Ali se sploh še splača?
Zanositi ne morem že 10 let,nepojasnjena neplodnost-oba z možem zdrava.
Ko pogledam ta leta nazaj – koliko solz, obupa vsak mesec znova,ob pogledu na tuje otroke… Ko pomislim, da bo kmalu moj veliko mlajši brat imel dojenčka, jaz pa ne, čeprav sem bila že zdavnaj “na vrsti”, me prime, da bi rjovela.
Ali ni bolje, da se vdam v usodo? Vsi mi pravijo-ne obupaj! Zakaj ne??!! Ne bom več razočarana vsak mesec, ker ne bom ničesar pričakovala.
A sem se sposobna sprijazniti z mislijo, da ne bom nikoli imela otrok? Ne vem.
Bojim se, da ne.
Rada bi samo vedela, zakaj. Če imaš kakšno konkretno težavo, ti jo rešijo-s tabletami, operacijo. Kaj pa če ni nobene težave? Morda pa si ne zaslužim imeti otrok.
Oprostite, nisem hotela zatežiti. Le da sem morala to napisati, ker me danes tako boli v prsih, da se bojim, da bi me drugače razneslo. Pa tudi zato, da tiste, ki šele kakšno leto ali dve ne morete zanositi, ne bi obupavale. Vem, da vaša želja ni nič manjša od moje in da se vam tudi to leto ali dve zdita neskončno dolgi.
Kaj sploh hočem povedati? Verjetno to ,da nas je takih veliko, čeprav, ko se ozremo okoli sebe, vidimo samo srečne mamice.
Hvala bogu ali komurkoli že za internet.
Pozdravljene, in-brez zamere
Živjo Maja1,
ne obupaj.
Veliko je tudi takih, zdaj srečnih mamic, ki so imele podobne težave in jim je na koncu le uspelo. Žal nimam takšne izkušnje in si niti predstavljati ne morem, kaj pomeni celih 10 let. Naravnost hudo.
Vendar za dežjem VEDNO posije SONCE. Mogoče bo tako tudi pri tebi. Poskušaj se sprostiti – znotraj – zase, za svojo dušo in telo. Nikoli ne veš. ko boš najmanj pričakovala, pa te lahko preseneti … zato glavo pokonci in poskušaj umiriti sebe in svojo dušo. (čeprav vem, da je to zelo zelo težko).
VELIKO USPEHA Ti želim.
alenka
Draga Maja popolnoma razumem tvojo stisko, saj tudi sama doživljam čisto isto. Vem kakšna je to bolečina, da bi najraje izginila s tega sveta in nikoli več imela stikov z nikomer. Pa vendar še vedno živim v bistvu ne živim, ampak sem v čakanju, ko bom enkrat začela živeti. Pa to tedaj, in samo tedaj ko bo v meni živelo majhno bitjece. Iz dneva v dan iz minute v minuto se sprašujem zakaj ravno jaz, jaz ki tako obožujem otroke. Pa vse želje, vsa hrepenenja in vse molitve so zaman. To boli zelo, zelo. Pri nama je vzrok znan, vendar se ne da ozdraviti in tako so nama zdravniki rekli naj se sprijazniva, da ne bova nikoli imela otrok. Pa se ne morem in nočem sprijazniti. A je to prav? Kaj naj naredim?
Bodi lepo pozdravljena, ne bom ti rekla bodi srečna, ker vem da to ne moreš biti.
Res je, hvala Bogu ali komu drugemu za internet; ko pogledaš okrog sebe vidiš same srečne mamice in očke – tako je tudi z menoj. Pa ne samo to, prijateljice, kolegice, sodelavke (tiste, s katerimi se več družim) – vse so zanosile kmalu, če ne že celo prvi mesec. Ko gledam njih se počutim kot izobčenka, pa čeprav mi tiste, ki vejo, da se trudiva že več kot dve leti, nikoli niso dale tega čutiti s kakršnokoli besedo ali gesto. Prvič sem videla, koliko nas je šele, ko sem bila v bolnici zaradi laparoskopije, potem pa tudi tukaj – no, nekako je kar lažje, ko vidiš, da nisi sam in da se drugi borijo prav tako kot ti. Tudi pri naju niso odkrili nobenega organskega vzroka, zato pač lahko samo upam na uspešnost nadaljnjih postopkov ali pa na majhen čudež.
Opažam pa, da zadnje čase večkrat pomislim, da mogoče nama sploh ne bo uspelo in bova pač ostala sama ter si poskušam predstavljati takšno življenje… O tem se pogovarjava tudi z možem, pa sva nekako rekla, da kar nama je usoda namenila pač bo, in če bo tako, da ne bo otrok, se bova temu poskušala prilagoditi in živeti naprej.
Ja, dve leti čakanja sta huda preizkušnja, kaj šele deset – res te občudujem, vendar tako kot praviš, ne bomo izgubili upanja in se bomo borili naprej.
LP in veliko sreče, Andreja
Draga Maja1, ko sem te tako brala, so mi prišle solze na oči. DESET let , ne morem si predstavljati, ne morem si sploh zamisliti kako dolgo je to obdobje, obdobje muk in razočaranj. Lahko le razumem tvojo bolečino ob pogledu na druge srečne mamice. Jaz sicer imam že enega otroka in se sedaj trudimo za drugega in po tvojem pismu se sama sebi zdim sebična, ker si obupno želim še enega, ti pa še nimaš nobenega. Ja, včasim tudi jaz razmišljam na podoben način kot ti. Kaj pa če mi ni usojeno postati še enkrat mati, kaj pa če ni še čas, da si ga še nisem zaslužila. Tako večkrat razmišljam in si govorim, da ni napočil še moj čas, da moram še počakati. Zato nikar ne obupaj tudi ti, vedno je upanje. Veš veliko poznam parov, ki nikoli niso doživeli tega občutka postati starš. Nekateri se potolažijo,nekateri molčijo o svojih težavah, še sreča je res, da obstaja ta internet, tudi jaz molčim in trpim v sebi. Nihče ne ve (razen seveda mož) zakaj se tolikokrat ustavim na tej strani foruma, zakaj so moje oči zabuhle po neprespani noči ko dobim M in še bi lahko naštevala, pa ne bom, ker so tvoje težave hujše od mojih. Lahko se le skupaj tolažimo. Mislim si, saj imam že eno punčko, ampak prav zaradi nje nočem obupati, ker si ona tako strašno želi sestrice ali bratca. Upam, da te nisem spravila v slabo voljo, na trenutek sem se znašla v tvoji koži in to me je tako razžalostilo, da sem ti morala kaj napisati. Samo še to, se splača, se, verjemi mi, ko imaš enkrat otroka je vredno vse to prestati. Držim pesti in ti želim veliko sreče v bodoče.
Karin
Maja1,
ce bi vedela, kako te razumem. Letosnjega januarja sta mi povedali dve priajteljici, da pricakujeta, en sodelavec, moj bivsi moz, ki je bil proti otrokom, pa je celo dobil otroka. Jaz pa sem bila po inseminaciji in dobila sem M….
Midva se boriva štiri leta. Oba zdrava. Vem, kako je, ko gledas okrog sebe in vidis sreco. Vem, da boli. Velikobolj, kot smo pripravljene prizanti celo lastnemu mozu. Tako boli, da nas ne razumejo ne lastne mame, ne prijateljice.
Zdaj sva na zacetku IVF-a. Verjamem, da bo uspelo. Saj – kaj pa se ostane drugega kot upanje. Ko sem sla na prvo injekcijo, mi je moz rekel: Zapomni si, s teboj se nisem porocil zaradi otrok, temvec zaradi tebe. Naj bo kakorkoli, midva ostaneva.
Prijateljica je zgubila moza – ni zdrzal zalosti….
Sama pri sebi sem se odlocila, da bom, ce ne bo uspelo, postala vsaj botra kaksnemu otroku iz domov, kakrsen je Dom Malci Beliceve, ali pa vstopila v program rejnistva. Da bo lahko srecen vsaj en otrok, ce ze ne bo moj.
Maja – ne obupaj nad zivljenjem. Bo sonce – in – nisi sama.
Draga Maja!
Ali kaj razmišljaš o posvojitvi ali rejništvu? Pravijo, da parom potem malo popustijo skrbi, se sprostijo in dojenček je tu!
Moja sodelavka je posvojila otročka iz ene od bivših YU republik. Tako je srečna, da kar sije! Sedaj je pa še noseča! Yesssssssssss! Bravo!
Držim pesti zate in za nas vse!
Taja
Tudi jaz bi rada napisala par besed.
Tudi jaz nisem mogla zanositi. Vzrok sicer ni bil pri meni (ampak pri partnerju), ampak še bolj me je skrbelo, saj se ni stanje niti z operativnim postopkom pri partnerju spremenilo na bolje. Zato pravzaprav niti nisem zadosti verjela, da bom imela otroka. To je pa bilo pravzaprav vse, kar sem si želela. Imeti otroka. Potem je prišel IVF postopek, vse tiste injekcije, razpoloženje pa za v koš za smeti. Takrat sem si rekla, da grem samo enkrat skozi to. Če mi pač ni dano imeti otroka, ga ne bom imela. Bom pa kako drugače preživela in pomagala. Bom pa nečake razvajala, poiskala drug smisel v življenju… Vse se je zarotilo proti meni. In ko sem tako čakala, ali bom ostala noseča, ali pa ne, me je moj zdravnik tako začudeno pogledal, zakaj se sploh sprašujem, kakšen bo rezultat, da še danes mislim, kako sem popolnoma narobe razmišljala. Po njegovem nebi niti za trenutek smela dvomit v to dejstvo, se spraševati, ali sem noseča. Sem. In konec. In res sem samo enkrat šla skozi ves postopek. Po devetih mesecih, točno na rok, sem rodila punčko. Skoraj smejala bi se lahko, ko mi je babca prišepnila, da se po porodu trgovina odpre. Le kako, sem si mislila, ko pa so tukaj zdravstvene težave. Ja, le kako. Danes, ko je moja prvorojenka stara dve leti in pol, zraven mene spi še pol leta stara hči. Nisem se trudila zanjo, prišla je zelo nepričakovano. Izgleda, da mi je bilo le dano, da sem mati.
In mogoče je tudi tebi dano, da boš mati. Ne danes, ne jutri, nekega dne. Mogoče ne svojim otrokom, ali pa. Dopusti, da te življenje preseneti.
Sicer nisem ena izmed vas, imam otroka, pa vendar, če lahko, bi nekaj napisala.
Če pri vaju z možem niso našli nič, kar bi bilo vzrok, da ne moreta imeti otrok, bi se morda res poskusila ustaviti, mogoče za leto dni ( čeprav to vam veliko pomeni, ker leta bežijo in je časa, ki je za vas tako pomemben vedno manj). Pa vendar, mogoče tvoje telo potrebuje počitek ( psihični in telesni).
Slišala sem že mnoge zgodbe take s srečnim koncem, ko sta se partnerja po mnogih letih truda odločila, da zaključita s poskusi in se sprijaznita, da jima ni usojeno biti starš. In potem se je zgodilo, ženska je zanosila in dobila sta otroka.
Veliko zdravnikov bi vam vedelo povedati, da psiha in stalni pritiski veliko vplivajo na to, da ne gre in ko se človek končno le umiri in ne živi več samo za pričakovanje, se mu lahko življenje hitro obrne.
Vem, da niti približno ne poznam vaših občutkov in trpljenja, sem pa prepričana, da če ne gre tako, je treba poskusiti še drugače.
Vsak dan vas prebiram in si želim, da bi vam uspelo.
Srečno, lala
Draga Maja
Sin ima v šoli sošolca, ki sta ga starša čakala 12 let. Pa sta ga dobila. Bilo je enako kot pri tebi. Zelo dobra prijatelja sta prvega otroka dobila po 9ih letih zakona, potem pa v enem letu še drugega.
Poznam še dva primera: prvi par je dobil svojo dojenčico po treh posvojenih deklicah, drugi par pa se je po 10ih letih razšel. Oba sta se znova poročila in imela otroka vsak v svojem zakonu že prvo leto po poroki. Ne obupaj.Vedno je upanje.
Želim ti, da se ti želja izpolni.
Draga Maja1, sicer sem že zgoraj napisala, pa vseeno mi ne da miru; včeraj sem celo popoldne premišljevala o tebi. Prosim, če ti ni težko, da nam ostalim poveš, kako, da je minilo tako veliko časa, a sta mogoče dalj časa čakala, da sta se odpravila k zdravniku, a so se postopki zavlekli, ali sta oz. še poskušata z IVF… Ali pa sta že vse prepustila srečnemu naključju?
Hvala in razumela bom, tudi če ne boš želela odgovoriti!
LP in srečno, Andreja
Hvala za lepe želje.
Spoštovana Andreja, takole je bilo.
Najprej sva torej opustila kontracepcijo. Tako so minila skoraj tri leta, ker pa sva
vmes imela precej dela z urejanjem stanovanjskega problema, sem se šele takrat, ko so minila, zavedela, da je že toliko časa mimo-pa nič. Menstruacije pa vedno redne, normalne. Nisem se še nič sekirala, ampak sem pri naslednjem pregledu to omenila ginekologu.In mi je dal napotnico za KC v LJ (mimogrede, tam imam zdaj tudi izbranega ginekologa – Dr. Tomaževič). Tam so me naročili na HSG, pa moža na spremiogram. Preden sva bila na vrsti, je minilo spet nekaj mesecev.
Potem-oba izvida O.K. No prav, bila sem stara šele 2 5 let, pa se tudi takrat še nisem sekirala. Pri naslednjem pregledu v LJ so rekli, da gremo na laparo in histeroskopijo. No prav, pa gremo. Rezultat- citiram prof.Tomaževiča: “vam pa jajčniki in vse ostalo tako dela, da lahko imate deset otrok”. Aja? Kje pa so potem? Takrat sem začela čutiti tesnobo v prsih. Za IUI in IVf se nisva takrat še odločila, saj sva pač bila oba še dokaj mlada, očitno zdrava, saj se ne mudi. Kakšno leto sva pazila dneve ovulacije, pa sluz, pa Clearblue ob vsaki najmanjši zamudi……NIČ.
Potem sva rekla: zdaj pa zadosti. Pustiva času čas. In sva res nehala obremenjevati s tem (da, celo uspelo mi je tudi to) za nekaj let; ker sem v tem času menjala službo, urejala drugo stanovanje v hiši njegovih staršev, imela težave z zdravjem svojih staršem , sem bila, kot vidite, kar polno zaposlena fizično in
psihično.
Kakšno leto nazaj pa me je “udarilo” po glavi: jaz pa ne bom nikoli imela otrok.
Od takrat-kalvarija. Še malo, pa bom stara 31 let. Vem, marsikatera bo rekla: saj si še mlada, še imaš čas. Ne mi to govoriti po desetletju dveh zdravih ljudi s spolnimi odnosi brez kontracepcije.
Edino, kar še nisva poskusila, je IVF, v kar pa ne verjamem dosti. Možnosti tam niso nič večje kot v naravnem ciklusu. Če meni, ki lahko “imam deset otrok”, ne rata v tolikih letih naravno, ne vidim razloga, da bi ratalo umetno. Sicer sem se zelo informirala glede tega postopka, ne bojim se bolečin (tudi na laparo sem šla skoraj kot k frizerju)-hočem reči, da imam precej visok prag in marsikaj prenesem. Stvar je v temu, da v to enostavno ne verjamem, pa kakorkoli že. Vem, da je mnogim uspelo (čestitam, Doroteja), ampak nekako čutim, da jaz nisem med njimi.
Posvojitev ali rejništvo ne pride v poštev. Ne zaradi sebe, zaradi moža. Odkrito je priznal (kar zelo cenim), da je svoje srce pošteno izprašal in da bo to zanj zmeraj tuj otrok. Da pač tako čuti, da tujemu otroku ne bi mogel biti tako dober oče, kot bi lahko bil svojemu in da potem rajši nima nobenega, saj bi posvojen otrok ali rejenec to čutil in to ne bil bilo pošteno do nikogar. Strinjam se. In razumem ga.
Takole je bilo. In je. Kaj naj še rečem? Predvsem iskrena hvala za vse vzpodbudne besede.
Rada bi samo vedela, zakaj. Zakaj jaz.
Saj vem, da odgovora ni. Ampak včasih se sprašuješ.
LP
Draga Maja, hvala za izčrpen odgovor, upam, da ti s tem, ko si vse ponovno napisala, nismo prizadele še večje bolečine. Tudi sama se bližam 31. letu, mož pa 40. in tudi sama mislim, da kako hitro mineva čas in leta tečejo…, kljub temu, da mi zdravnik, mama, prijateljice… govorijo, da naj se ne sekiram in da sem mlada in da je še dovolj časa. Pa me ti njihovi odgovori in tolažbe kar razjezijo, čeprav nič ne pokažem, zato, ker menim, da če tega, kar me tukaj preživljamo nisi sam dal skozi, pač ne moreš razumeti, kako to boli. In da sem hotela imeti otroka že toliko časa prej, pa nič, zato naj me nikar ne tolažijo, čeprav jim tega ne povem naglas. Se pa čedalje bolj izogibam pogovora o tem.
Midva sva tudi dala skozi vse preiskave in sedaj čakava na IUI. Tudi z IVF bova poskusila, bomo videli.
V upanju na dve črtici pri vseh nas te lepo pozdravljam, Andreja
Tako mlada si še, ne se sekirat.Jaz sem pri svojih 20-tih letih rodila v šestem mesecu nosečnosti in normalno otrok je umrl.potem nisem več mogla zanositi.Sem pa zanosila po IVF postopku in potem pri svojih 42.letih rodila.
Danes imam 4 letno deklico.Pomisli, če se ti splača sekirati.Imaš še veliko časa in uživaj.Velja za vse, ki se trudite in ste še zelo (ali sorazmerno mlade).Ne z glavo skozi zid, počakajte.L.p.
Spoštovana +++,
če ni preveč osebno-zakaj pa nisi mogla več zanositi (ali je bil vzrok znan).
Pa brez zamere, ampak tole “mlada si še”- jaz pač drugače razmišljam. Občudujem te, da si rodila pri 42 letih. Ampak zase sem skoraj prepričana, da takrat nočem več imeti otrok. Mogoče bom takrat razmišljala drugače, ampak tudi z možem sva pretresala vse te vidike glede starosti, bolezni, kako bi to vplivalo na otroka (generacijski prepad) ,in se oba nagibava k temu, da takrat jih pa ne bi več imela. Če bo prej, bo, če ne, pa ne. Vsak pač zase najbolj ve in verjamem, da si ti zadovoljna, da si bila mamica pri 42 letih. Mnenja so pač različna.
Torej ostane upanje, da mogoče pa v nekaj letih le bo kakšna štruca.
Še enkrat hvala za vzpodbudne besede in lep poudrav!
Draga Maja,
vrstnice sva po letih. Naslednji mesec bom v postopku IVF. Nikoli si nisem mislila, da bo do tega prišlo, da bom morala JAZ, ki sem tako zelo zdrava, po tej poti priti do otroka… Ampak, če si ga pa tako strašno želim… Tudi sama sem imela nešteto pomislekov, ah, kaj imela, še vedno jih imam! Pa strah me je postopka, vse te kemije in biologije in… saj nismo stroji, postopek pa bo tako brezoseben in nasilen in… grd. Ampak, nočem več čakati, ali bo, ali ne bo. Odločila sem se, da bom pač stisnila zobe in “preživela” postopek, saj to pomeni, da bom mogoče le zanosila. Vem, ni nobenega zagotovila, da se bo to dejansko zgodilo, vem, da je le okoli 20% možnosti, vendar pa se bojim, da si ne bi mogla nikoli odpustiti, če ne bi niti poskusila. To je torej tisto, zaradi česar sem se odločila za IVF.
Ne nagovarjam te, da se odloči, ampak tako zelo sem se našla v tvojih besedah, da sem se ti morala oglasiti…
In… moj odgovor na tvoje vprašanje: seveda se splača, ne obupuj!
Draga Ajda
držala bom pesti zase.
A te lahko prosim, da (ko bo mimo) opišeš postopek in tvoje občutke-če boš želela seveda. Saj poznam dejstva in način – ampak drugače je to slišati od nekoga,ki je to preživel. Potem tudi pri tebi niso našli vzroka?
Vsekakor pa ti od srca želim “zadetek v črno”. (moji znanki je ratalo že prvič in ima dvojčka-sina, vendar je ona imela jajcevode neprehodne).
LP