Ali se je odnos spremenil?
Opažam, da se je moj odnos do mojih starih prijateljev odkar sem pred 3 leti izvedela da ne moreva imeti otrok spremenil. Včeraj sem se srečala z mojo staro prijateljico, ki že ima otroka in po nekaj minutah sem ugotovila, da se nimava kaj za pogovarjat. Ona je kar v eno govorila kak je njen biserček, kako je zlat itn… jaz pa sem brez besed bulila vanjo in ji zvestro odkimavala. Znervirala me je totalno. In potem njena vprašanja, kako sva midva in zakaj še vedno nič ni in da bi ona že kaj ukrepala če ne bi bilo uspeha in take kozlarije.Vstala sem se od mize malemu zaželela zdravja njej pa pameti in odšla. Sem ji povedala da za takšne nore izjave pa še nisem slišala in da naj malo počekira tule pri nas na forumu da bo videla kako stojijo stvari v resničnem svetu, ki ga doživljamo. Ne ne z takšno tupo sem opravila. Za njo nimam več časa sedeti ob kavici.
Eva
Tudi jaz ne najdem več stika s starimi prijateljicami. Iz dneva v dan odkrivam, da ste mi ve na forumu bolj prijateljice, kot pa oseba, ki mi je bila blizu prej. Ne vem, enostavno ne razumejo, da ti ne morejo kar reči, zakaj pa nič ne ukreneš. Sem doživela že, da mi je “bivša” prijateljica rekla, da naj si najdem drugega partnerja, če s tem ne morem imeti otrok. Ti povem, da sem čez take osebe naredila križ. Uteho najdem pri vseh vas puncah na tem forumu.
Lep pozdrav!
Barbara
Tudi moj odnos do (skoraj) bivših frendic se je spremenil.
Vabijo me, da bi šla kdaj k njim, a ne morem. Ne morem prenašati vse tistih pogovorov o otrocih, pa vseh tisti vprašanj ….
Pa kar naprej mi vse pravijo, da imajo vse nosečniške obleke zame spravljene in kdaj sploh mislim kaj imeti, pa te fore. Too much!
Opažam, da sva vedno bolj sama. Ampak čudno – to me sploh ne moti.
Prijateljice ste mi ve tu gor!
Tako!
Tašika
Storila si prav. Prava prijateljica bi ti stala ob strani in poslušala vse tvoje stokanje in vse probleme, ki jih imaš z neplodnostjo. Za take, ki ti solijo pamet glede neplodnosti in nimajo pojma kakšen čudež je otrok, pa si preprosto ne vzami več časa. Saj imamo druga drugo, a ne?
Pozdravček- pozabi nanjo in si naredi lep dan!
Zdravo
Naj povem še moje mnenje, pa ne me takoj obsojat.
Jaz nikoli nisem reagirala na vprašanja zakaj pa še nimata otrok, čeprav sta že 3 leta poročena. Gladko sem rekla, najprej bom uživala potem pa še ostalo. In res je da ko sva se poročila sem rekla najprej leto uživanja brez otrok, potem sem si zračunala datum kdaj hočem rodit in na določen dan sva začela. Seveda sledilo je razočaranje in takrat sem v bistvu spoznala kaj pomeni neplodnost. Midva sva se odločila, da bova to prestajala sama, vejo samo najini starši. Hvala bogu sedaj imava že enega otroka tako, da res teh vprašanj ni več…
Kar hočem povedat je pa to, da če sam nisi prizadet, se za neplodnost sploh ne zanimaš, po pravici, katera je razmišljala o tem da ne more imeti otrok, jaz vem da mi na kraj pameti ni prišlo, da bi se kaj takega zgodilomeni in o tem sem v bistvu vedela zelo malo predno nisem pristala v središču tega. Take so tudi naše ˝prijateljice˝. Tudi jaz sem pred leti vprašala sodelovko: ja kaj pa ti čakaš, saj si že dost stara. Tega se sedaj sploh ne drznim pomislit, kaj šele izustit.
Pa lep dan naprej
Tašika! Kot bi brala moje pisanje glede tega, da sva vedno bolj sama in da naju to niti ne moti. Pri naju ve le malokdo, starši pa sploh ne. Nimava “jajc”, da bi povedala, da nama leto in pol ne uspe. Znajo biti zelo pametni, najbolj pa bi me najbrž prizadelo, ko bi mi vsake toliko rekli: “Saj bo.” Takrat bi lahko komu vrat zavila. Dobesedno.
Pri meni ni nobene spremembe v odnosu do prijateljic, ki že imajo otroke, čeprav se trudiva za dojenčka že leto in pol. Skoraj vse imajo že otroka ali celo dva in ne vem, zakaj bi to razdrlo prijateljstvo med nami. Tudi meni rečejo, da hranijo obleke in stvari za našega sončka in mi je to samo v poklon, ker upanje umre zadnje. Prijateljice smo in se družimo že dvajset let, se dobro poznamo in razumemo. Tako kot jaz prisluhnem njim, kako so lušni in sladki, tako one prisluhnejo meni o problemih, brez kakšnih neumnih vprašanj v slogu “kaj čakata, saj sta dovolj stara”. Kljub temu, da midva nimava otrok, se na raznih piknikih in druženjih po cele dneve ukvarjava z njimi in nama je lušno. Če pade pripomba “oh, kako ti paše in saj bi bilo lahko tvoj” nanjo odgovorim s humornim odgovorom.Tudi ne razumem zakaj moji starši ne bi vedeli, saj če imam gripo tudi povem mami in očetu in se mi to ne zdi nič čudnega. Ne razlagam pa svojih osebnih stvari kar “prvemu” na ulici oz. znancem. Toda to so znanci, ne prijatelji.
To je bilo moje mnenje.
Lep pozdrav!
Mislim,da je gripa nekaj čisto drugega kot pa to, da leto in pol kljub nezaščitenim odnosom in računanju plodnih dni, ne zanosiš. Se ti ne zdi? Najbrž nas je kar nekaj, ki nismo povedali staršem. Jaz zase vem, zakaj ne. Razlog je preprost: nismo si tako zelo blizu in vem, da bi me postrani gledali in tudi padali očitki. Pa nisem nikoli šla delat splava v najstniških letih in nikoli v življenju pojedla ene kontracepcijske tablete.
Rečem lahko samo tole: blagor vam, ki imate razumevajoče starše. Jaz žal, jih nimam.
Hay
Ponovno dem se odlocil da se vam jqavim
Ko sva se z ženo zdravila ze 6 let mi je nekega nedelijskega popoldneva tast ob razgovoru kako delavna je njegova generacija in kako lenaa moja, omenil da je on pri mojih letih imel ze 2 otroka (zena mu je umrla ko je imel sin 2 leti) Najpovem se da se je to zgodilo 14 dni po prvem neuspesnem poizkusu IVF. Skocil sem preko mize mu prilozil 2 ali3 vzgojne ter z dolgim nosom odsel domov. Ko so se po nekaj dnevih strasti ohladile sem dojel da sem ta zaplet krl popolnoma sam, kajti ce pi mu v pravem casu razlozil tezave mi tega zagotovo nebi potresel.
Zatorej dekleta ce kupujete mir s tem, da prijateljem lazete o svojih tezavah ne pricakujte njihovega socustvovanja, zatorej povejt jim svoje tezave in videle boste da bodo tezave postajale lazje. Socustvovanje sotrpink je najlazje sploh ce jih poves nepoznanim osebami in mislis da si s tem resil vse, vendar zivljenje se z dalec ni tako enostavno.
Naj koncam z citatom
Clovek je ustvarjen za trpljenje in vsak lep trenutek nam je podarjen zato ne razsipavajmo z njimi
LP
Tudi sama se popolnoma strinjam s Fricem. Ne morete pričakovati podpore in razumevanja od ljudi, ki z vašim problemom niso seznanjeni. Jaz sem na vsak očitek oz. vprašanje ”Kaj pa vidva čakata?”, preprosto odgovorila, da imava pač probleme. Če nič drugega, sem jim zaprla usta in zdaj jim ne pride več na pamet, da bi me spraševali. Tisitim, ki so pokazali iskreno zanimanje, sva razložila tudi podrobnosti. Spoznala sem tudi, da je imelo kar nekaj prijateljic in znank podobne probleme, pa se o tem nismo nikoli pogovorile, dokler ni ena spregovorila. Moje mnenje, ne zavrzite starih prijateljic, če sploh ne vedo kaj vas tare, če z njimi ne morete deliti svojih problemov, to niso prijateljice. Pol urni pogovor v živo z nekom, ki ga že dolgo poznaš pa odtehta ure ”visenja” na forumu.
Problem, da midva ne moreva imeti otrok,so pravi prijatelji sprejeli kot prijatelji. Ni to lahko razumet, tako kot mi ne razumemo tiste, ki so imeli otroke kadar so hoteli.Midva sva v tej borbi 9 let, v tem času sva tudi midva močnejša in imava “jajca” normalno o tem govorit in nama je veliko lažje kot na začetku.Na žalost rabiš nekaj let, ker to ni kar tako.Marsikdo naju občuduje in pravi da bi se prej ločili. Pa se verjetno nebi in bi se borili naprej kot midva .Vsake toliko časa dobiš od nekje moč, upanje.Ne morate zahtevati od svojih prijateljev, da vidijo našo bolečino.Dopovejte jim, da tega ne razumejo in nadaljujte prijateljstvo, če se da, ne zapirajte se v svoj svet.
Jaz sem zelo vesela, da sem našla ta forum in klepetam z vami, kako sem to pogrešala pred leti, ko sem bila v krizi in nisem imela s kom o tem poklepetat.Zato si pomagajmo.Marskdo še to bere in ne si še ne prizna, da imata tudi onadva ta problem.Ne zatiskajte si oči in na dan s problemi,jaz sem že marsikaj doživela, IVF v tujini, transfer zamrznjenčkev, pregledi, donatorstvo…
Lep večer, Maja
Miranda, pri nama je najbolj hecno, ker NIHČE ne ve! Ne starši, ne prijatelji, ne v službi. Vsem pravim, da imava še čas, pa da kariero delam, pa da je še toliko drugih stvari … Hecno ju, da nihče ne sluti. Tudi za september, ko grem na laparo bom rekla v službi in doma, da imam ciste in jih bodo odstranili.
Glavno, da se tu lahko pogovorim!
Tako!
Tašika
No, moram reči, da ena moja prijateljica sluti, da nekaj ni v redu. Tudi ona 2 leti ni mogla zanosit, merila si je BT, opazovala sluz, imela 1 spontan splav in nazadnje jima je “ratalo”. In ta je zdaj najhujša! Polna je nasvetov kako naj si določam plodne dneve in kako naj sexava, da bo uspelo. Halo! Nazadnje mi je že nekaj o epruveti težila in o tem, naj si najdem drugega moža.
Tako, da tudi take, ki so en delček našega trpljenja dale skozi niso vedno razumevajoče!
Tako!
Tašika
Pozdravljene!
Evo moj odgovor bi bil skoraj identičen tistemu kar je napisala Urca. Imam prijateljice z otroci in tiste brez njih. Nekatere so mlajše druge starejše od mene. S tistimi, ki imajo otroke se pač pogovarjamo o njih – vsaj kaj pametnega in koristnega izvem, se igram in pazim malčke, s tistimi ki jih še nimajo pa imamo druge skupne stvari – od neumnosti do resnih pogovorov. Mojih težav ne prikrivam pred drugimi. Skoraj vsi, ki so mi blizu vejo, da sem imela spontan splav, povedala nisem samo tistim, ki so bile noseče, ker jih nisem hotela spravljati v strah. Sedaj me vsake toliko časa kdo vpraša če je že kaj in jaz pravim da bo ko bo čas. Kaj pa naj. In upam, da bo res tako.
Lp,
Barbara
Po mojem spontanem splavu sem imela občutek, da o tem moram govoriti, čeprav drugače težko zaupam ljudem. In sem povedala – sodelavki, nekaterim sorodnikom, nekaterim prijateljem. Vsem sem pokazala, kako to boli in – nekateri so tako odreagirali, da mi je še danes žal – polni obsojanja, ali sem res vse prav naredila, in kaj sem jedla, kaj sva počela, človek jim res ne more dopovedati, da se mu je zgodilo tisto, kar si je najmanj želel in da rabi samo malo razumevanja. Da ne bi o tistih ženskah, ki so mi rekle, “saj sem jaz tudi imela splave (umetne!!), to ni nič hudega”. Groza.
Mi je pa to obdobje pustilo spoznanje komu lahko zaupam, kdo ima občutek za moja čustva in mu ni vseeno. Dve prijateljici me še danes bodrita, nič ne sprašujeta, ampak iz pogledov in nežnih besed vem, da sta z mano.
Strinjam se s tistim, ki je rekel: pekel so ljudje okoli nas. Jaz pa dodajam – in nebesa tudi. Tudi ve na forumu.
Vsem lep dan.
S.
Tudi jaz se strinjam z Urco in s Fricem! Seveda ne moreš povedati kar vsakomur, toda tisti, ki so ti blizu pa bodo že razumeli, čeprav jim kdaj pa kdaj tudi kakšna uide. Pa tudi tiste GROZNE tolažilne besede, kot je SAJ BO!
Ravno zadnjič me je ena od njih klicala že po deveti zvečer, da mi pove, da je njihov prijatelj (ki sicer vem kdo je, videla pa sem ga le enkrat ali dvakrat, veliko pa slišim o njem) dobil drugo punčko. HALOOOO! In kaj to mene briga, sem si takrat mislila. Če bi mi to povedala v pogovoru mimo-grede, ne pa, da me zato kliče – saj ni moj prijatelj! Z drugimi prijatelji pa se dokaj iskreno veselim njihovih otrok in sem dostikrat tudi za varuško, tako, da mislim, da imam od tega veliko in, da bi mi bilo lahko žal, ker bi veliko lepega zamudila, če bi se zapirala in umikala pred njimi. Moram se še malo pohvalit, da naju imajo ti otroci prav radi in so čisto navdušeni, ko smo skupaj, midva pa tudi, jasno!
Je pa res, da poleg domačih (najinih staršev in ene tete, ki ima hčere z istimi težavami), vedo za IVF le še tri prijateljice, drugi pa morda vedo več o naravnih poskusih. Ne vem, ampak o tem pa jaz ne želim razlagati okrog, čeprav mislim, da se je morda celo že razvedelo po vasi, ker sva na enem poskusu srečala sovaščanko, ki pa ji je ravno takrat (osmič) uspelo (sva ji prinesla srečo :-))). Takrat se je namreč govorilo, da sem jaz noseča (to je potem preverila ena sorodnica, ki je že os treh slišala – res nimajo kaj delat!).
Res je, da rabiš nekaj časa, da se najprej sam čisto sprijazniš s tem dejstvom, potem pa lahko govoriš o tem. Z različnimi ljudmi, na različne načine!