Ali se je sploh vredno ziveti?
Pozdravljeni
Ne vem kje naj zacnem, da bom zadela bistvo vsega kar me muci in mi neda ponoci spati. Pri svojih 25-ih sem pustila vse kar sem imela in odsla z njim dalec vstran od vseh. Verjela sem v vse kar mi je govoril in obljubljal, a zal iz tega ni bilo nic. Ostala sem brez ljudi, ki bi jim lahko rekla da so resnicno moji prijatelji. Nimam nikogar na katerega se lahko naslonim in se razjocem. Odsla sem zaradi njega in on bi moral biti tisti, ki bi me poslusal, tolazil in skrbel za mene, da bi se cimbolje pocutila, dalec vstran od mojih najdrazjih.
Ne razumem ga, da so mu vsi okrog njega bolj pomembni, za njih ima cas, kadarkoli kdo kaj rabi. Jaz moram vedno samo cakati. Za roj. dan nisem delezna niti besede, kaj sele kaksne pozornosti. Bog nedaj da ima kdo drug roj. dan, takrat pa ze leta okrog kot cepec. Hocem samo pozornost in nic drugega in da mi pokaze da mu pomenim vec kot vsi ostali. Ce mu hocem karkoli povedati, kaj bi rada in kako se naj obnasa do mene ali kaj mi ne pase, mi vedno govori da ga spet j…..Za njega bi morala biti samo tiho in vse pozreti. Zal nisem robot, da bom delala tako kot drugi recejo, saj imam tudi jaz custva. Kaj imam sploh se od zivljenja? Popolnoma nic. Vsak dan na delo, potem pa se kuhanje in pospravljanje in zopet v postlo. To se dogaja z dneva v dan. Greva nikamor, ker je preotrujen, ali pa gre sam. Sicer po gostilnah hodi poredko, ker mu je skoda denarja. Ce se nataka z alkoholom se nataka doma, ker pravi da vidi v flasi mir in zadovoljstvo. Zakaj ga pa jaz ne iscem tam? Vsi, ki me poznajo pravijo da si me ne zasluzi, ker vedo da sem pridna in delovna. No to mi je tudi sam ze rekel. Tudi njega imajo radi, ker je do drugih tako lep in prijazen, ter vedno pripravljen pomagat. Ampak kar se je zgodilo v soboto, pa nebo mogel nikoli vec popraviti. Ne bolijo me toliko moje modrice, ampak boli me srce, da si je dovolil iti tako dalec. Vedno je govoril, da on pac zenske nebi nikoli udaril. Vem da je naredil enkrat isto ze s svojo bivso, ceprav trdi da si je vse izmislila, da bi dobila otroka nazaj. Sedaj mu ne verjamem vec tega. Vem da si tega nisem zasluzila in si zelim da bi ga zasovrazila, jaz pa imam tega kretena se kljub temu rada. Sama v sebi vem da nebo nikoli bolje, kvecjemu se slabse. Ampak tezko je narediti korak in iti naprej popolnoma sam. Sest let svojega zivljenja sem mu dala, na koncu da dobila noz v srce. Najhuje pa je da on ni popolnoma nic kriv, tako si trdi.
Se opravicujem da je vse skupaj precej zmedeno napisano.
BC,
kaj naj rečem, ene stvari ne prenesem in to se je zgodilo tebi. Sem moški in, če bi bil poleg, bi verjetno tvoj mož doživel isto od mene, ampak ne kot kazen, ampak kot učno uro, ker bi se nato pogovarjala o občutkih.
kot drugo, pa ti lahko samo reče. 6 let življenja, ni stran vrženih, nekaj si se naučila. Ampak nikar jih ne podarjaj še kaj več, niti dneva ne podari, njemu temveč sebi. Če imaš kakšno možnost, pojdi. Če nimaš pridi domov. Bolje to, kot še kakšen dan tam in v tem, kar nočeš in ne maraš. Sedaj imaš razlog, da greš. Pa nihče ti ne bo zameril.
KAjti čez dvajset let ne boš ožćalovala modric, ampak tisto kar nisi storila.
Primož
Sam to ti bom povedala, čim prej stvari v kovčke in STRAN od njega, ker tud če ne bi bla delavna in pridna si te ne zasluži. Kaj je pa on več vreden od tebe, da te bo tepel, pa če je bla to samo ena klofuta, je dovolj za to, da mu rečeš svoje in greš.
Mogoče ti bo na začetku težko, sam čez čas boš pa ugotovila, da si nardila prav, pa mogoče tud stike s starimi prijatelji in vsemi, ki si jih zaradi njega pustila, obnoviš.
Pozdravljena BC,
ja, vredno je živeti. Mlada si še in ni potrebno, da zapravljaš svojo mladost za nekoga, ki si tega ne zasluži in s tabo zdravi svoje komplekse.
Izgubljenega ni nič, izkušnja v življenju več. Izgubljeno bi bilo, če bi še zapravljala čas zanj, takrat bi bila “cena previsoka”.
Boleče je, težak korak zapustiti nekoga, ki ga imaš kljub vsemu rad, vendar čez cas, ko bi se vse samo stopnjevalo, bi bilo še težje in ti še bolj razočarana in enako rada bi ga imela,… le grenkoba bi bilo mnogo, mnogo večja.
Težko je, ko srce govori eno, razum pa drugo, v naših glavah nastane zmešnjava in ne veš ne kod ne kam, ampak zavedaj se, ŽIVLJENJE JE TVOJE.
Dvigni glavo in pojdi svojo pot naprej, čeprav bo v srcu praznina, bolečina, žalost,….Nisi sama na tem svetu, ozri se okrog sebe. Sprva bo vse oblačno, vendar počasi bo tudi v tvoje srce posijal sončni žarek.
LE POGUMNO!
Draga BC, glavo pokonci!
Vem, da je težko, vendar imaš moč, da spremeniš trpljenje v nekaj več, v normalno, srečno življenje, ki si ga zaslužiš. Odločitev je tvoja!
Moja kolegica je imela podobno izkušnjo, ko sem prebirala tvojo zgodbo, se mi je zdelo, da doživljaš isto kot ona. Tako se je začelo…skupno življenje, vsakdanja gospodinjska opravila, kuhanje, pranje, vse kar si je zaželel…In kaj je dobila v zameno? Klofuto, tako kot ti. Vendar, to je bil začetek. Klofut je bilo vedno več, na koncu je šlo vse tako daleč, da je ostala čisto sama zapuščena, z vedno več modricami. A ni mogla stran, ker jo je prepričal, da si to zasluži, čeprav ni nič storila narobe.
5 dolgih let je prenašala to trpljenje, nikogar več ni imela, razen njega in modric po celem telesu, dokler se ni nekega dne zlomila in spoznala, da tako ne gre več. Spakirala je in odšla stran, brez vsega, vse kar je imela je pustila pri njemu, razen svojih oblačil in nujnih stvari. Dve leti sta od tega, a vedno reče, da bi mogla to storiti takrat, ko jo je prvič udaril! Dolgo je rabila, da se je pobrala, vendar se je in to je važno!
Ne pusti, da te doleti podobna usoda, zberi pogum in odidi, dokler še ni prepozno, dokler te še ni čisto uničil. Kajti to kar ti daje on, zagotovo NI LJUBEZEN!
Veliko sreče na tvoji poti!
Anamari
BC mogoče ti bo moja zgodba malo pomagala. Tudi jaz sem na tak način vrgla stran 10 let svojega življenja, poleg mene sta trpel tudi najini hčerki, čeprav me ni nikoli fizično udaril, so me pa grozno bolele njegove besede…poniževanje in tako kot ti sem bila za vse vedno kriva jaz, po 10 letih sem zbrala pogum in ga postavila pred vrata. Takrat je bilo hudo ampak nekako sem zmogla in ni mu uspelo, da bi me pregovoril.
Sedaj sem že nekaj časa sama z otrokoma in povem ti, da je bilo vredno potrpeti tudi tistih par mesecev pregovarjanja saj sedaj po 10 letih zopet ŽIVIM. Vsi, ki me poznajo mi govorijo, da se mi vidi, da mi je sedaj bolje, lažje. Najlepše kar je pa je to, da sem končno srečna, osvobojena. Zato ti polagam na srce..znebi se ga…šele potem boš vedela kaj pomeni res živeti!