Sam mama trinajstletnega fanta z ADHD. Sedaj bo šel v osmi razred. Med šolskim letom jemlje Concerto (imel je že Ritalin in Strattero). Čeprav so počitnice, pa bi vseeno rada pred začetkom šolskega leta izvedela od vseh, ki imate izkušnje s otroci z ADHD, ali otroci delajo šolske naloge in se učijo sami, ali jim pri tem pomagate. Sama sem namreč vse do sedaj bila pri slednji stvari, ki jo dela sin za šolo, poleg, predvsem zaradi njegove nesposobnosti trajne koncentracije. Če namreč dela kaj sam, se njegova pozornost kar hitro usmeri na kaj drugega in enostavno ničesar ne dokonča. Da pa bi se učil sam, to pa sploh ne. Nekako ne more dolgo zbrano brati snovi, in ne zna izluščiti tistega kar je pomembno iz učbenika. In se učiva skupaj, s tem da je to zelo težavno, ker ga moram ves čas opozarjati, da pozornost usmeri na snov – njemu gre hitro spet kaj drugega po glavi, govori, gleda naokrog, pozornost usmeri na dogajanje okoli sebe….V osmem razredu pa je že kar dosti predmetov, tudi fizika, kemija, biologija. In mene je kar strah tega osmega razreda, že letos sem poleg službe to stalno delo z njim za šolo kar težko zmogla, ga je bilo kar dosti. In potem sem zvečer in včasih še drugi dan v službi prav izmozgana (poleg tega imam še malce težavnega šestnajstletnika).
Ne vem, ali ga moram pustiti, naj se uči sam. Pedopsihiater mi pravi, da se lahko uči sam, strokovnjakinja za delo z takimi otroci pa mi je povedala, da se bom morala z njim učiti, dokler bo hodil v kako šolo.
Prosim, napišite mi, kakšne izkušnje imate.

Pa še tole, kako se spopadate s tem, da otroci takega otroka ne sprejmejo medse in se tudi iz njega norčujejo? Moj sin ima s tem že hude težave, ima občutek manjvrednosti, da ga nihče ne mara….Težave imamo tudi z učitelji – vsi ne upoštevajo določil iz odločbe (npr. o prilagojenih pisnih testih), če pa včasih kaj povemo, je zamera in jeza….oni pa se ja držijo vsega.

Prosim napišite mi kaj….

Želela bi se tudi povezati s kakim staršem otrok z ADHD iz Prekmurja.

Lep pozdrav.

Pozdravljena!
Sem sicer s čisto drugega konca Slovenije, ampak če želiš mi lahko pišeš na [email protected] – imamo izkušnje s 13letniki in adhd-jem 🙂

Pozdravljena
sem iz okolice Maribora . Moji šolski dnevi ob 12 letnem sinu z ADHD, kateri je trenutno na Stratteri so taki, kot jih preživljate vi. Vso snov predhodno predelam, spremljam vso šolsko delo, kar me neizmerno izčrpava, poleg vsega pa je sin za učenje in naloge še strašno uporen.Tudi sama se sprašujem, kdaj je pravi čas, da mu vsaj delno prepustim šolsko delo.
Vesela bi bila kontakta z vami. Lahko me pokličete na 031-878-959.

Živele počitnice

že tretjič skušam odgovoriti…………

…sem mama 13 letnega sina z ADHD. Moji dnevi oz. popoldnevi v času šolanja potekajo enako vašim, tako da razumem vašo izčrpanost in strah naslednjega leta. Priznam tudi mene je. Sin je med šolskim letom na Stratteri, kljub odločbi in strokovni pomoči moram vsakodnevno šolsko delo spremljati, ter ga dobesedno prisiliti za nalogo ali nekaj minut učenja, saj je do vsakega šolskega dela neizmerno uporen. Pridejo dnevi, posebno pred konferencami, ko je v šolah z ocenami nekakšen finiš, ko enostavno ne zmorem več.
Velikokrat sem že postavljala vprašanje, sebi in drugim, kdaj lahko šolsko delo prepustim sinu. Včasih ne vem kaj ne zmore in kaj noče. Ne želkim, da podpiram njegovo lenobo in ne želim biti do njegovih težav krivična.
Sem iz okolice Maribora. Lahko me pokličete na 031/878-959.

Živele počitnice!!!!

Moje mnenje je, da je otroku snov pretežka, zato tudi tak padec koncentracije. Dajte ga v prilagojen program (OŠPP). Od tam lahko nadaljuje na nižji poklicni, poklicni, srednji šoli, višji, ….vse poti so mu odprte. Ne verjamem, da boste kaj rešila, če boste ob tako velikem otroku vi kot glavni akter spremljala šolsko delo, …..to ne pelje nikamor, še najmanj pa k samostojnosti.

Moj ADHD sin je pravkar uspešno opravil maturo.

Osnovno šolska snov ni pretežka, za te otroke je velikokrat nepremostljiva ovira nesodelovanje šole in staršev, ter nestrpnost sošolcev – pravzaprav njihovih staršev.

Mi smo našo pomoč in samostojno delo kombinirali. Predmete, ki so mu sedli je predelal sam. Pri tistih kjer se je zatikalo smo imeli skupno delo. Zadnjikrat sem sinu prepisala matematični zvezek v 4.letniku SŠ. Enostavno zato, ker so bili njegovi zapiski preslabo formulirani, da bi se iz njih lahko sam učil. Ko je v zvezku zavladal red, je brez problemov sam reševal tudi težje naloge.

Z veliko dobre volje smo se pri nas prebili čez osnovno šolo in potem povsem lepo dokončali srednjo šolo. Ob primernem pristopu se namreč težave teh otrok z leti zmanjšajo. Naš pravi, da se je naučil živeti sam s sabo. In mi z njim

LP mama

Mislim da problem pri otrocih z ADHD ni toliko v tem, da se ne bi bili sposobni naučiti, ampak bolj v njihovem odporu do učenja samega, ki izhaja čisto logično iz tega, da za učenje porabijo veliko več časa in energije kot vrstniki, rezultati pa so pogosto še vedno slabi.

Ampak če se je otrok sposoben naučiti ob pomoči starša, če se je sposoben z vašo pomočjo snov ‘nadudlati’, jo vsaj približno razumeti, če se zna učiti po ‘vaših’ strategijah…potem je v osnovi sposoben učenja. In to samostojnega. Kar rabi so strategije in predvsem volja. In veliko vaše pomoči. Ne pri učenju, ampak pri učenju strategij učenja.

Preden se vaš otrok začne samostojno učiti ali samo nasploh ‘učiti’, se mora naučiti ‘kako se učiti’. Potrebna je strategija. Kako se mu uspe naučiti z vašo pomočjo? Dvajsetkrat preberete snov, on pa posluša? Naj sam snov enkrat prebere in se posname na diktafon, potem pa dvajsetkrat posluša. Delate izpiske? Naj se jih nauči delati sam. Skopirajte učbenik če bo treba. Razrežite stran na odstavke. Pred sabo naj ima samo en kratek odstavek naenkrat. Tako dolgega, da bo lahko ostal maksimalno zbran. Če je to 5 stavkov za začetek, nič hudega. Potem pa barvni marker v roke in podčrtat tisto, kar je pomembno. Če kaj pomaga, pomembne podatke izpisat na drug list. Rabi po enem odstavku gibanje? 3 minutna pavza po vsakem krajšem odstavku je čisto dovolj. Če je sposoben ostati zbran 15 minut, naj bo takrat pavza za 5-10 minut.

Druga stvar ki je pomembna pri učenju je organizacija. Ki je pri otrocih z adhd praviloma dokaj slaba. Zato je potrebna organizacija vnaprej. Navidez že kar smešna, pretirana organizacija, ki pa večinoma zelo pomaga. Tudi markerje se da označit, rdečega s ‘pomembno’, rumenega z ‘manj pomembno’. Barve si je lažje zapomnit kot sam odstavek. In že če si zapomni tisti dve besedi podčrtani z rdečo, je večja verjetnost, da se bo spomnil še ene rumene. In se iz teh podatkov morda spomnil vsaj približno, kaj je pisalo v odstavku. Čez čas se to avtomatizira-rdeče je ključno, rumeno je pomembno, rdeče je ključ do rumenega. Mapa v kateri so shranjena pomembna obvestila je rdeča. Mapa v kateri so domače naloge je rumena. Itd.

Pa ne pišem nekaj ‘kar tako’. Opisano so strategije 24-letnika z ADHD. Osnovno šolo je komaj zdelal s pomočjo staršev. Potem pa mu je nekdo opisal podobne strategije, začel je delati po njih, pa čeprav se mu je zdelo skrajno butasto pisat barvne urnike, pa nosit barvice v šolo, pa rezat učbenik na odstavke, pisat ključne besede po steni, poslušati začetek stavka po diktafonu in ga potem dokončati…itd., itd. Prvi letnik gimnazije ponavljal in ga zaključil z prav dobrim uspehom. Drugega tudi. Tretjega z odličnim. Četrtega s pravdobrim. Danes je na faksu, povprečje okrog 8. Še danes dela po istih strategijah, nosi celi paket barvic na predavanja in kraca po steni. In pravi, da se je definitivno obrestovalo. Se je zelo namučil, ampak rad hodi na faks in je ponosen na svoje dosežke. Znajde se v vsej zmedi na predavanjih, zna urejati svoje izpiske, sposoben jih je pretvoriti v tako obliko v kateri se lahko on te podatke nauči. Še vedno ima adhd, kdaj pa kdaj pozabi plačati kakšno položnico, dosti raje bi igral nogomet kot pa sedel za knjigami, pri miru lahko sedi približno 10 minut.

Se je človek z adhd in dokaj majhnim obsegom usmerjene pozornosti torej sposoben samostojno učiti? Fant ki sem ga opisala je vsekakor samostojen in uspešen pri učenju. Intelektualno ni nad povprečjem. Ima pa cilj in voljo. In strategije, ki se jih je učil kar nekaj časa preden so dejansko začele delovati. Zakaj torej ne bi bila tega sposobna tudi večina drugih otrok s to motnjo? adhd je ovira, ki jo je težko preskočiti. Je pa mogoče iti okoli nje. Mogoče traja malo dlje, nikakor pa ni nemogoče.

Ko berem odgovore staršev, ki jim je s skupnimi močmi uspelo, sem zelo vesela. To pomeni, da se da. Zakaj? Moj sin ima šest let in ADHD. V jeseni gre v šolo. Mene je priznam, zelo strah kako bo, ker ima veliko pomanjkanje koncentracije. Sproti prebiram vaše izkušnje in se učim za vnaprej.
Čestitam vsem staršem in otrokom za dosežene uspehe.
Lp

Hvala vam —-k za vaš komentar oz. vaše konkretne nasvete.

Prav to potrebujemo, nekaj konkretnega iz izkušenj potrjenega. Zagotovo mi bodo nasveti, signirci, kopirani učbeniki ….v pomoč, oz. bodo v pomoč sinu, ko bo počasi osvojil kakšen pripomoček za boljšo organiziranost pri učenju, delanju nalog….šolskem delu.

Vaš odgovor si bom kar izpisala in ga uporabljala kot nekakšen “plonk listek” .

pozdravček

Pozdravljeni!

Najlepša hvala za vaš odgovor. Doslej mi še nihče ni razložil tega, kar ste mi vi – na kakšen način se naj otrok z ADHD samostojno uči, niti tega nisem nikjer zasledila.
Pedopsihiater mi je povedal, da se pa zdaj že mora sam učiti, nič kako bi to lahko bilo izvedljivo, strokovnjakinja za delo s temi otroki pa, da se bom morala z njim učiti, dokler se bo šolal. V šoli pa itak nobene pomoči staršem s strani strokovnih delavcev.
Tako da so vaši nasveti zame bolj dragoceni kot karkoli na svetu.

Želim vam čim več srečnih trenutkov, predvsem ob uspehih vašega sina.

mama in k , prav spodbudno branje, ceprav zahteva vse skupaj res precej napora!
Ali sta tudi ta dva fanta imela Ritalin ali podobno zdravilo? Mi z nasim trinajstletnikom poskusamo brez, ima pa se disleksijo. Tako, da je pisanje, koncentracija in ostati pri stvari vcasih prava mora. Se opazi tu vidna razlika, ce otroci jemljejo zdravila ali ne? Seveda bijemo vecni boj, koliko bo sam in koliko mu naj stojimo ob strani. Vcasih bi rad sam, toda potem rezultat ni vedno najboljsi in vidi, da prehitro omaga in misli, da ze vse zna. Spoznal je, da ce se potrudi, so tudi rezultati tu! Zmeraj pa tudi mi odrasli nismo pripravljeni in sposobni vse narediti sto in se vec procentno. Toda, kot sem razbrala, bo verjetno v srednji soli bolje, zato optimisticno in z dobro voljo naprej in seveda obilico potrpljenja in razumevanja! V tezkih trenutkih pa pride res prav kaksno pozitivno pisanje…

Glede zdravil – ritalin, strattera in podobne zadeve niso čudeži, ki bi ozdravili simptome adhd. Morda se pod njihovim vplivom izboljša koncentracija, impulzivnost, načrtovanje, še vedno pa lahko ima otrok ki jemlje zdravila težave s pozabljivostjo, čustvenimi problemi, slabo organizacijo in podobnim.

Rezultati so od primera do primera zelo različni. Nekaterim ritalin zelo pomaga-pozitivni učinki so vidni takoj. Nekaterim sploh ne pomaga. Drugim bolj malo-pri primeru fanta ki sem ga opisala je bilo tako, da je lahko malo bolje počakal na vrsto, ni ves čas skakal po stolu, lahko je napisal domačo nalogo do konca, brez da bi moral vmes 30 krat pogledat skozi okno. Še vedno pa zvečer ni mogel zaspati, zjutraj pa se je komaj zbudil, še vedno je pozabil zapisati da ima domačo nalogo, po šoli je šel na igrišče, tam pozabil šolsko torbo in šele naslednje jutro ugotovil, da torbe ni doma. Zaradi ritalina je tudi precej shujšal, bil ves čas dokaj tečen, vsaka kritika ali zahteva ga je pretirano razžalostila. Pozitivni učinki zdravila so bili v tem primeru nekako 40(negativno):60(pozitivno). Kljub stranskim učinkom je zadeva učinkovala do take mere, da se je odločitev za ritalin zdela pravilna.

Ker vem da je odločitev za zdravilo ponavadi zadnja opcija, ki jo starši izberejo, se je pred to odločitvijo potrebno vprašati ali ste res poskusili že vse drugo, pa še vedno ni rezultatov. Če otrok dela po določenih strategijah učenja, se veliko giblje, ima strategije umirjanja itd., rezultatov pa še vedno ni, potem je čas, da se razmisli o zdravilih.

Odločitev za ritalin, strattero mora biti pretehtana, poznati je potrebno možne posledice zdravila(stranski učinki), predvsem pa od zdravila ne moremo pričakovati nemogočega. Morda bo pomagalo pri določenih stvareh, skoraj zagotovo pa ne bo rešitev za vse težave in učinki ne bodo vidni, če poleg zdravil ne upoštevamo tudi drugih strategij pomoči pri adhd – pogosto gibanje, organizacija, rutina, druge terapije (kognitivno-vedenjska terapija je na primer zelo uspešna pri dvigu samozavesti, pomoči pri organizaciji itd.)

Gibanje je poleg zdravil najbolj učinkovita pot za zmanjšanje simptomov adhd, ker spodbuja tvorbo dopanima in serotonina v možganih-to vpliva predvsem na zbranost. Ne mislim na naporne treninge in divjanje, čeprav otroci tudi to potrebujejo, ampak predvsem na bolj mirno aktivnost pred na primer domačo nalogo, ki bo organizem pripravila na delo, po drugi strani pa ne bo tako divja, da se otrok po njej nikakor ne bo mogel umiriti. 30 minut sprehoda je čisto dovolj.

Prej sem omenila rutino kot del ‘zdravljenja’ adhd. Pomembno je, da imajo otroci nek dnevni načrt za določene dejavnosti. S tem ne mislim, da je potrebno planirati vsako minuto vsakega dne, ampak določenih stvari bi se pa naj držali. Dnevna popoldanska rutina je na primer lahko:

14.00 – pridem iz šole, pol ure sprostitev
14.30 – kosilo
15.00 – uredim zvezke v barvne mape, mapo z domačimi nalogami si pripravim na pisalno mizo, pogledam v mapo ‘pomembno/obvestila’-(v tej mapi so na primer obvestila za starše)
15.30 – trening / obšolska dejavnost / nogomet s prijatelji / ipd.
17.00 – pridem domov, pojem malico
17.20 – peljem psa na sprehod
18.00 – čas za učenje, domačo nalogo- ko konča je čas za sprostitev, večerjo
20.00 – priprava zvezkov, torbe, opreme za naslednji dan

Rutina domače naloge je potem spet razbita na svojo lastno rutino, na primer:

-Pregledam rumeno mapo (v kateri so shranjene domače naloge). Pri tem lahko ima otrok dve rumeni mapi, ali eno rumeno in eno oranžno (podobni barvi)-na eni piše ‘domače naloge’, na drugi ‘narejene domače naloge’. Če naloge rešujejo v zvezke, naj bo v mapi ‘narejene naloge’ pritrjen list za vsak dan, na katerem piše, kaj je bilo za nalogo. Ko je naloga narejena, se zapis prečrta, zraven se nariše kljukica, prilepi nalepka ali kaj podobnega.
-na list si zapišem načrt, kaj vse je potrebno narediti (morda ima vse že zapisano v beležki – domača naloga pri matematiki, poprava spisa pri slovenščini,…)
-naredim domačo nalogo za matematiko
-prečrtam zapis ‘domača naloga za matematiko’ v beležki
-15 minut počitka
-naredim domačo nalogo za slovenščino
-prečrtam zapis ‘poprava spisa’…
-20 minut počitka/konec dela – pospravim vse liste v svoje mape

enako ima svojo rutino proces pripravljanja šolske torbe:

-pogledam v beležko, kaj vse potrebujemo v šoli jutri (šestilo, športna oprema, delovni zvezek za nemščino) (šestilo je v škatli/predalu za matematiko, ki je jasno označen, lahko tudi barvno kodiran (recimo da smo se odločili, da je matematika oranžna. Matematični predal /mapa je oranžne barve, v njem so zvezki, učbeniki. V škatli so ravnilo, šestilo, kalkulator in drugi matematični pripomočki. Vse je na svojem mestu. Večerna rutina, ki jo pri tem spodbujamo je taka, da se vsak večer vse iz torbe, kar naslednji dan ne potrebuje, pospravi na svoje mesto. Organizacija je boljša, otrok ve kje je kaj in lahko prej začne z delom, namesto da brska pol ure po sobi ker ne najde šestila.
-pogledam na urnik(tudi ta je lahko barvno kodiran -matematika je zapisana z oranžno, slovenščina je zelena itd.) in preverim ali so v torbi vsi zvezki in učbeniki, ki jih bom potreboval
-sproti ko pripravljam torbo, v beležki prečrtam stvari, ki sem jih že pripravil
-ko je torba pripravljena, še enkrat pogledam v beležko ali sem kaj pozabil. Mamo prosim, da preveri če sem v redu pospravil stvari na svoje mesto — pri tem ne mislim na absolutni nadzor starša; odvisno od starosti otroka in odvisno od tega, če on sam to želi, sproti preverjamo, kakšna je organizacija njegovega šolskega prostora-torej, ali je šestilo res v škatli za matematiko.

Otrokova soba naj ima urejen delovni in dnevni prostor. Zahtevamo, da je delovni prostor urejen – vse mora biti na svojem mestu, pisalna miza mora biti pospravljena, ker bo tako naslednji dan lažje pričel z delom. Nered dnevnega prostora nas ne rabi tako zelo motiti. Dokler se otrok dobro znajde, je organiziran, ima urejen delovni prostor in ga pri delu ne ovira lastni nered, nepospravljena postelja nima velikega pomena.

Vse dejavnosti, povezane s šolo je možno razbiti na kratke rutine. Lahko jih ima otrok kje zapisane, na vidnem mestu, da ne pozabi. Organizacija je ključnega pomena za uspešno učenje. Nekaj kar se dogaja večini otrok z adhd je sledeče:pride domov, z namenom narediti domačo nalogo. Ok, ni problema. Najprej je treba pospraviti pisalno mizo, ker so na njej še listi od včeraj (o glej, tukaj je domača naloga za angleščino, ki sem jo danes pozabil odnesti v šolo…), med pospravljanjem najde nekaj posebno zanimivega, kar ga okupira naslednjih 15 minut. Miza je končno pospravljena. Kaj je že za nalogo? Aha, matematika. Brska po torbi, potegne ven zvezek, naloga je zapisana v zvezku, učbenik, stran 32. Kje je že učbenik? Tam nekje v predalih. Porabi naslednjih 15 minut, da najde učbenik. Potrebujem ravnilo…zdi se mi, da sem včeraj iz njega naredil klančino po kateri sem spuščal avtomobilčke…hm, a ne bi bilo fino če bi se zdaj lahko malo igral z avtomobilčki? Pa saj se lahko, saj delam že skoraj 1 uro.

V zgornjem primeru je otrok porabil eno uro zgolj za organizacijo dela. To se ne sme dogajati. Škoda časa in energije, pri takem delu koncentracija izgine takoj, otrok izgublja voljo, ker ne najde stvari ki jih potrebuje, izgublja koncentracijo, ker se mora ubadati s stvarmi ki bi že morale biti urejene. S takim načinom dela se nikamor ne pride. Porabi pol dneva, naredi pa nič.

Pri večini otrok z adhd je zelo dobra strategija organizacije barvno kodiranje. Vsak predmet ima svojo barvo (na začetku leta jih lahko otrok izbere sam). To ne pomeni, da morajo biti zvezki striktno enobarvni (kdo bi hotel zelen zvezek za slovenščino, če pa lahko ima spidermana), dobro pa je da imamo enobarvne mape. Mapa za slovenščino je torej zelena, vanjo gre spiderman. Učbenik za slovenščino je take barve kot pač je, lahko pa ima kakšno zeleno nalepko. Doma ima slovenščina svoj predal /folder/polico v omari. Tudi to je zeleno. Vse, povezano s slovenščino ima svoje mesto v tistem predalu. Če dobivajo učne liste, pa jih otrok pozabi prilepiti v zvezek, naj ima še eno mapo, označeno z ‘učni listi’. Mapa za zvezek za slovenščino je na primer svetlo zelena, na njej piše ‘slovenščina’, mapa za učne liste je temno zelena, na njej piše ‘slovenščina-učni listi’. Listi so lahko shranjeni v tej mapi vse leto, ali pa to mapo vsak dan odpre doma in prilepi učni list, ki ga v šoli ni ker je pozabil lepilo/ni bilo časa/se mu ni dalo.

Enako barvno kodiranje se uporablja za vse predmete. Slovenščina je zelena, matematika oranžna, kemija vijolična, itd. Vsak predmet ima 2 mapi (eno za zvezek, drugo za učne liste). Na koncu šolskega leta se vsi predmeti dajo v eno večjo mapo, na katero napišemo recimo ‘4.razred’. Enake mape uporabljamo naslednje leto, ni potrebno vedno kupiti novih, razen če so že precej zdelane. Take poceni kartonske barvne mape sem pred kratkih videla v Hoferju – mislim da jih je noter 10. Ni velik strošek, je pa zelo učinkovit sistem. Sicer večini otrok deluje na začetku skrajno brezveze (zakaj pa potrebujem oranžno mapo za matematiko, saj nisem butast, vem kateri zvezek je pravi), ampak ko vse to avtomatizirajo (na začetku še morajo pogosto prebrati kaj piše na mapi, da vedo kateri zvezek se skriva noter, po pol leta pa samo ošinejo torbo in urnik, na hitro pregledajo ali so barve map v torbi enake barvam na urniku), je organizacija dela veliko hitrejša, bolj učinkovita in tudi učiti se lahko začnejo prej, brez nepotrebnega brskanja za pripomočki. Aja, če boste tak sistem uporabili pri starejših otrocih (tam od 10 let navzgor), je veliko bolje če rečete “zdaj bova pa predmete barvno kodirala” kot “zdaj bova pa vsak predmet dala v svojo barvno mapo”. Ne vem zakaj, ampak ko rečeš ‘kodiranje’ pred 13-letnikom, zveni dosti bolj kul kot ‘barvna mapa’ 🙂 Barvno kodiranje se lahko uporablja pri že zelo majhnih otrocih pa vse do odraslosti (jaz imam še danes položnice vedno v rdeči mapi).

Ko opisujem barvno kodiranje, velikokrat omenim rdečo in rumeno mapo. To sta posebni barvi, s katerima ne označujemo predmetov. Ni nujno da sta ravno rdeča in rumena, če hoče otrok rdečo za slovenščino, bo ta mapa pač modra ali kaj drugega. Sistem rdeča-rumena jaz uporabljam predvsem, ker sta močni osnovni barvi, ki ju hitro opazimo in ker se lahko kasneje pri zapiskih njun kontrast učinkovito uporabi pri označevanju pomembnih podatkov.

Posebne mape v otrokovi torbi so torej rdeča in rumena in barva, ki je sorodna rumeni-lahko je malo bolj temen odtenek rumene recimo. Rdeča mapa je ‘mapa za obvestila’. V to mapo gredo obvestila o roditeljskih sestankih, ki jih dobijo v šoli, obvestila za starše, položnice in podobno. To mapo se odpre vsak dan, vsebino otrok pokaže staršem, ali pa se starši navadijo, da vsak dan pregledajo to mapo. Če imajo starši obvestilo za učitelja (na primer opravičilo), ga prav tako dajo v to mapo. Učitelj naj ve, da ta mapa obstaja – če otrok pozabi oddati opravičilo, ga učitelj opomni, naj mu pokaže svojo rdečo mapo.

Rumeni mapi sta za domače naloge in učne liste, ki jih je otrok v šoli pozabil prilepiti. Prva rumena mapa je recimo ‘Mapa za domače naloge in učne liste’. V to mapo gredo vse naloge na listih ki jih dobijo v šoli. Ker listi ne gredo direktno v ‘predmetne mape’, je dobro, da jih otrok že v šoli barvno označi-za to ima lahko recimo barvne nalepke, ali preprosto nariše krogec z barvico-tako jih bo doma lažje razporedil v prave mape ali prilepil v zvezke.

Rumena mapa je neke vrste ‘backup mapa’. Otrok je na primer pozabil doma mape za slovenščino (zelene). Nima zvezka, nima berila in podobno. Snov zapisuje na list, v šoli dobijo tudi nalogo na učnem listu. Na oba lista (zapiske in nalogo) nariše zelen krogec. Liste potem pospravi v rumeno mapo. Ko bo doma odprl to mapo, bo lahko snov hitro dodal v zeleno mapo, kamor spada. Rumena mapa vsebuje tudi beležko oziroma nekaj, kamor otrok vpisuje domače naloge in stvari, ki jih bo potreboval v šoli naslednji dan. Lahko otroku kupimo povsem navadno šolsko beležko, pri starejših otrocih odlično deluje letni planer z že vpisanimi datumi.

Otrok naj bo navajen to beležko/planer vedno imeti na mizi. Ko učitelj poda navodila za domačo nalogo, naj jih vedno zapiše v beležko. Domačih nalog naj ne vpisuje v vsak zvezek posebaj, ker se hitro zgodi, da pozabijo pogledati v vse zvezke. Veliko lažje je vsak dan preprosto odpreti beležko, v kateri je na enem mestu zapisano, kaj vse potrebuje. Otrokovega učitelja oziroma učitelje opozorite na ta sistem – lahko prosite, da vsak dan preveri ali je otrok pravilno zapisal vse kar mora narediti v beležko. Ko učitelj podaja domačo nalogo, naj preveri ali otrok zapisuje v beležko. Lahko se zmenite da bo rekel učencem “zapišite, da imate domačo nalogo v zvezke ali beležke”. Tudi če dobijo za domačo nalogo na primer račune, ki jih že zapišejo v zvezek, naj učitelj reče “v beležko zapišite, da imate domačo nalogo”. Otrok torej kljub temu da že ima zapisane račune v zvezku, v beležko napiše ‘domača naloga pri matematiki’.

Druga rumena mapa je ‘mapa za opravljene domače naloge/za rešene učne liste’. Ko otrok doma rešuje nalogo na listu, je najbolje da jo sproti pripne v zvezek. Ob tem naj v beležki sproti tudi prečrta zapis ‘domača naloga pri matematiki’. V tem primeru je ta mapa večinoma prazna. Lahko pa je otroku bliže drugačen sistem-morda mu je odveč sproti prečrtati vsak zapis v beležki, morda ga to zmede. V takem primeru zlaga med učenjem učne liste v to mapo, na koncu pa odpre še beležko, pregleda liste in prečrta že opravljene naloge.

Sistem rumene in rdeče se kasneje prenese na podčrtovanje snovi. Z rdečo podčrtamo pomembno, z rumeno malo manj pomembno.

Urejeni zapiski, urejene mape so torej ključnega pomena za organizacijo. Ampak pogosto pri otrocih z adhd je, da se ne znajdejo iz lastnih zapisov. V šoli poslušajo bolj napol in tudi pol zapiskov potem manjka. Če ima otrok odločbo (pa tudi če je nima in imate srečo, da je učitelj fleksibilen) se poskušajte v šoli dogovoriti takole: Otrok se bo pri vsakem predmetu potrudil po najboljših močeh. Delal bo svoje zapiske. Naloga učitelja je, da po koncu pouka (ali ure) preveri, ali so otrokovi zapiski v redu, ali je res zapisal vse kar je potrebno. Druga naloga učitelja je, da pripravi zapiske za vse, kar je pri tisti uri razložil. Po možnosti zapisane na računalnik. Samo ena stran, pač povzetek snovi, ki so jo obravnavali tisti dan. Otrok pokaže svoje zapiske, dokaz, da je delal.

Gre za sistem izmenjave-za pokazane zapiske mu učitelj da povzetek snovi, ki ga otrok potem prilepi v zvezek. Otrok se ima pravico učiti in ima pravico do dobrih zapiskov. Če jih sam kljub trudu ni sposoben narediti tako dobro, kot bi bilo potrebno, je učitelj dolžan otroku priskrbeti povzetek (sploh če ima otrok odločbo). Poskušajte se vljudno pogovoriti z učiteljem, ali bi tak sistem bil mogoč. V večini primerov so pripravljeni sodelovati.Razložite zakaj tak sistem, razložite kako delate doma, da otrok drugače pač ne zmore.

Če je na šoli specialni pedagog, se najprej pogovorite z njim. Prav tako ga vprašajte za še kakšne strategije, naj učitelju predlaga organizacijo učilnice, aktivnostne kotičke, organizacijo samega pouka. Še tako nezainteresiran specialni pedagog ima vsaj osnovno znanje, kakšne strategije pomagajo otrokom z adhd, kakšna mora biti učilnica, kako mora učitelj podajati navodila. Tudi učitelji (predvsem na razredni stopnji) poznajo ogromno strategij učenja. Vprašajte o učnih stilih (vizualni, avditivni, taktilni)-skupaj lahko ugotovite kakšen stil učenja ima vaš otrok in v skladu s tem pripravite načrt učenja. Obstaja ogromno knjig na temo učnih stilov, ki so v veliko pomoč, ne samo otrokom z adhd.

Vse se da, strategije ki sem jih opisala morda zvenijo dokaj kompleksne in zamotane, ampak ko je vse skupaj enkrat avtomatizirano gre veliko bolj gladko. Otrok dobi občutek nadzora nad lastnim delom. Predvsem pa je pomembno sodelovanje z učitelji. Ne, ni treba za vsako figo iti v šolo. Dobro pa je, da se z učiteljem dobite vsaj enkrat na mesec v nižjih razredih, predebatirate kaj delate doma in kaj dela on v šoli, katere strategije delujejo in katere ne, kaj bi bilo še vredno poskusiti.

V višjih razredih se je dobro na začetku leta pogovoriti z vsemi učitelji, ki bodo otroka poučevali. Lahko se skupaj s specialnim pedagogom ali otrokovim razrednikom dogovorite za sestanek, kjer okvirno razložite kakšne težave ima otrok, kaj trenutno počnete, da bi te težave izboljšali, kakšne strategije učenja so pri njem uspešne, kaj ga motivira. Minimum vaših zahtev je, da se učitelj po koncu ure prepriča, da ima otrok v beležki zapisano, kaj potrebuje naslednjič in da pripravi kratek povzetek svoje ure. Glede na to da morajo itak pisati priprave za vsako uro, en tak povzetek ne bi smel biti prevelik problem. Če ste vljudni, se zavedate, da vaš otrok ni edini v razredu, se mirno pogovorite z učitelji in poslušate tudi njihove argumente in predloge, se da ogromno narediti. V vsaj 80% primerov bo šola pripravljena sodelovati z vami. Se najdejo temne izjeme, ampak niso tako pogoste kot se nam zdi. Je pa potrebno začeti na začetku. Če take zahteve predstavite aprila, ko je otroka šolsko delo že zasulo in ko učitelji več nimajo pojma kaj bi z njim, ne bo preveč učinkovito. Zahteve in strategije je potrebno predstaviti povsem na začetku šolskega leta in čimprej-po možnosti že v prvem razredu (tudi če otrok ne zna pisati-označevanje z barvnimi nalepkami je vendar zabavno).

lep pozdrav

Hvala —k za izčrpne informacije in nasvete. Zanima me, kakšne izkušnje pa imate starši z šolo in učitelji, če ima otrok odločbo in v njej zapisane prilagoditve. Mi smo imeli v zadnjem šolskem letu težave z nekaterimi učitelji (7.razred devetletke). V odločbi ima sin zapisano, da bi se mu naj pisna preverjanja prilagajala tako, da bi imel več nalog tipa obkroževanja, izbire ipd. in manj definicij, naštevanj. Npr. pri naravoslovju, zgodovini, geografiji (učenje teh predmetov je sinu najbolj zoprno-ogromno podatkov) je pisal enake teste kot drugi, in tako kljub temu,da sva vložila veliko truda v učenje, ni nikoli pisal več kot dva. Medtem ko pri ustnem preverjanju dobi za isto znanje lahko 4 ali 5.
Ko sem v šoli to omenila, smo si nakopali ogorčenje učiteljic navedenih predmetov.Razložile so mi, da sinu ne morejo dati testov, v katerem bi bilo več obkroževanja, izbira odgovora ipd, ker potem ne bi dosegel minimalnega standarda. Pa saj ne zahtevamo, naj se mu znižajo kriteriji, le da se držijo odločbe. Ne razumem, čemu potem sploh služijo določila v odločbi….Na Zavodu za šolstvo so mi sicer svetovali, kako in kaj, vendar pa mi je ob zgoraj navedenem svetovalka povedala, da tudi ona ne more vedeti kaj je minimalni standard, in da se pač moramo starši z učitelji nekako dogovoriti. Kako pa naj jaz vem, kaj je minimalni standard? Tako sem proti koncu letu enostavno prepustila vse skupaj toku dogajanj, nisem se več “borila” z nekaterimi učitelji.
Kaj mi svetujete, naj se pred začetkom šolskega leta pogovorim z vsakim učiteljem posebej (če so vsi skupaj, je težko, to smo že izkusili)? Preko svetovalne službe v šoli, ki je naše prošnje in pripombe posredovala učiteljem, ni bilo dosti uspeha. Težko pa je tudi priti do vsakega učitelja, če si v službi…
Pri matematiki in slovenščini pa so na šoli sedaj pač uvedli prakso, da mu ne prilagajajo testov, pač pa piše test za oceno od 1 do 3, in potem pač piše največ 3. So pač manj zahtevni testi.

Sin pa ima težave tudi s sošolci; nekateri se mu norčujejo, sošolci se nočejo družiti z njim, nima pravih prijateljev… Ko je bil manjši, se ni dosti sekiral za to, zdaj pa je zaradi tega večkrat žalosten, zagrenjen. Pogovarjamo se z njim in mu skušamo po najboljših močeh pomagati. Kakšne so vaše izkušnje?
Lep pozdrav.

Morda se lahko z učitelji dogovorite za delno ustno delno pisno preverjanje? Tista vprašanja, ki jih lahko prilagodijo za obkroževanje, piše v času kontrolke, kot ostali sošolci. Vprašanja, ki zahtevajo več razlage pa je vprašan ustno (če mu tako odgovarja) in potem se oceni združita v eno oceno za pisno preverjanje. Nek kompromis morate doseči. Če je sin pri ustnem preverjanju sposoben dobiti 4, pri pisnem pa zgolj 2, pri čemer je razlog za to dvojko njegova motnja (mu zaradi tega zmanjka časa, se zmede ko vidi polno stran vprašanj,…), potem mislim da imate pravico zahtevati samo ustno preverjanje. Učitelji se morajo držati navodil iz odločbe in pri tem sinovo kontrolko prilagoditi tako, da jo je sposoben dobro opraviti in hkrati tako, da pri tem lahko doseže enake standarde znanja kot ostali učenci (če je tega ob prilagoditvah sposoben).

Standardi znanja so zapisani v rednem programu, ki mu mora slediti vsak učitelj. Imate pravico, da vam jih pokaže in razloži natančno kaj zahteva od učencev za tako in tako oceno.

Jaz bi vsekakor priporočala, da se pogovorite z vsakim učiteljem posebej, če je le možno. Ko so skupaj ponavadi podpirajo drug drugega, nasploh imajo občutek da jih starši napadajo in spodbijajo njihove metode (nimam nič proti učiteljem, sem tudi sama med njimi).

Se je pa potrebno na pogovore dobro pripraviti. Natančno razložite, kaj bi radi dosegli pri sinu. Povejte kako se trudite doma, kaj deluje. Povejte, kako bi bil sin bolj uspešen pri njihovem predmetu, kakšen način preverjanja bi mu najbolj odgovarjal-vprašajte ali je tak način preverjanja pri njih mogoč. Povejte kaj ima sin zapisano v odločbi in se poskušajte dogovoriti, kako bi ta navodila učitelj lahko upošteval pri preverjanjih. Če gre za predmet pri katerem sin pri pisnem preverjanju dobi 2, pri ustnem pa 4, vprašajte, zakaj učitelj misli, da je tako. Če ne ve, mu razložite vi ali sin. Naj potem učitelj pove, kako bi on recimo prilagodil preverjanje, da bi sin dosegel 3 ali 4, sin pa naj pove če mu to ustreza. Če učitelj ne pristane na noben kompromis, se nasploh upira sodelovanju z vami, imate vso pravico da se pritožite, ker ne upoštevajo odločbe. Je pa težko sodelovati z učitelji, priznam. Nekateri so tako zakoreninjeni v svoj tok dela, da sploh ne pretehtajo možnosti prilagoditev, ampak kar rinejo z glavo skozi zid, da je ta in ta prilagoditev pri njihovem predmetu nemogoča.

Sin bo letos obiskoval 8. razred? Če so se sošolci do zdaj že odločili, da ga ne marajo, bo zelo težko spremeniti njihovo mnenje.
Ali veste zakaj se sošolci norčujejo iz njega, se ne družijo z njim? Če je zato, ker ima dodatne prilagoditve ali zato, ker kdaj moti pouk, je očitno zato, ker ne razumejo. Za razlage je že malo pozno-s sošolci je potrebno začeti delati že v 1. razredu, da se zavedajo, zakaj se nekdo drug vede tako kot pač se.
Verjamem, da si sin želi prijateljev, vendar se je potrebno vprašati tudi ali on dela kaj narobe. Kaj točno njegove sošolce moti na njem. Morda se lahko sin udeleži kakšnih tečajev socialnih veščin, če ima težave z reagiranjem na situacije ali s sklepanjem prijateljstev.
Če v šoli nikakor ne gre, bi bilo dobro, da se sin udeleži nečesa, pri čemer je uspešen in samozavesten – morda šport ali kaj podobnega? Pomembno je, da spoznava nove kroge ljudi, ki o njem nimajo že vnaprej predsodkov. Mogoče bi mu bil všeč kak poletni tabor ali kaj podobnega, kjer je veliko aktivnosti. Sošolci ga poznajo samo v šolskem okolju, kjer mu ne gre najbolje-o njem nimajo prave slike.
Naš fant v osnovni šoli ni nikdar imel prijateljev. Vsi so ga imeli za neumnega zaradi nizkih ocen, pa ker je glasno govoril, prekinjal sošolce ko so oni govorili in podobno. Tudi na igrišču se ni ravno družil z nobenim. Rešitev za nas je bil šport-hodil je na košarko, judo in plavanje. Seveda ni naenkrat imel kupa prijateljev, je pa vsaj deloval v skupini in bil dobro sprejet zaradi svojih sposobnosti, zaradi česar je postal bolj samozavesten. Košarko je treniral od 5.razreda dalje, se tam sicer z vsemi na splošno dobro razumel, prijateljev pa ni imel nekje do 8. razreda, ko se je pač enkrat odločil da bi rad imel nekoga ki bi skupaj z njim metal na koš. In je šel do enega sošolca (s katerim mislim da do takrat nista kaj dosti komunicirala) in ga vprašal če pride dol, metat na koš. Sošolec, sicer malo presenečen, je prišel dol, in sta metala na koš. Teden dni kasneje ta sošolec, očitno zdolgočasen, kliče našega če pride dol-metat na koš. In tako je to šlo, naenkrat sta metala na koš vsak dan in še danes počneta enako, pa kakšno pivo še zraven spijeta 🙂

Ritalin je sin jemal nekaj let. Po začetnem iskanju doze in načina uporabe se je zdravilo zelo dobro obneslo. Dobival je 1 tbl običajno pred začetkom pouka. Omogočil mu je nekoliko boljšo zbranost.

Sodelovanje z učitelji je bilo solidno. Ma, v bistvu smo se skupaj učili kako sinu pomagati. Sistem rutiniranja navad je in je še podoben zgoraj opisanemu.
Kontrolke je naš pisal v dveh delih. Prva stran skupaj z razredom. Po polovici šolske ure prekinitev ( takrat je kaj risal za katedrom ) nato drug list. Uspešnost je bila ob takem delu visoka. Učiteljica zadovoljna. Likovnik navdušen, ker sin super riše.
Namesto prepisov s table je velikokrat delal miselne vzorce, to počne še danes. Mimogrede sem to tehniko osvojila in s pridom uporabila tudi sama na postdiplomcu.
Največ težav je imel pravzaprav pri natančnosti prepisovanja matematičnih formul. Je bilo včasih prav komično. Te formule ima očitno nekje v glavi, račun nastavi napačno, izračun je na koncu pravilen. Enkrat je moral pred komisijo dokazovati, da ne plonka od sosedov.

Nespečnost je tudi naša značilnost. Še vedno spi v povprečju 5 ur. Morda je celo začel bolje funkcijonirati, kot prej. Stalno siljenje v spanje ga je začelo preganjati že ob 17 uri. Takrat je začel premišljevati samo še kakšno zgodbo naj nam naplete zakaj ponoči ne spi. Smo se navadili.

Pozabljivost sin korigira z rezervnimi ključi, rezervnimi očali, denarnico in telefon ima pripet na pas. Razne kode in gesla nosi v glavi (zna jih odtipkati, ne napisati). Zadnjič si je narisal številčnico, da se je spomnil gesla za bančno kartico. Kaka šestila, ravnila, svinčnike je imel spravljene tudi v predalu dobrovolnjega učitelja.

V srednji šoli je po večini uporabljal prenosni računalnik. Predmete je imel po mapah. Včasih je nalogo naredil, kar med naslednjim predmetom. Zanimivo je, da ti otrci lahko včasih povsem solidno delajo dve stvari hkrati. Posluša zgodovino in piše obnovo za slovenščino. Računalnika ni nikoli nikjer pozabil, nikoli ga ni poškodoval. Ima ga za nekakšen dodaten spomin.

No, če se še kaj spomnim vam sporočim.

Najlepša hvala —k in *mama za vajine izkušnje in nasvete, ki so zame – in za sina- zelo dragoceni. Tudi je lažje, če nisi sam s takimi težavami, in da je vse mogoče s trdno voljo, optimizmom in pravim načinom.

Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani starši,

ko prebiram vaše probleme, se spominjam svojih, s svojim sedaj že tridesetletnim sinom. Fant je končal študij na univerzi, je očka, ima službo in živi samostojno življenje s svojo družino. Ponosna sem nanj in nase, da sem verjela sebi in ne “strokovnjakom”, ki so si domišljali, da oni bi pa znali z njim.

Moj nasvet: STOJTE SVOJEMU OTROKU VEDNO OB STRANI, POVEJTE V ŠOLI, DA IMA PRAVICO DO POSEBNEGA PROGRAMA, KI MU GA MORAJO ZAGOTOVITI.

NE OZIRAJTE SE NA ZAMERE UČITELJEV….. RAJE NAJ VAM ZAMERIJO ONI, KOT PA VAŠ OTROK.

VI STE ZANJ ODGOVORNI! VAM JE ZAUPAN!
Darja

Sem iz Pomurja in imam otroka z ADHD…kontaktiraj me na [email protected]

Sem mama petletnika, pri katerem opažamo vse značilnosti ADHD. Uradno to še ni potrjeno s strani strokovnjakov. Ker bo kmalu šel v šolo, mi bodo ti nasveti in izkušnje, opisane tukaj res prišli zelo prav. Smo iz Maribora.

Pozdravljeni!
Sem mamica 7 let starega fantka z ADHD. Ko berem vaše odgovore, opažam podobne težave kot pri svojem sinu. Sedaj hodi v drugi razred in tudi pred vstopom v šolo smo razmišljali da bi prestavili še za eno leto, ampak zdaj mislim da bi s tem ničesar bistveno ne spremenili. Otrok je dovolj bister, dobro mu gre branje, računanje. Pogosto pa slišim od učiteljici da je pri svojem delu zelo počasen, velikokrat »zasanja«, in ko drugi otroke že začenjajo z drugo nalogo, on še niti ne začel z prvo. Doma opažam isto, kadar stojim zraven in opozarjam, še kar gre, če ga pustim samega, tudi po 15 minutah niti ne začne z nalogo. Sicer včasih če ima kakšno zelo dobro » motivacijo« , naredi nalogo sam, zelo hitro in pravilno.
Skrbi me predvsem to , da ko bo snov v šoli težja in bolj zahtevna, on pa bo »sanjal« ,da ne bi začel zaostajati. Ampak sedaj imamo največji problem z njegovim razumevanju z sovrstniki. V šoli namreč nima nobenih prijateljev, in drugi ga nekako ne marajo. Vsak dan pa pove da mu kdo nagajal, porinil, nekaj vzel, nekaj rekel žaljivega….. Sicer ni izrazito hiperaktiven , ampak veliko krat se obnaša zelo impulzivno in s tem obrne otroke proti sebi.
Zanima me če ima kdo kakšne podobne izkušnje, kako lahko pomagam njemu, razmišljam tudi o tem da bi ga izpisala iz podaljšanega bivanja. Vem pa da bi ga s tem mogoče več izolirala od drugih otrok, sam sicer rad z otroki, ampak nekako »ne zna« se vključiti v družbo.