Vaše izkušnje bodo dobrodošle za marsikoga.

Ja to pa je problem. naš je tudi bil neke vrste pajac in zelo zaželjen zraven ko so bile
naumnosti.Pa smo mu povedali da to ni način, temveč samo z delom bo prišel daleč
je pa tudi otroku težko. Podaljšano bivanje ni način da dobi družbo to so samo
sošolci in nič drugega.Naš hodi na nogomet in si je tam dobil prijatelje.
s športom pa je dobil tudi samozavest.V šoli uspeh zagotovljen.
če ne pa kot ponavadi delati je treba doma.So pa tudi nam poskušali vsiliti podaljšano bivanje
kao zaradi socijalizacije ampak moi smo rekli temu NE.

Pri nas je problem obraten: otrok empirično močno presega svoje vrstnike, po bistrosti in strogo razumski plati je vsaj 5 let pred svojo starostjo. Čeprav je preskočil razred, šolo zdeluje z levo roko, enako z lahkoto dela glasbeno šolo, ravno tako eno leto pred vrstniki. Je pa tudi pri nas problem, kadar se zgodi, da česa (pri inštrumentu) ne uspe narediti v prvo. Takoj je prva reakcija revolt, upor, v trenutku izgubi samozavest in začen zatrjevat, da on tega ne zmore. Na tem zadnjega pol leta veliko delamo in počasi se tudi to umirja. Glede na svojo “uspešnost” otrok doživlja šolo kot poligon za dokazovanje in ne kot prostor, namenjen učenju. Da je dojel to bistveno razliko, je trajalo dolgo. Ogromno, ogromno energije vlagam v to, da sošolci in učitelji razumejo, zakaj je otrok tak in letos so ga končno sprejeli in mu tudi pomagajo pri njegovih težavah. Pri nas sistemi map, fasciklov ipd ne delujejo, ker on sproti pozabi, v kateri mapi ima kaj 🙁 O ima svoj sistem, v katerem se znajde samo sam in KONČNO so to dojeli tudi v šoli; v svojem “kaosu” se namreč znajde, v “po šolsko pospravljenem” se izgubi, takoj. S tem sem tudi sama imela obilo problemov.

Pri nas je problem, da je snov, kljub preskoku, še vedno velikokrat prelahka zanj. Sicer se otrok nepopisno bolje nadzira in kontrolira, kot pred letom dni, a vseeno. Otrok dobesedno išče izzive, prosi zanj, pa je vsepovsod zavrnjen, ker za 2. triado ni ničesar, ni matematičnega krožka, ni jezikov, ni logike – nič ni :(((( Doma smo pa ravno toliko na obrobju, da tudi izven šole ni ničesar.

Moje mnenje: JA! Otrok z ADHD se je sposoben učiti sam, če k temu stremimo in če dopuščamo, da to počne PO SVOJE in NA SVOJ NAČIN, ki se nam morda zdi podn, katastrofa, čisti kaos itd. Ne bom rekla, da vsak otrok, kajti tudi stopnje ADHD so različne, vendar z ustreznim usmerjanjem, podporo, gradnjo samozavesti in postopnim prelaganjem odgovornsti gre. Kdaj je tudi kaj zgrešeno, ampak to je nujna lekcija za naprej! Ne smemo jim zaradi diagnoze vsega odvzet in delat namesto njih. Lahko pomagamo, usmerimo, ampak glavnina mora biti otrokova!!! Moramo tudi dopostiti, da kdaj zgrešijo, kot “zdravi” otroci. Težave z vrstniki so in bodo. Bolj, ko o težavah molčimo, večje bodo. Več ko o njih govorimo, bolj ko vrstnikom in šoli pokažemo, da stojimo za otrokom, da poznamo njegovo motnjo, na njej delamo, a da hkrati ne dopuščamo, da se na eni strani naš otrok na svojo motnjo izgovarja in sekira okolico, na drugi srani pa ne dopuščamo, da je naš otrok tarča posmeha, izživljanja in večna žrtev, prej bo okolica takega otroka sprejela. Vedeti moramo, da se o ADHD ogromno govori, da se ogromno tega govori v prazno, neosnovano, brezvezno. 80% pedagogov ni v stanju ločiti med razvajenostjo in nevzgojenostjo ter resno motnjo!!! OSEMDESET ODSTOTKOV!!! Zame grozljiv podatek, a na žalost resničen! Če ljudje, ki imajo strokovno izobrazbo za vzgojo otork tega ne poznajo in ne ločujejo, kako naj ločijo navadni smrtniki?? Največ je na starših! 95% ali pa celo 98% dela moramo opraviti starši, 2 % nam bo kdo od strokovnjakov pomagal. Ampak večina je na nas! Od nas je odvisno, kaj bo iz našega “hiperaktivca”!

ali me lahko kontaktira kdo ki ima otroka v najstniskih letih 12,13 in ima adhd.smo iz [email protected].

mamica otroka z ADHD, naš je v 1. razredu in imamo podobne probleme. en pravi prijatelj, če že kakšen drugi, ga izredno hitro odžene s svojim neprimernim obnašanjem, izredno je občutljiv, pozabljiv, zasanjan. Jaz sem zadevo poskusila “omiliti” tako, da sem razredničarki in njeni pomočnici omenila situacije, ki jih bosta doživljali. Seveda me takrat nobena ni jemala resno, razredničarka me je zmedeno gledala, druga je rekla, da naj se delam, kot da gre za normalnega otroka in ga ne obravnavam skozi to motnjo. Nekaj časa kasneje sva imeli z razredničarko resen pogovor, videla je, da nisem samo tečna mama, ki se dela pametno ampak, da dejansko o ADHD veliko vem, saj že približno 5 let o tem berem, spremljam poučne filme itd. itd. Od takrat opažam pri fantu več veselja, pravi, da ga je učiteljica pohvalila, mu rekla kaj lepega. Prav čutim, da je ponosen nase, takrat zacveti. Morda ta učiteljica to tudi bere, kdo ve. Tej se bom še osebno zahvalila, vsem ostalim, ki morda to berete, pa priporočam razumevajoče in spodbudne besede. Nič vas ne stanejo, bodo pa ostale v trajnem spominu. Naša učiteljica je pokazala vnemo začetnice, saj nima izkušenj, ne s poučevanjem ne z motnjo, za katero mislim, da je prvič slišala od mene. Se pa trudi. In recimo, da je to zaenkrat dovolj. Za začetek. Poskusiti se naučiti nekaj novega iz knjig in seveda direktno iz prakse. Ne želim več doživeti trenutkov, ko otrok reče, da je zanič, ker mu je to v razredu nekdo rekel. Ali to, da je naredil grdo domačo nalogo in ga zraven še izziva. Da ne omenjam posmehovanja, poniževanja ipd. In seveda, ker je občutljiv, vse skupaj še bolj ponotranji. Ne bom dovolila tega ! mamica otroka z ADHD, pusti mi kaki kontakt, ti se javim. Tudi mi smo iz MB.

Pozdravljena _majda!

Mi nismo iz MB, profila tukaj pa nimam, nisem registrirana, največ berem tukaj in kaj napišem, prijavljati se mi pa ne da. Ja, problem je, ker učitelji nimajo znanja, tudi nimajo podpore pri svojih nadrejenih, hkrati pa se od učiteljev zahtevam da v najmanj 24-članskem razredu z levo roko podelajo vse, od avtisov (ne samo Aspergerjev, tudi resnih avtistov!) prek dislektikov do ADHDjevcev. Če imajo vsaj oporo v starših, še nekako gre, sicer je to čisti hlev in totalna štala! Naš je bil takrat kao edini prvček, ki je bil v postopku usmerjanja, v razredu jih je bilo 19, kasneje se je izkazalo, da vsaj še 4 precej hujši primerki od našega, pa niso imeli ne odločbe ne nobenih smernic, eden od teh je bil tako agresiven, da je včasih učiteljica fizično onemogočila učenca, da ni metal stolov in učnih pripomočkov v sošolce! Zdaj je normativ MINIMALNO (!!!!) 24 in največ 30! Zdaj pa daj not 2 ADHDjevca, ki sta praktično v vsakem razredu, enega avtista ali Aspergerja, pa kakega dislektika, pa otroke, ki so doma totalno vzgojno zanemarjeni ali ki imajo doma pekel, pa kakega, ki jeclja, pa koga s slabimi učnimi sposobnostmi, pa š emarsikaj se najde – učitelj je pa poslušala enaka predavanja, kot pred 50 leti, ko je šlo vse, kar je za piko odstopalo od “normale” v posebno šolo!! 20, 30 let že poznamo (pri nas!!) sindrom ADHD, pa o njem še vedno ne izvejo a ma baš ništa na PF!!! 20 let vemo za Aspergerje, da so učljivi, da so mnogi celo hudo nadpovprečno inteligentni in sposobni, da so mnogi ob pravilni podpori sposobni normalno živet in funkcionirat – ampak bistvena je pravilna podpora v otroštvu – ampak pri nas še vedno ni ne socialnih pedagogov, ki so za Aspergerje nuja od nuje, ni kliničnih psihologv, učitelji pa o tem nimajo niti ure izobraževanja v okviru faksa! To je naše šolstvo! Cvet od cveta, vam rečem, hkrati izgleda tako, da bodo ravnokar učitelju postavili še normo, namesto da bi stremeli k temu, da bi se učitelj – vsaj tisti, ki to sami želijo! – lahko čimbolje izobrazil in bil dorasel izzivom, ki jih predenj postavlja zakonodaja.

Otroka imam z 11 leti v 7. razredu, ker je 2 razreda preskočil. V 5 letih, kar hodi v šolo in kar se borim s pedagoškim kadrom, lahko rečem, da je približno slaba polovica učiteljic in učiteljev zlatih, ma ne zlatih, diamantnih. Nekaj jih ima posluh, čut za drugačne otroke prirojen in ga samo nadgrajujejo, nekaj jih ima neskončno razumevanje, odprtost do otrok, eni so se pripravljeni non-stop učit, so odprti za sodelovanje s starši, jih ne moti, če otrok razmišlja in deluje po svoje, celo spodbujajo ga. Druga slaba polovica jih je totalnih kretenov, ki bi jim morali prepovedati delo z otroki, ker so btičali nekje v časih Marije Terezije in poznajo samo belo in črno, pri tem pa je šola za njih bojno polje, kjer demonstrirajo svojo premoč in flikajo svoj razpadli ego s prefinjenim izživljanjem nad otroki. Vmes so pa tisti osebki, ki so šli na PF, ker so vsepovsod drugje pocepali in niso imeli kam it. Naredijo minimum od minimuma, še tisto brez pikice žara in veselja, se nad nikomer ne izživljajo, naredijo pa tudi ne nič dobrega, ker se jim popolnoma nič ne da in ne ljubi. Od tega, katero od teh treh možnosti dobi otrok, je odvisno, kako bo prestal šolanje. ŽAL! Od tega je odvisno, koliko bo otrok zasmehovan, šikaniran, koliko bo pokasiral posmeha, celo to, kako uspešen bo. Po mojih izkušnjah učitelja, ki noče delati, ne moreš prisiliti, da bo delal več kot goli minimum, še sploh, če za njim stoji enako nesposoben in len ravnatelj, kot je to pri nas. Lahko delaš samo na svojem otroku in če imaš odločbo in kanček sreče z osebjem, lahko delaš z ekipo, ki izvaja otrokovo odločbo, pa še tam je zgodba podobna, kot pri učiteljih. Najhuje je za tiste družine, ki so izobrazbeno podhranjene in jih pogosto kar vnaprej zmnožijo z nulo, namesto, da bi skušali pomagat. Tako da – domače okolje, razumevanje otrokovih težav, čimveč vedenja o otrokovih problemih je pot, ki lahko otroka reši. Je pa včasih hudičevo naporno in neredko imaš občutek, da opravljaš Sizifiovo delo, sploh ko pridejo obdobja, ko ima otrok slabe faze, ko imap sam slabe dneve – ampak obupati pa ne smemo, že zaradi otrok ne.

mama otroka z ADHD,

Nekje sem nekoč prebrala teme misli:
»Če želiš biti pri svojem delu uspešen, ga moraš opravljati s srcem.
Če je tvoje delo povezano z ljudmi, mora biti tvoje srce dovolj veliko.
Če je tvoje delo povezano z otroci, mora biti tvoje srce zelo veliko in pamet dovolj dolga.«

Se strinjam, da naši zakoni in prepisi prehitevajo izobražavanje, da marsikateri učtelj nima potrebnih znanj za delo z otroci s pp. Ampak manj in bolj zavzete boste našli v vseh poklicih, ki so povezani z delom z ljudmi.

Ja, PetraT, to je res in vedno poudarjam, da je med učitelji in vzgojitelji veliko tudi takih, ki delajo s srcem in dušo, ki jim ni nič preveč in odveč, kot so taki tudi med zdravniki, frizerji etc – pač vsepovsod. Narobe je le, da so take zlate duše vsepovsod zapostavljene in nikoli ne dobijo plačila, ki bi si ga za svoj trud zaslužili, čeprav ga večinoma niti pričakujejo ne, ker delajo za otroka in ne za denar. Dejstvo je, da smo starši najbolj ranljivi – na otrocih 🙁

malo je učuteljev ki sploh imajo posluh tako za starše kot otroke.zdi pa se mi in kar je res ogromno otrok ki imajo odločbo je pri učiteljih že zapečatil usodo.in enostavno mu ne dovolijo razvoja oni rečejo takosmo rekli in pika ,ker vemo da je tako res.

. Lahko delaš samo na svojem otroku in če imaš odločbo in kanček sreče z osebjem, lahko delaš z ekipo, ki izvaja otrokovo odločbo, pa še tam je zgodba podobna, kot pri učiteljih.

kaj to pomeni potem daso odločbe jalove in brez veze kajti tudi jaz mislim daje tako.sicer pa se zelo zelo malo posvetijo otroku ali pa nič sicer pa je to šolstvo nagnjeno h temo da se moraš z otrokom učiti doma
in pri teh odločbah se mi zdi da je ravno tako ko ne znajo ali nočejo pomagati rečejo preprosto ne gre več
na koncu delajo itak kar hočejo tudi brez tvoje privolite pa tudi če jim poveš da se s kako stvarjo ne strinjaš..

Spoštovana “ja vem”,

mislim, da bi bil že čas, da opravite z vašo paranojo in prenehate tlačiti vse pedagoge in strokovnjake v isti koš. Ja, eni niso vredni, da opravljajo svoj poklic, mnogo pa je tudi takih, ki so naravnost fantastični in delajo ne samo dobro, ampak odlično. Brez staršev pa ni nič, starši so in smo alfa in omega, vsi ostali okoli nas pa lahko SAMO NAM POMAGAJO, da delamo, kar je prav in dobro za otroka. Itak, da se moraš z otrokom še doma krepko ukvarjat, še z zdravim, kaj šele s kaj drugačnim – ne vem, kako da ti to ni jasno?? Jaz sem do zdaj – torje v 7 letih – naletela na 2 nezainteresirana kvazi-strokovnjaka, pa na četico (vsaj 12!) ljudi, ki so bili pripravljeni delati, pa niso znali in so bili veseli znanja, ki sem jim ga lahko posredovala. Delajo to, kar morajo, kar je predpisano v odločbi in vso pravico imaš, da si vsak teden tam in greš skozi vso dokumentacijo, ki jo je otrok v tistem tednu reševal. Si tam? Hodiš tja? Se posvetuješ? Predlagaš? Ali znaš samo pljuvat? VEDNO, res VEDNO iščejo najprej VSI soglasje s starši, a če staršev ni ali pa nočejo videti, kaj se z njihovim otrokom dogaja, gredo mimo staršev, kar je – oprosti!- edino prav, kajti prva je korist otroka ne pa užaljenost staršev. Lahko si še tak strokovnjak, pa ti nesodelovanje staršev popolnoma zveže roke, saj v eni ali dveh urah NA TEDEN!!! res ne moreš narediti čudeža, če doma ni podpore, ni zaslombe, če so doma starši našpičeni in nastrojeni proti šoli in vsem strokovnjakom. Enako težko pa je, če so starši doma sami komaj pol pismeni in niso v stanju spisati 3 vrstic z ločili, velikimi začetnicami, vsaj osnovnim pravopisom, da bi človek lahko brez ugibanja ugotovil, kaj oseba sploh sporoča. Tako da – začeti je treba najprej pri sebi, svoje napake uvideti in jih skušati popraviti, šele potem pa se lahko vsaj majčkeno upravičeno spravljaš na cel svet okoli sebe. Sistem res ni briljanten, vednar deluje, če delujejo vsi, ki so v sistem vpeti – najprej in predvsem STARŠI!

ne vem, kako da ti to ni jasno?

zakaj mi ni jasno zato ker imam svoje mnenje in ne odstopam od njega ,zato ker imam slabe izkušnje .
zato ker otroku določene stvari branjio, ki bi jih ne smeli in zato ko otrok napreduje in dokaže da to kar določeni govorijo un res.misliš da če imaš ti dobre izkušnje da potem jih imamo vsi .čeprav si sama napisala da imaš tudi slabe izkušnje zdaj pa me preprosto obsojaš. in niti ne veš kak pekel smo doživljali mi. sicer pa vse pohvale da je preskočil 2 razreda.želim ta da bo tudi v življenju tak in da bo uspel.

VEDNO, res VEDNO iščejo najprej VSI soglasje s starši,
odvisno kdo in za kakšen interes
kakšno soglasje je ,to ko ti določeni grozijo, da če ne narediš to pa to ,da bodo pa oni poskrbeli, da bo prav.

Enako težko pa je, če so starši doma sami komaj pol pismeni in niso v stanju spisati 3 vrstic z ločili, velikimi začetnicami, vsaj osnovnim pravopisom, da bi človek lahko brez ugibanja ugotovil, kaj oseba sploh sporoča

upam,da me ne napadaš zaradi pisanja ,ker nisem nepismena, če to misliš.

gredo mimo staršev, kar je – oprosti!- edino prav,
oprosti ampak mimo mene ne gre noben zvezek ne od velike in ne od tamalga.in še nekaj z otroki sem praktično 24 ur.razen šole

In še nekaj ti povem odločba gor ali dol se z njim ne ukvarjam nič, ker se mi ni treba.

Pozdravljene,
Tudi jaz se mama 7 letnika z ADHD in z odločbo in s pedopsihiatrom in na trenutke na koncu z živci,….:( se pravičujem izrazu.
Doma je ena zgodba v šoli druga.
Pedopsihiatrinja mi govori o ritalinu, sama pa nisem za to raje bi sama poizkusila vse ostale možnosti ki so na voljo,……
neka mami ….k je odlično napisala, vse sem si skopirala, sprintala in zdaj bom poizkusila tako delat, da vidim ali bo učinkovalo,….
Če je kje mamica z otrokom z ADHD iz primorske naj mi napiše ZS, lahko tudi od drugje,…raje se pogovarjam na ZS kot na forumih,….vsak pogovor, pomoč, nasvet bo hudo dobrodošel,….
aja pa še nekaj, rada bi še 2 mnenje podopsihiatra,….predlagate koga,….najboljšega, dobrega,….
hvala

Kakšne izkušnje imate z delom učiteljev z otrokom, ki potrebuje pomoč? Učitelji imajo premalo znanja in izkušenj, da bi se res posvetili otroku. Občutek imam, da so danes vredne samo ocene 5, kdo bo najboljši povsod in da se trudijo samo s pametnimi otroki. Otroka s težavami ne marajo, je vsem odveč.