, lagal, da sem nora, da zanemarjam otroka, da mi je dajal vse, jaz pa sem zanemarjala našo družino, pisal mi je čudne maile, sporočila itd, mi v živo grozil (brez pisnih dokazov!), da me bo uničil in da ima posnetke, ko govorim po telefonu s prijateljicami, družino in pozna vse moje temne skrivnosti. Pisal je tako meni kot kasneje tudi mojemu sedanjemu partnerju in mu razpredal o tem, kako sem jaz grozna in da sem uničila družino (ki po mojem mnenju nikoli ni obstajala). Ni bilo lahko, tisto leto sem bila čisto na tleh, vsak dan je bil zame muka. Na koncu sem pristala na skupno skrbništvo, saj sem se ob vseh grožnjah njega in njegovih odvetnikov res ustrašila, da bom otroka izgubila (kot pravi tokrat mama tarčni starš, mu je uspelo naumiti 1001 stvar v svoj prid in mojo škodo, bila sem vse od kurbe pa do norke). Takrat sem se odločila, da je skrajni čas, da se spravim k sebi, prebrala sem ogromno člankov, knjig, raziskav ipd., hodila sem na psihoterapijo, ZNK ter na NLP terapijo, počasi korak za korakom mi je uspevalo, dojela sem marsikaj, predvsem to, da nič ni povezano z mano in da njemu pač enostavno ni jasno in mu nikoli ne bo. Katerakoli bi bila z njim, bi počel isto. Veliko sem naredila na sebi. Postavila sem mu jasne meje, čez katere mu ne pustim in vztrajam pri svojih odločitvah.
Kar me zanima je, ali bo sploh kdaj boljše? Ali lahko dojamejo? Tri leta in pol je mimo, pa kar ne neha. Prezira me in se obnaša do mene, kot da sem jaz duševno motena, utopil bi me v žlici vode, odkrito sovraži, ko se smejim in sem srečna, sporočila prenaša preko hčerke, nanjo pritiska na vse možne načine, manipulira z njenimi čustvi in jo sili, da počne, kar se njemu zdi najbolj ok, njene potrebe ignorira, če njeno obnašanje in čustva kakorkoli odstopajo od njegovih norm, jo prepriča, da je narobe in da mora biti drugačna. Mene seveda obtožuje, da lažem in je skrajno neumoren v pisanju sporočil, mailov tako meni kot mojemu partnerju, kontrira mi pri vsaki stvari. Še vedno mi preko odvetnika pošilja pozive za vračilo denarja, ki ga niti videla nisem, pravzaprav si je v času zveze vsak evro, ki mi ga je dal, zapisal v svojo tabelo, nemalokrat sem mu morala dokazovati z računi, da sem res kupila stvari za otroka. Jaz ne reagiram tako kot si on želi, vztrajam pri svojem, odgovarjam mu na nujne stvari, ki se tičejo hčerke. Preden karkoli napišem, rečem in naredim, se ustavim, zadiham in temeljito premislim. Kljub temu, da od mene dobi vse prej kot jezo, prepir, ali neumne odgovore, kar ne neha. Če ne odgovorim, napiše še enkrat ali pa za vsak slučaj kar petkrat isto stvar z drugimi besedami in vsakič doda še kaj v smislu, kako sem neumna in grozna (samo malo bolj elegantno izbira besede). Vsakokrat nekaj najde, da vzpostavi komunikacijo, jaz pa si samo želim mir in da ga čim manj vidim. In moram reči, da je res naporno, ob službi, hčerki (ki je sicer res enkratna deklica in z njo nimam prav nobenih težav) včasih z zadnjimi atomi »vnaprej preprečujem katastrofo in predvidevam njegove morebitne reakcije in si pripravljam možne odgovore/situacije«. S hčerko se veliko pogovarjam, jo podpiram ter razložim, da je ok, če čuti tako kot čuti in da jo imam brezpogojno rada, stojim ji ob strani, pri njej opažam, da mi resnično zaupa in da je ob meni to, kar je, sproščeno pove tudi, če jo kaj zmoti, ne da bi se bala, da jo bom obtožila, da je nevredna, o njem pa ne govorim grdo in se trudim pozitivno razložiti še tako bedne stvari. Je pa sama skrajno previdna pri tem, kaj in koliko mu pove in zgleda kot da ji je ves čas nelagodno in pazi na vsako besedo, ki jo izreče. Ko to gledam, mi je res zelo hudo, na trenutke se celo sprašujem, ali samo jaz vidim, da zadovoljuje njegove čustvene potrebe, nase pa pozablja. Pojma nimam, kdaj se je to zgodilo, glede na to, da je bil prva leta ves čas odsoten službeno ali kako drugače in posledično z njo zelo malo časa – kot tudi sedaj, ko jo pazijo večinoma njegovi starši. Ona mu pri teh letih (5) izpolnjuje vse želje in ukaze, samo da bi mu ugajala, včasih mu sploh ni potrebno nič reči in ona kar skoči, obenem pa ji najbolj odleže in dobi čisto drugačen, srečnejši izraz na obrazu, ko pride k meni – kot bi nekdo obrnil ploščo. Vem, ne bi se smel tako obnašati, ne bi je smel »programirati« po svoje. Četudi je meni uspelo oditi in se vsaj delno tega rešiti, se on še vedno vmešava v vse, vedno najde čisto vsako luknjo in malenkost, da lahko komunicira z mano, pa četudi preko nje. Poleg tega je sedaj hčerka že začela kazati znake nelagodja, ko odhaja k njemu. Nekajkrat je celo rekla, da bi bila rajši kar z mano še kakšen dan, pred odhodom k njemu pa vsakič bolj zavlačuje. Ko sem mu enkrat vse to omenila na najbolj spoštljiv način brez napadanja in obtoževanja, je čisto ven padel in me obtožil, da si izmišljujem in da sem jo jaz prepričala v vse to, seveda sem samo prekinila pogovor in odšla, on pa se je drl za mano, da nisem normalna. Ali se bo kdaj umiril? Bo nehal? Kaj se bo moralo zgoditi, da bo dojel, da nisem njegov sovražnik? Preden kdo reče, da naj zahtevam polno skrbništvo in ga kam prijavim…zadeve o katerih pišem (obnašanje do otroka) so skrajno težko dokazljive in tega se zavedam, poleg tega pa on na zunaj zelo spretno (manipulativno) igra žrtev in/ali prijazno, nedolžno osebo in so skoraj vsi v okolici prepričani, da sem jaz kriva za vse (za (sicer) kratek čas mu je uspelo o moji »neuravnovešenosti« prepričati celo moje starše). Nikogar od njiju tudi nočem oropati odnosa, samo želim si, da bi ta bil bolj funkcionalen, torej bi jima rada pomagala, ali pa vsaj hčerki, a sem tu čisto izgubljena. Verjetno petletni otrok težko razume, da ima nekdo motnjo, ki ni povezana z njo in s tem, kako se ona obnaša…
Ko tole berem me spreletava srh, ker vem kakšno škodo dela svojemu otroku, saj sem sama imela tako mamo. Vaša hči ima srečo da ima vas, normalno, da je lahko to kar je. Za te osebe je normalno da se njihovi otroci naučijo brati med vrsticami potrebe. Nimam kaj pametnega svetovati, žal ste ujeta in ti ljudje so vrhunski igralci in spletkarji, ni nič nenavadnega da so družbeno visoko na lestvici in premožni (moja mama je tudi). Hči bo počasi zrastla in bo sama povedala kaj želi in kaj ne in jo boste lahko podprla, on se žal ne bo nikoli spremenil niti zamislil nad sabo, razen če ne pride do izjemnih okoliščin (izguba statusa, denarja , huda bolezen,pa še to vprašanje, moje mame niti to ni streznilo ko je vse viselo na nitki, videla pa sem jo nemočno) . Edino to no, da nasilje prijavite in zbirate vse dokaze, če imate možnost oz denar da najamete detektiva pri zbiranju dokazov.
Ja, težko je…gledati bitje, ki ti pomeni največ na svetu, kako se muči pri istih stvareh, katere so že tebe skoraj uničile. Deklica si želi samo, da bi jo sprejel in jo imel rad, ampak je že pri teh letih ugotovila, da je to mogoče samo, če se »prilagodi« njegovim kapricam, mnenju, željam, pa še ti trenutki so zelo hitro mimo. Želim si, da bi imela možnost, da bi rasla in se razvijala po svoje, sovražim, ko jo izkorišča za to, da mu je bolje – govori ji, da ga je moj odhod prizadel, da sem ju zapustila, da sem egoistična, da sem ga varala in sovražila njegovo družino. Nič od tega ni res (razen tega, da sem NJEGA zapustila). Pa tudi če bi bilo vse res, kaj ima ona s tem? Ko je spraševala o teh stvareh, sem ji razložila, da verjamem, da ga je prizadelo, a da se resnično nisva razumela, da sva se trudila vsak po svoje, a vendar se nisva več našla in da za to niti malo ni kriva ona, da sem ga res zapustila (NJEGA), a nisem več znala najti v svojem srcu prostora zanj…in da mi je zelo žal, vendar sem morala poskrbeti za to, da sem se zaradi tega nehala počutiti slabo, da sem lahko bila dobra mamica, ker mi je to bilo na koncu najpomembnejše. Prav tako sem ji povedala, da se z njegovo družino res nismo najbolje razumeli, a da jo imamo vsi radi in mi je pomembno samo to, da se ona z njimi razume in mi je to dovolj in ničesar ne pričakujem od nje, da bi delala drugače. Da sva tudi z njenim očetom na različnih bregovih, a sem prepričana, da jo želiva podpirati in sva tukaj zanjo in zase lahko rečem in ji obljubim, da bom vedno ob njej. Sicer mi partner večkrat reče, da je čas, da govorim več o sebi in nič več o bivšem – »da ga neham vleči iz dr*** in ga ne poskušam več prikazovati v lepi luči, če pač to ni čista resnica«. Ne vem, mogoče ima pa prav? Občutek imam, da hčerka zelo ceni, da sem iskrena z njo, mogoče kaj od tega sedaj ne razume, bo pa vsekakor čez nekaj časa lažje videla realno sliko. Jezi pa me, ker on za svoje/najine neuspehe krivi samo mene, svojega dela odgovornosti pač noče sprejeti, enostavno je veliko žrtveno jagnje, še huje pa je, ker takšne stvari omenja hčerki. Želim si, da bi potegnil mejo med očetovsko in partnersko vlogo. Nočem, da ga hči kdaj sovraži. Jaz imam z mamo čisto uničen odnos, ne zmorem normalnega odnosa z njo, zamerim ji, saj mi je počela podobne stvari kot bivši počne najini hčerki (MOM). Prav tako se bojim, da bi kdaj prevzela njegove občutke in ji bo denar in podobne neumnosti pomenile največ na svetu in bo mene sovražila. Želim si, da je srečna, ne glede na vse in da ima oba in od obeh največ, kar lahko ima. Včasih me prime, da bi ga prijela in stresla in rekla, naj se že skulira, ker je najina hči najboljše, kar je nastala iz najine kalvarije in naj vsaj tega ne pokvari. Res upam, da ga enkrat sreča pamet. Iskreno pa niti ne vem, koliko je možnosti za to…verjetno malo. Ali je sploh smiselno upati?
Še odgovor na tisto z detektivom – ne, tega ne bom počela. Enostavna nisem to jaz. Kljub vsem slabim stvarem, ki jih je počel in jih še počne, ohranjam nek nivo spoštovanja, navsezadnje je oče moje hčerke in se resnično trudim, da se na to opomnim vsakič, ko me preplavi jeza. A verjetno vas ne bo presenetilo, da je to storil on – in mi celo vsake toliko malo navrgel, kje in s kom sem bila. Da mi pokaže, da ve. Priznam, da sem bila kar malo paranoična na začetku. A ker nisem počela in ne počnem ničesar groznega in prepovedanega, mi je postalo vseeno. Če je to zanj hobi, da preverja, kje, s kom, kdaj in zakaj sem…v redu, pa naj. Nimam slabe vesti. Sproščeno grem na pijačo, se dobim s prijatelji, uživam življenje.
Vse, kar mi ostaja, je upanje in da sem hčerki mama, kakršno si zasluži…
Pa pri ostalih, ki ste tukaj pisali – je bilo kdaj bolje? So NOM/MOM kdaj dojeli? Se lahko zavedajo svojega početja?