Ali se sploh še splača?
Tudi jaz sem tu nekje…7, 8 let..saj niti ne vem točno. Laparoskopije, razne operacije..hormonske terapije…bla bal bla…
3 neuspešne UMETNE (IVF) (grozno!!!)..
pa ogromno alternativnega zdravljenja…razni bioenergetiki, homeopatija…
in zdaj se pripravljam spet na umetno oploditev…
Sicer je IVF res mukotrpen postopek, vse tiste injekcije in potem na koncu še zastonj…
Ampak jaz si nočem enkrat očitat da nisem poskusila čisto vsega.
Sem se pa naučila živeti tako, da o tem ne razmišljam preveč in se ne obremenjujem s tem. Pač enkrat na leto bom šla na tisto umetno….
Najbrž je imeti otroka res nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi ampak ne sme ti biti pa to življenjski cilj. Predvsem je pa pomembno da se s tem ne obremenjuješ in da se zavedaš da si na tem svetu najpomembnejša TI in tvoje življenje, in da ne zapravljaš dragocenih trenutkov z obupavanjem nad tem da nimaš tega kar ima večina tvojih prijateljev, sorodnikov, sosedov..
Lahko bi ti povedala kar nekaj tolažilnih zgodbic, res neverjetnih, ampak mislim da je to čist nepomembno. Bolj se skoncentriraj nase. In “zagrabi” vsak dan!!
Spoštovana +++
popolnoma narobe si me razumela. Pa nič zato. Tudi tega smo vsi vajeni.
Upoštevaj le, da smo ljudje različni. In če nekdo razmišlja drugače kot ti, to ne pomeni, da razmišlja narobe, ampak samo drugače. Ti imaš prav zase, nekdo drug pa spet zase. Če bi bilo več strpnosti med ljudmi, bi bil svet drugače.
No prav, zadosti o tem.
Želim ti veliko veselja s tvojo punčko.
LP
Hvala, Maja 1, za pesti…
In seveda, tudi pri meni (oziroma nama) niso našli posebnega vzroka; imela sem sicer PCO, ampak ob popolnoma rednih in normalnih ciklusih, brez bolečin in drugih težav, značilnih za PCO. Ampak potem se je zadeva uredila, pa še vedno ni bilo nič…
Ko bo IVF za mano, se seveda oglasim. Sama sem na teh straneh izvedela nešteto koristnih informacij, upam, da bodo tudi moje izkušnje kateri koristile, zato jih bom seveda delila z vami.
Sicer pa je Emi že malo pred mano, ta mesec prvič v IVF postopku in po mojih izračunih (ne vem, če so pravilni?) že zelo blizu punkcije… upam, da se bo kaj oglasila in povedala, kako je šlo…
MAJA!
Splača se, verjemi. Nikar še ne obupaj. Ne zdaj, ne jutri… nikoli! Pa kaj, če bo imel tvoj mlajši brat prej otroke kot ti? Bodo pa tudi prej odrastli kot tvoji. Moje sošolke in sošolci imajo – nekateri- otroke, ki že hodijo v srednjo šolo. Jaz pa dojenčka. Kar malo so zavistne nekatere…Pride še tvoj čas, pride. Samo sprosti se in ne razmišljaj samo o tem. Pa morda… ne vem, ampak ko moja sodelavka ni in ni mogla zanositi, je zamenjala službo, šla sta v tujino za nekaj časa…Sedaj pa imata dva sončka. Tudi tebi še posije. Držim pesti, da čim prej in čim v večjem številu.
Ah, ja! Pa morda zamenjaj ginekologa: Eni se trudijo pomagat, drugim je pa vseeno.
Drži se! Darja
Maja1 pozdravljena!
Ko sem brala ta drugi del tvoje izpovedi, nisem mogla verjeti! Če ne bi bila tako “prisebna” bi mislila, da sem ga napisala jaz! Tudi moj mož razmišlja enako kot tvoj, zato se najbrž nikoli ne bova podala v kakšno posvojitev ali rejništvo (čeprav bi bila jaz takoj za, toda vem, da dokler on ne dozori v podobni odločitvi vse skupaj nima smisla).
Prav tako kot ti jih bom letos 31 in se trudiva že skoraj sedem let! V začetku sem tudi zelo odklanjala umetne posege pri spočetju, hodila sva k bio-energetikom, drugim “čarovnikom” in poskušala na vse mogoče načine. Nisva se obremenjevala, toda vseeno ni šlo! Vem, da enim oz. kar nekaj je takih, ki jim rata, ko se nehajo obremenjevati, toda midva se šele dobro začenjava obremenjevati. Včasih sem se prav psihično pripravljala na to, da nočem otroka, da bi potem morda ratalo…(ha,ha…) Tako, da vsi ti dobri nasveti, kako bo kar samo od sebe, če se bomo skulirali (saj morda bo res, nekega dne)… niso ravno tolažba.
Ker je mož želel, da izkoristiva vse možnosti, ki jih imava (v 21. stoletju), sem na koncu pristala tudi na IVF (tudi z nama je vse OK!). Bila sva že štirikrat (od tega dvakrat samoplačniško + vsa zdravila samoplačniško). Sam postopek in tistih nekaj injekcij je še najmanj, če ti na koncu reče, da se je vsaj kakšno jajčece oplodilo in imaš na koncu še 14 dni upanja, da bo kaj! Ker pri nas ni znan vzrok, ti lahko rata že v prvo, če je problem samo oploditev (saj tega nihče ne ve, niti ti ne more potrditi ali zanikati). Zato je morda vredno poskusiti, čeprav vsaj zame to pomeni pravo živčno vojno – predno grem, potem pa se kar sprijaznim s “kruto realnostjo” oz. dobim malo upanja ker se nekaj dogaja v tej smeri. Vsaj en mesece oz. tri tedne imam upanje!
Zadnje čase se že prav težko veselim ob tem, ko mi vsi prijatelji in sosedje pripovedujejo katera vse je noseča… Saj potem se veselim skupaj z njimi, toda zadnje čase rabim kar nekaj časa, da sprejmem to dejstvo, da bo zopet nekdo imel otroka – kaj pa midva!?
Res je, da nisva prikrajšana za veselje otrok, saj se veliko druživa s prijatelji, ki imajo otroke in so naju ti otroci zelo lepo sprejeli in so prav veseli kadar se prikaževa, tako, da praznina ni prav grozna!
Res je, da nas je vedno več takih, ki imamo te težave, okoli sebe pa imamo polno tistih, ki nimajo teh težav in se lahko veselijo in niti slučajno ne pomislijo, kako izgleda, če se moraš matrati za to, da bi dobil otroka, ko pa lahko izbirajo kdaj ga bodo imeli, kakšnega spola bo…
Še ena upajoča, ki občasno malo obupa, potem pa spet polna upanja…
Špela2
Špela,
tale tvoja zgodba je tudi presunljiva izpoved. Tudi jaz sem se našla v njej. Predvsem na koncu, ko pišeš, kako se ne moreš več veseliti sosedovih nosečnosti in nosečnosti vajinih prijateljev.
Ne vem, ali jaz nisem normalna ali kaj, ampak, ko izvem, da je kakšna v moji bližnji okolici noseča, me stisne pri srcu. Kar neko jezo začutim. Verjetno ta jeza izvira iz razočaranja in spoznanja, da meni (nama) še ni uspelo. Kar nekako ne morem več pokazati navdušenja ali se pa delam, kako sem vesela. Kar neka bolečina me prevzame. Potem pa zadeva po kakšnem tednu popusti, ko se “sprijaznim” z dejstvom, da je “una” pač noseča, jaz pa še ne, pa čeprav se full trudiva.
Ali se morda še kakšni to dogaja? Upam, da ste sploh razumele, kaj sem vam hotela povedat. Prosim za vaš komentar!
LP, Taja
Taja, vem, kaj misliš. Če prijateljica zanosi smo vesele, ampak nekje globoko v nas pa nas žre in žalosti misel, da ji je uspelo pred nami.
Točno to se mi je zgodilo lani oktobra. Zelo dobra prijateljica je sporočila novico, da je noseča. Bila sem presenečena, saj mi je pred tem omenila, da se ne trudita, če bo – bo. Še bolj sem bila šokirana, ko je rekla, da se je zgodilo takrat, ko sta edini dan v tistem ciklusu imela spolne odnose. Halo??? To je kot zadeti na lotu :))
No, že naslednji dan sem se pomirila, jo poklicala, se ji opravičila, ker sem samo “čestitam” izdavila in od takrat naprej sprejemam njeno nosečnost kot čisto nekaj vsakdanjega. Tudi ko se vidiva in vidim njen velik trebuh, mi ni nič hudo. Si rečem: kmalu, kmalu…
M.
Glede posvojitve vam moram povedat, da se je tudi moj mož branil z vsemi štirimi in je trdil, da tujega otroka nikoli ne bi mogel resnično sprejeti za svojega.
Jaz nisem silila vanj, spoštovala sem njegovo željo, da se o tem niti pogovarjava ne več.
Potem pa čez noč – sprememba in mi reče, da če pa tudi z IVF ne bo nič, potem bova pa posvojila, ne?
Lahko si mislite, kako debelo sem ga pogledela. Očitno je njegova želja po otroku tako močna, da je pripravljen sprejeti tudi tujega otroka za svojega. Ker ga poznam, vem da je dobro premislil, da je pošteno izprašal svojo vest in se šele potem odločil. Bliža se štiridesetim, mogoče je z leti dozorela tudi njegova odločitev za posvojitev.
No, hotela sem povedat, da nobena odločitev ni tako zacementirana, kot se na začetku zdi. Tudi jaz sem po HSG dva dni travmirala, tako grozen se mi je zdel poseg, ponižujoč… in sem rekla, da se vseh teh postopkov ne grem več! In povsem resno sem mislila… pa sem si premislila…
Sicer pa seveda tudi jaz noseče prijateljice gledam z zavidanjem, jim pa privoščim. Imam pa zelo čustveno in morda malce labilno prijateljico, ki prav tako že daljši čas ne zanosi, pa me je strah, kako ji bom povedala, če mi slučajno uspe prej kot njej. Nasprotno bi že prenesla…
Taja,
Tudi jaz te razumem. Vsaki ženski privoščim srečo in sončka, pa me vseeno zbode, ko slišim, da je katera noseča. Ne vem ali sama vidim toliko nosečnic ali pa smo res v obdobju, ko je pričakovanja novih otrok tako veliko.
Meni pomaga, če si v takem trenutku rečem, da mene sreča še čaka. Še ne vem točno kdaj bo in kako bo, ampak prepričana sem, da bo. Do takrat pa opazujem tuje otroke, se igram z njimi, se grem varuško… Včasih je res težko, ampak se mi zdi prav, da vzdržujem stike tudi s tistimi prijatelji in znanci, ki so (zaenkrat) srečnejši od naju.
Kar pogumno, tudi nas še čaka sreča.
Svetlana
Pozdravljene!
Ne veste,kako zelo mi je odleglo. Zato ker sedaj vidim, da nisem edina s takimi občutki Dobro znanko vidim skoraj vsak dan – s trebuščkom, ratalo ji je s prve.
In moji občutki: “una je pa noseča, grr, jaz pa ne”. Jeza in zavist. Ko se pri tem zalotim, se pa kregam: a te ni sram, kakšen človek pa si, da ji ne privoščiš?!
Ali pa prijatelji: dva para, ki sta nedolgo tega skoraj hkrati dobila otroka. Od takrat jih več skoraj ne obiskujem, vedno najdem milijon izgovorov, da “danes pa res nimam časa”. To pa zato, ker ponavadi tam postanem žalostna, in ko mi govorijo, “kaj vse pa že naš obvlada” in podobne zadeve, bi najraje grizla. Čeprav vem, da to ni lepo, pa si ne morem pomagati.
Do sedaj se mi je zdelo, da sem sama na svetu s takimi občutki in problemi, zato še enkrat hvala Primožu za tale forum. Spremljam vas vse redno, včasih še večkrat na dan, vendar zmeraj ne pišem, ker je pač bolečina mnogokrat prehuda in se raje hitro poberem z računalnika in zamotim s čim drugim.
Špela2, mogoče se pa kdaj srečava s trebuščki,če ne drugje, pa tlele gor.Pogum!
Vsem vam želim – saj veste, isto kot sebi:dve črtici, pa čimprej.
Lep pozdrav
Lepo pozdravljene vse sotrpinke!
Jaz sem še ena od tistih, ki doživlja isto travmo, kot vi. Tudi mene vedno tako zelo zabode v srcu, ko slišim da je katera znanka noseča. Saj ne da ji ne bi privoščila ampak zavidam ji, zakaj se pa meni ne sme to zgoditi. Potem se pa spet vprašam, mogoče je pa to ravno zato, ker si tako navoščljiva. Ali sem res tako slab, hudoben človek, da sem kaznovana z najbolj strogo kaznijo. Ali nisem že enkrat zadosti odslužila kazni, koliko solz, bolečin bo potrebno še pretrpeti, da bo za mene zasijalo sonce.
Takšnim kot ste pa ve, ki veste kaj vse je potrebno pretrpeti za otroka, pa res od vsega srca želim in tudi privoščim čimprej vaše sončke. Za vse skupaj en velik objem.