ali se moj muc poslavlja?
Lani sem pisala, kako je mojemu mucu na repu zrasla bula, na zdravljenje z antibiotiki se ni odzival, zato je moral rep skoraj v celoti stran.
Po tistem je bilo vse v redu, muc je spet postal živahen, skratka vse je bilo kot prej . le s krajšim repom. Do letos poleti. Začelo se je s kašljanjem. Najprej sem mislila, da bo bruhal – zvoki so bili enaki kot ob bruhanju dlak, le da nič ni prišlo ven. Potem je prišla poletna vročina in muc je bolj malo jedel, vendar sem to pripisovala visokim temperaturam – takrat tudi meni ni preveč do hrane. Potem smo bili na morju, za mucka je skrbel brat, ki je kasneje povedal, da je maček zelo malo jedel. Tudi kašljanje se je nadaljevalo… Vsega skupaj sem imela dovolj in ga odpeljala k veterinarju. Krvni rezultat je pokazal, da ne gre za navadno infekcijo, ampak nekaj hujšega, kar se je potrdilo z rentgenom: muc ima tumor v prsnem košu. Za vsak slučaj je bil pred tem vseeno zdravljen z antibiotiki, vendar ni bilo pravega odziva, ves čas je imel vročino, jedel je zelo slabo. Dobival je zdravila, ki spodbujajo apetit, ena doza drži kakih pet dni, potem spet neha jesti in mora spet dobiti. Se pravi: opravila sva osnovne raziskave, ki so potrdile diagnozo, ki ne pomeni nič dobrega. Kaj pa zdaj?
Verjetno vsi, ki ste kdaj imeli kakšno žival, veste, kako močno se človek nanjo naveže in kako hudo je, če zboli. In kako bi naredili vse, da bi živalco še malo obdržali pri življenju. Ampak koliko je to: vse? Vem, da obstaja kemoterapija, vem, da bi mačka lahko peljala v to ali ono kliniko, da bi ga priklopili, ampak… ne vem. Že samo pri financah se zatakne. Nisem bogataš. Tudi če bi bila, bi se vprašala, ali ima smisel žival mučit in vlačit sem in tja in priklapljat na zdravila, ki so jih izumili ljudje… Že sam obisk veterinarja je zanj hud stres!! In potem ta zdravila za spodbujanje apetita. Saj ga lahko vlačim v ambulanto vsakih pet dni, da mu dajo injekcijo (tablet mu tak ne bom spravila dol), spet bo jedel štiri, pet dni, spet po injekcijo in tako… do konca? Začela sem se spraševat, ali ni to, da muc ne je, njegov naravni obrambni mehanizem proti tvorbi, ki mu raste? Mogoče jo bo pa s tem izstradal in se izlizal?? Ali pa se s tem samo tolažim, da se mi ni treba odločit, kaj na sploh naredim… ker res nimam pojma, niti kakšnih izkušenj, saj je to moja prva domača žival (mimogrede, star je 11 let). Groza me je bo misli, da ima tumor, da to najbrž pomeni, da bo umrl… In potem to, da noče jesti. To je po eni strani znak, da se poslavlja, po drugi strani pa, kot sem že napisala, mogoče samo njegov prvinski način obrambe proti tujku. To, da ga lahko peljem po tisto injekcijo za apetit, mi daje neko moč, da se odločam, koliko časa bo živel. Jaz pa seveda ne vem, ali naj se odločim “po človeško”, torej ga vozim po injekcije in bo šlo, dokler bo šlo, ali pa naj vse skupaj prepustim usodi, naravnemu poteku ali kakorkoli to že imenujemo. In kaj mi sploh garantira, da je dobra prva ali druga odločitev? Najbrž nič.
Prepričana sem, da se vas je že veliko soočalo s podobnimi dilemami, zato bom vesela vsakega odziva. No, ne ravno odziva v stilu “pa saj je samo maček”. Vem, da je samo maček. Vendar vseeno. Kako daleč ste (ali bi) šli pri zdravljenju živali? Predpostavimo, da imamo vsi neomejeno denarja: ali bi svoji živali omogočili vso možno medicinsko oskrbo, ali bi vse prepustili naravni poti? Ne vem, če sem sploh zadela bistvo tega, kar sem hotela vprašat, ampak za silo bo. Če bo potrebno, bom napisala še kaj.
Vnaprej hvala za odzive!
teška odločitev, tudi jaz sem imel muca, ki je imel tumor imel je levkozo. teško se je odločiti in VEDETI kdaj je pravi čas da muc odide, da se ne matra. poglavitno je da ga uspavate takrat,ko se prične mučiti, kdaj je to v vašem primeru vam žal ne znam povedati, opazujte njegov apetit, ali je shujšal ali ima še voljo do življenja ali menite da se muči in potem se odločite.meni je žal da ga nisem dal uspavati kak dan prej, ker zadnji dan se je že mučil.
Popolnoma razumem, kaj hočeš povedat. Težko se je odločit, morala bi vedet, kako bi se tumor odzval. Mi smo imeli podoben primer in upanje, da se bo tumor zmanjšal ali nehal rast, zato smo se odločili za kemoterapije. Podaljšali smo psici življenje za pol leta. Moram povedat, da živali kemoterapijo čisto drugače prenašajo kot ljudje, vsaj moji ni bilo nič slabo, imela je apetit, bila igriva do svojega konca, le zadnje par dni je bilo videt, da se življenje izteka.
Precej drago je zdravljenje, ampak meni ni žal, da sem se tako odločila. Tumor je verjetno le nehal rast, so pa ledvica odpovedala. Bila je stara 14,5 let …
Kakorkoli se boš odločila, ne obžaluj in ne očitaj si … oboje bo prav …
Moja teta se je pred kratkim poslovila od 16 let stare mačke, njene prve. Vse ji je počasi odpovedovalo, tako da ni bilo kaj več zdraviti. Veterinar ji je svetoval, naj jo da uspavati, a ona se je vseeno odločila jo držati še pri življenju z injekcijami, dokler ji ni teden dni kasneje poginila dobesedno v naročju. Meni je bilo mačke žal mučiti še tako dolgo, saj je bilo jasno, da ni več upanja, in da se je mačka mučila, čeprav navzven ni dajala takih jasnih znakov. Živali trpijo po tiho, mi samo mislimo, da jim lepšamo življenje do zadnjega. Jaz osebno ne bi bila zmožna žival gledati tako dolgo, kako klavrno živi. Tudi svojega prvega mačka sem morala dati uspavati, ko se je ugotovil tumor na ledvicah, in je maček vedno bolj pešal. Če veterinar meni, da ima maček še šanse da se pozdravi, podpiram zdravljenje, če si ga lahko finančno privoščiš. Če pa gre samo za podaljševanje življenja za nekaj mesecev, pa s tem samo sebi lajšate in se pripravljate na slovo, ne živali.
Jaz bi šla še enkrat k veterinarju in mu postavila to vprašanje. Saj 100% odgovora ni, ampak to veš, kajne? Mogoče nam takrat napišeš, kaj ti je vet povedal. Res je namreč, kar je napisala gordita: mačke trpijo po tiho. Mi je pa kar hudo sedaj in že požiram solze, ker vem, kako je, ko se ti živalca poslavlja…
Hvala vsem za odgovore!
Vem, da mačke (pa verjetno vse živali) trpijo potiho, vem, da ne bo dajal od sebe veliko znakov, da trpi, ko enkrat pride tako daleč. Zaenkrat se še dosti normalno obnaša, hodi naokoli, se umiva, pač vse dela kot normalno – le je bolj malo. Ni nehal jesti – le veliko manj je kot prej. Najbrž poje toliko, kolikor čuti, da rabi.. Shujšal je precej. Drugih vidnih sprememb ni. Torej niti slučajno še ne morem misliti na evtanazijo…
Vem tudi, da podaljševanje življenja služi le nam, ljudem, ne pa tudi živalim… ne mislim počet tega. Vendar vseeno, ko te doleti, se pač sprašuješ… zaenkrat niti pomisliti ne smem na to, da ga nekega dne ne bo več, čeprav vem, da se bo to neizbežno zgodilo. Počasi se pripravljam.
Pozdravljena,
lani poleti sem se poslovila od svoje 16-letne mačke, moje prve. Imela je težave s ščitnico, odpovedovala do ji ledvice. Bilo je težko. Bila sem na istem kot si sedaj ti. Zelo je shujšala, odločili smo se, da bomo zdravili ledvice, saj ščitnice ni bilo mogoče (zdravila, ki bi pomagala ščitnici, bi škodovala ledvicam in obratno, zato smo se odločili za eno). Rekli so, da bo živela le še pol leta, morda še manj. Preživela je še leto in pol. Slovo je bilo nekaj najtežjega. Pa če si še tako pripravljen, boli kot hudič. Te popolnoma razumem. Naša je poginila doma, se je privlekla od nekod do doma, peljali smo jo k veterinarju, ki jo je odrešil muk. Praviš, da je muc še kolikor toliko normalen, shujšal je, to je pričakovano, ker ne zmore več toliko pojesti. Poje pač kolikor mu telo dovoli. Dokler ne boš opazila, da zares trpi, jaz ne bi ukrepala. Ko bo prišel njegov čas, bo sam to pokazal. In takrat te bo potreboval, da si ob njem, do konca. Koliko pa je star? To je žal del življenja. Vsi smo minljivi. Boli. A bolečina sčasoma mine, ostanejo spomin.
Preden napišem ta post, vnaprej povem, da je to pač moja izkušnja, nočem nikomur nič vsiljevati in za nič delati reklame.
Sem imela ne še dolgo nazaj precej podobne težave z mojo muco tudi jaz. Ker sem bila pred časom na bioenergetskem tečaju (več ne povem,ker res nočem nič reklamirati), sem ji napol iz obupa, ker nisem več vedela, kaj naj, naredila bioenergetsko terapijo (za tiste, ki to poznajo – za imunski sistem). To sem ponavljala vsak dan zvečer. Že naslednji dan po službi me otroci pričakajo z novico, da je muca spet jedla. Naslednji dan sem ji sama dala hrano in je pojedla tričetrt, ob malce spodbujanja pa še preostanek. Bila sem tako srečna, da sem ji dala še košček klobase – je nora nanjo,ampak ji zelo redko damo. Zaenkrat je še ok, terapije ji več ne delam.
Če si morda blizu MB, ti lahko pomagam tudi jaz, brezplačno. Ampak res nočem nič vsiljevati. Če si od drugod, malo povprašaj, kdo bi ti lahko naredil. Pa še to so nas učili na tečaju: vsako živo bitje se enkrat poslovi. Če gre za terminalno fazo, terapija ne pomaga nikomur.
pa še jaz bom nekaj dodal, kar sem se spomnil, to mi je pred kratkim povedala prijateljica, ki ima muca z bolenijo ledvic pravi da s emu je stanje izboljšalo , daje mu kapljice hemolitan mislim da s eimenujejo za kri za rdeče krvničke in še eno zadevo, ki je slovenski izum in dela živo vodo, sporočim kako imenuje.
Imam imena , poskusi z nslednjim BAHOVE KAPLJICE REŠILNO ZDRAVILO, kasneje bom skušal najti link, potem sok od surove pese, jo naribaš par koščkov in stisneš skozi cunjico, rabiš samo par kapljic in to daš v hrano za muca da poje in kapljice hemolitan, ki so za kri. Za vodo pa je revitan http://www.revitan-h2o.si/
ja popolnoma te razumem
moj mucek je 1 mesec nazaj umru zaradi mačjega aidsa
bil je že v zadnji fazi ko mogel več jesti in odločite sem se mogla ali mu damo še ena zdravila in bi živel že 14 dni ali pa se poslovim
grozno je bilo in solze so tekle v potokih ampak vedla sem da se bo moj zlati mucek samo matral , tako da sem se odločila da se poslovimo.
14 dni sem žalovala in grozno trepela nato pa sem se odločila da v svoj dom sprejmemo novega mucka.
Ta nam je sedaj prinesel novo veselje in zelo nam pomaga prbolevati izgubo našega dragega mucka s katerim sem bila 8 let
Hvala vsem, ki ste pisali! Foruma nisem brala od svojega zadnjega posta, zato pozno odgovarjam.
Res lepo od vas, da se tako trudite in želite pomagat.
dark rose: muc je star 11 let. Prejšnji teden je dobil injekcijo – nekaj, kar zavira rast tumorja in malce izboljša apetit, tako da zdaj malo več je. Zaenkrat je res čisto v redu, shujšan, ampak obnaša se normalno. Le da veliko več kot prej hodi za mano. Samo da grem v drug prostor, je že za mano. Že prej mi je bil neprestano za petami. zdaj pa je to še potencirano. Danes dopoldne je prišel za mano iz kuhinje v spalnico – mož je rekel, da jo je nenadoma pocvirnal za mano in dodal: “Najbrž se je spomnil, da te že 3 sekunde ni videl!” To sem se smejala. Ampak res. Neprestano je za mano. Zakaj? Je to povezano z boleznijo? zdanjič mi je prijateljica, ki ima psička, rekla, da tudi on, kadar se slabo počuti, sili k njej v naročje. Rekla je, da zato, ker misli, da mu ona lahko pomaga. Mogoče res. Mogoče tudi moj muci misli tako…
mogoče mu pa to pomaga: hvala za ponudbo, ampak nisem iz Maribora, niti blizu ne. Tvoja ideja je zanimiva. Človek bi poizkusil vse, da bi pomagal bližnjemu, pa naj bo to človek ali žival. Mogoče se bom tudi jaz kdaj odločila za to.
Svetilnik01, tudi tebi hvala za nasvet. Bom preizkusila, če drugega ne, mogoče peso. Le da dvomim, da mu bom karkoli spravila dol, saj se upira vsemu novemu. No, probat ni greh.
pri meni je bilo tako: ob tvojem postu pa sem se skoraj razjokala. Vem, da bo enkrat tako daleč, da se bom morala odločiti o tem… Grozna mi je že misel na to, da živo žival pelješ, da jo uspavajo… ampak saj vem, če se bo mučil, mi drugega ne bo kazalo. Tako pač je… ko sprejmemo na svoj dom žival, sprejmemo tudi odgovornost zanjo in s tem tudi pripravljenost na konec…
Zaenrat ni še tako daleč, me pa vsak dan muči misel na to.
Še enkrat vsem hvala za vzpodbudne odzive!
Se strinjam s Svetilnik01. Tudi moja Mika je v zadnjih mesecih, tednih, dneh ves čas iskala bližino, vseh nas. Spala je ob meni. Čutijo živali, kadar si žalosten, slabe volje, mačke naj bi še toliko bolj s svojo prisotnostjo zdravile negativno energijo. Ne vem, če si že slišala, da se mačka ponavadi uleže na človeka tam, kjer ga kaj boli, kjer je kaj narobe z njim oz. je tam negativna energija. Znani so tudi primeri, ko je mačka (niso vse take, le redke imajo ta dar), da se uležejo zraven človeka, ki bo umrl (to predvsem velja za bolnišnice). Tako da, crkljaj ga, ko pride, pogovarjaj se z njim… Rad te ima, morda čuti, da odhaja in bi ta čas, ki mu je še ostal, rad preživel v tvoji bližini. Naša Mika je bila zadnji dan že tako slabotna, da je le tu in tam zajamrala. Ko smo jo peljali na njeno zadnjo pot, pa ni več se oglasila, saj je vedela. Čutila je, da se bliža konec. Ko je ležala na mizi pred nami, nas je le nemo in milo gledala. Mislim, da se je zahvaljevala. In mi smo se zahvaljevali njej, da je bila ves 16 let tako čudovita prijateljica, članica družine. Potem pa so prijela pomirjevala in v nekem trenutku mislim, da nas je zapustila (še preden je veterinar dal zadnjo inekcijo). Oče mi je razlagal, da je malo pred koncem z mukami dvignila glavo in ga pogledala. Ravno v trenutku, ko smo se pogovarjali, da bi jo pustili na kliniki. Kot bi hotela reči, ne zapustite me. In je nismo. Doma je. Tam, kjer je vseh 16 let bil njen dom, na njenem najljubšem mestu pod ribezom, kjer je najraje ležala. Tam počiva. Eno leto je tega, pa mi še vedno pride do živega. Na mizi je njena slika, vsak dan jo pozdravim, se malo z njo pogovorim. Tako je to. Čeprav imam sedaj 2 mačkona, je ona vseeno bila moja prva muca.
Draga Mačja maja, tebi in tvojemu mačkonu želim le najboljše. Uživaj z njim, ne obremenjuj se s koncem. Ko boš tam, boš vedela, kako in kaj. Zdaj pozabi žalostne misli in razvajaj svojega mačkona. Vse dobro.