Lepo pozdravljeni,
vprašanje v naslovu se mi nenehno poraja v glavi. Ali se zlorabljanje sploh kdaj konča?
Sama sem bila deležna v otroštvu psihičnega,fizičnega in spolnega nasilja-zlorab. Da bi vsem tem ubežala, sem se hitro poročila ,imela dva otroka in spet vse tri vrste nasilja od moža. Prva ločitev, ločeno življenje eno leto. V tem letu grožnje, iskanje pomoči na psihiatriji, hospitalizacija in iz obupa vrnitev k možu. Spet ponovitev vsega,le da sem tokrat si lajšala muke z sedativi in hipnotiki. Sledi zasvojenost od njih in nato odvajanje.Po dveh letih abstinence spoznam, da tako več ne gre. Ubil me bo v lastnem domu. Sledi pobeg z otrokoma in nato spet grožnje, končno ovadba in sodišče in začetek manipulacij z otrokoma. Skrbništvo je moje in ne glede na vse moje poiskuse,prilagajanja,pogovore,prošnje da bi bil vzoren oče otrokoma in pustil meni živeti, mi še do danes ni uspelo. Otroka sta zanj samo orodje s katerim se želi maščevati nad menoj.
Ob vsem tem je lahko vakemu jasno, da sta otroka doživljala hude duševne stiske in starejši si je želel pomagati z begom v drogo. Sledi odhod v komuno. Zame je pravi junak. Zdaj je v redu. Moj mali sine pa že po dveh poiskusih ne zmore končati prvega letnika. Odhod sina v komuno me je pošteno zdelal in ker sem bila veliko na bolniški ter da bi se izognila jemanju antidepresivov, sem zapustila dobro službo in odšla delat v podjetje ki ga ima partner moje mame,ker po njegovih obljubah bi delala takrat ko bi lahko in tako sem tudi delala. Imela sem možnost prilagajanja dela in svojega počutja. Na ta način sem se izognila bolniškam in tabletom.
Toda kmalu po zaposlitvi, se je začelo otipavanje,nagovarjanje na spolnost in tudi spolno nasilje.
Imela sem ga za očeta,zaupala sem mu…Ko sem po enem letu povedala,predvsem zato,da zaščitim svojo mamo,ker je bil posledično hudoben do nje,da bi spoznala od kje izvira povod za njegovo hudobno obnašanje,je odšla od njega. On pa me je začel še bolj poniževati. Zdaj delam pri njem in vse kar mi je obljubil v preteklosti,požrl. pristala sem na minimalni plači, v negotovosti za delovno mesto oz.službo. Izvaja psihično nasilje.
Ujeta sem. Popolnoma sem brez energije, jem antidepresive in antipsihotike, zmedena,obupana,klavstrofobična,strah pred ljudmi,brez moči,ujeta. Ne morem si iskati druge službe in ne morem tu delati.Že pol leta vztrajam v takem stanju in si dopovedujem da moram naprej,pa ne gre. Tudi mlajšemu sinu ne zmorem biti v oporo. Popolnoma sem odpovedala.
Še za samomor nimam moči. Apatična in brez prihodnosti.
Žalostno je to, da se zavedam kaj vse bi morala narediti,toda nimam nobene moči.
Ali se kdaj konča?

Pozdravljena!

Veseli me, da se je spisala še ena ” klasična zgodba “, ki jo doživljamo zlorabljenci. Morda se na ” zunaj ne vidi ” , vendar je. Tudi sama sem bila dolga leta žrtev vse te manipulacije in to kar ” uspešno” za mamo , ter očeta. Naučila sta me napačnega vzorca oziroma lahko rečem, da me nista ničesar naučila, da sem vse se morala sama. Znajti se v tem krutem svetu, je za mladostnika, ki se išče, težko že samo po sebi. Če pa je posredi še zloraba, se pa nekako ne ” najdemo ” tudi na zrela leta. Skozi čas imamo občutek, da ” nikamor ne pripadamo “. Dejansko je res tako, saj ljudje okoli nas nimajo naše izkušnje in tudi ne vedo, kako se počutimo v svoji koži. Velikokrat obopujemo in iščemo tolažbo v tabletah, alkoholu, drogi … Vendar tudi v teh substancah nismo zadovoljni, saj vemo, da niso rešitev, pa tudi sedaj se mi ” ne znajdemo dobro v njih “. V bistvu začaran krog, iz katerega se zdi, da ni izhoda. Pa vendar je. In ta izhod pomeni, da začnemo delati na sebi, na svoji notranjosti. Naša duša je že tako vsa ranjena in če ji skozi leta samo ” dodajamo sol “, se bo vedno znova in znova sesula in nam povedala, da je ČAS, DA NEKAJ NAREDIMO ZA SEBE OZ. DA UKREPAMO NEKAJ ZA SEBE IN SVOJO DUŠO !

Noben začetek ni lahek, vendar ni nemogoč! Potrebno si je želeti !

Prvi korak je, da se zavemo, da v otroštvu nismo bili krivi za otipavanja, namigovanja, za različne vrste zlorab. Mi smo bili otroci in kot otroci ( smo v podzavesti vedeli, da to kar se počne ni prav ) smo si želeli pozornosti, ljubeznosti, topline. Vsega tega kar nam je primanjkovalo. Iz tega vzorca ( ker nismo v otroštvu tega imeli ) hrepenimo po vseh teh občutkih leta in leta. Iščemo in se zapletamo v razmerja, ki nam kaj kmalu dajo vedeti, da je nekako enako vse, kot sta imela starša.
Čeprav smo se ” zakleli ” da tega pri sebi ne bomo dopuščali in prenašali!

Kot sem napisala, lahko se rešimo te ” prtljage ” na sebi, ki jo nosimo leta in leta. Sicer tako, da si ojačamo samozavest ( kajti mnogi med nami je nimajo ), se osamosvojimo, dopovemo da smo bili takrat otrok, ki si ni upal reči ” ne “. Sedaj lahko rečemo ” ne ” in lahko odločamo za sebe. V bistvu smo dolžni se postaviti za sebe, če nas ljudje napadajo, pljuvajo po nas, obrekujejo. Pravico imamo spodobno in normalno živeti, pravico imamo biti veseli, žalostni, razigrani – kar nam paše trenutno. To je naša svobodna odločitev!

Če imamo otroke, se moramo zavedati, da nezavedno ali zavedno jim preko naših občutij, situacij in načina življenja kažemo svoj način življenja. Zavedati se moramo, da jim kažemo ” dedni vzorec “, ki gre iz roda v rod. Ta vzorec moramo prekiniti, ker nam tudi otroci v svojim upiranjem, neodobravanjem kažejo tako ali drugače, da se z vzorcem ne strinjajo, da ne želijo biti del njega.

Torej na vprašanje, ” če se kdaj sploh to konča ” bi rekla, da takrat, ko smo sami prepričani, da je bilo dovolj ” požiranja “, ter, da je čas za spremembe. Seveda so potrebne korenite spremembe. To pomeni, da naredimo nekaj za sebe, spremenimo način in se ne vidimo več kot ” žrtve ” in se ne ” tolažimo več s tem “. Žrtve smo toliko časa, dokler to misel in prepričanje ” pestujemo v sebi ” .

Meni so oči odprle knjige na temo zlorab in nasilja. Trenutno berem knjigo ” srečal sem svojo družino ” in lahko bi rekla, da se lahko vsak starš ali mladostnik najde v njej. Podrobno opisan vsak detajl iz našega življenja. Kje so pasti in kako se jih izogniti.

Upam, da sem vsaj delček oči odprla na situacijo in da je potrebno najprej pri sebi začeti. Nič ni težko, če si dopovemo, da delamo zaradi sebe vse to. S časoma pride tudi volja in vztrajnost. Uspeh potem ne izostane.

Zavedati se morate, da skupaj smo močnejši in ob napredku notranje rastete !

Srečno!

Hvala za odgovor in se popolnoma strinjam z napisanim. Le da moj naslov izhaja iz tega, da delam na sebi že vrsto,vrsto let in se mi kar ponavlja! Trenutno sem začela z psihoterapijami redno in odpirajo se mi nova spoznanja, toda imela sem že prej vrsto terapij in sem utrujena od vsega. Zdaj vem eno, da moram pri tej terapiji vztrajati kljub temu,da se mi upira.
Trenutno sem v takem stanju, da se bojim vsakega stika z ljudmi, razen parih prijateljic. Strah me je novih poznanstev, strah me je tu pustiti službo in si iskati drugje, ker ob novih stikih se povsem izgubim, obnemim, se začnem tresti. V meni kriči samo PAZI,PAZI…
Veš da moraš, pa ne gre. Strah me je tako potisnil na rob in to rob preživetja. Prvič v življenju ne pomislim na samomor. Želim si živeti samo ne na tak način in iz te želje ne pride moč, da se spravim k sebi. Telo samo mi odreagira tako da me onesposobi.
Kljub temu , da se vseeno trudim…
imejte lep dan v sebi…

Pozdravljena!

V takih situacijah moramo biti vedno vztrajni, dosledni in striktni. Vedeti moramo, da se nič ne zgodi čez noč. Vedeti moramo, da samo vztrajnost, trma in volja pripeljejo do nekih zaključkov oz. do rešitev, ki imajo za nas neko vrednost ali kvaliteto za nadaljno življenje.

Vem, kako je, ko celo telo ohromi. Ni prijeten občutek, saj se občuti nemoč, strah, negotovost kaj bo prinesel jutrišnji dan in nezaupanje v ljudi. Vedeti pa moramo, da so to naši ” narobni ” pogledi in vzorci, ki smo jih bili naučeni.
Sama verjamem, da boš zmogla, le vztrajati moraš. Vztrajat za sebe !

Veliko sreče pri terapijah želim in čim manj stisk !

Srečno !