vem, da smo že večkrat o tej temi, ampak grize me, tuhtam in meljem in počasi se bom morala odločit…

Prebrala sem spodaj, v drugi (precej obsežni) temi, glede tega, kako je/ni pomembno, koliko lahko spustimo/prilagodimo kriterije, smo kompromisni torej, ko se odločamo za partnerja.

In izrežem iz vsega napisanega samo en del: //Seveda so stvari, prek katerih ne bi mogla, ampak vsekakor to ni izobrazba, služba, premoženje, hobiji, videz in podobno. Ko štima energija, z veseljem premaknemo meje svoje cone udobja. //

In tukaj se mi je zataknilo… imam čisto konkreten primer. Lani sem odprla temo, malo za hec in malo zares o ‘vključitvenih kriterijih’, kjer sem naštela nekaj svojih (nekaj takih, za katere se mi je takrat zdelo, da so zame zelo pomembni in nekaj takšnih, ki se jih da brez težav ‘spregledat’).

Dobila sem nekaj zanimivih ‘ponudb’ in med njimi izbrala najbolj perspektivnega. Zanimivo je, da je ‘falil’ praktično skoraj vse moje ‘želje’ ampak, ker sem našla pri njem toliko drugih stvari, ki so me zares pritegnile, se mi to niti ni zdelo več pomembno. Vsakič, ko sva bila skupaj sem spoznavala nove pozitivne stvari, bila nad nemalo njih zares presenečena, saj nisem verjela, da je kaj takega sploh možno, kljub temu pa… začele so ‘ven hodit’ tudi stvari, kjer sem takrat ‘spustila’…

Tako ugotavljam oz se sprašujem, ali je fer, do mene in do njega… priznam, zares sem se trudila da bi ga sprejela točno takšnega kot je, že prej sem vedela, da ga ne želim spreminjat, ker si želim, da tudi mene nihče ne bi. Nisem popolna, tudi približno ne, celo precej zahtevna bi rekla, glede marsičesa, imam pa precej kvalitet ki se jih tudi zavedam in vem, kaj lahko dam.

Se mi zdi, da sem se zdajle malo izgubila… kar me pravzaprav ‘mori’ je torej vprašanje, ali res ni pomembno, koliko je pa navsezadnje le stvari, kjer se dva povsem ali večinoma ‘pokrijeta’, ali ni lažje, ko gresta lahko na koncert skupaj, uživata skupaj v Indijski hrani, imata raje zimo kot poletje in se za počitnice odločita na podlagi tega skupaj…

Ko po določenem času ugotoviš, da je pa takih stvari, kjer se razhajata kar nekaj, kaj potem? Sam sebe prepričaš, da komot pač počneš več stvari sam ali z drugimi, ker jih skupaj pač ne bosta in to sprejmeš ali je bolj pošteno reči: želim si, da bi…, pa ne gre in daš možnost za to, da nekoč srečaš nekoga s katerim boš bolj kompatibilen, on pa tudi;

Oh, žalostna sem zdajle, pa zdelo se mi je, da bo to končno to, da grem (bolj) v miru naprej v tem drugem polčasu…

Ciao

Berem pozno tvojo temo, verjetno si ze razresila nekaj ugank  ki ti rojijo po glavi. Zal sem dvakrat prebral in mi ni jasno kaj sprasujes. Razumem da ti ogromno ni jasnega in se sprasujes po biti ali ne biti, zal je to vecno vprasanje. Bi rekel kar retoricno. Vse kar bi ti rekel je vprasaj se ali se imas v dvoje boljse ali slabse, kot si se imela sama. Ce je bolj, je to nekaj pozitivnega in vstrajas. Vsa dodatna vprasanja so odvec dokler se imas “lepse” kot prej. Ideala ni, to ti je ze jasno. Predvsem pa pricakovanja glede drugih so mati in oce razocaranj.

Lep zacetek leta zelim

Ja, res se je razjasnilo… na žalosten način;

Sem sama še enkrat prebrala, kaj sem takrat napisala, pa je res ‘precej zmedeno’. Če povzamem, spraševala sem se o tem, v kolikšni meri je pomembno, da upoštevamo svoje lastne kriterije pri tem, ko se odločamo, ali je oz bi lahko bil za nas nekdo pravi. Koliko več možnosti je, da se bo zveza z nekom, ki že v štartu ustreza vsaj nekaterim osnovnim pričakovanjem, še bolj pa ujemanjem, zares obnesla…

Odgovor sami sebi, pa čeprav res ne želim posploševati, je torej, da je pomembno. Da že v štartu vem, kaj mi je (še) sprejemljivo in čez kaj ne morem. In se tega držim seveda.

V mojem primeru očitno recept za kakšno bolečino manj.

Vse je odvisno koliko je nekdo sposoben sam biti. Opažam da je veliko ljudi, ki so sposobni iti preko sebe in vse požret, samo da niso samski. Potem smo drugi, ki smo tako zelo vajeni samskosti katera nam hkrat ne predstavlja nobenega problema in takšni bomo zelo težko spregledali neujemanja na nam ključnih področjih. Oziroma se sploh za zvezo ne bomo odločili, ko med spoznavanjem ugotovimo preveč nepremostljivih razlik

Ja, zares precej odvisno od prioritet. Moje ‘nastavitve’ so takšne, da si življenje veliko bolj predstavljam v dvojini, v vmesnem času v množini, kot pa sama.
Prisegam pa na neko srednjo pot – imeti in upoštevati vsaj osnovne kriterije, istočasno pa pristati tudi na kompromise. Idealnega pa itak ni, na nobeni strani…